SMO MI SAMI…

Že oktobra

sredi mesca,

okrašena

vsa drevesca,

vabijo reklame,

vsakič prej

povabljeni smo vsi,

blagajne polne,

kadi se in diši,

deležni smo omame.

Že od januarja,

mesec cel,

pogled otroški,

ni vesel,

je lačen brez obroka,

ni za malico

in šolo v naravi,

nasmeh že dolgo

ni več tisti pravi,

v sebi izgubljamo otroka.

Pomislimo nanje…

…ko košara polna

nepotrebnih je stvari,

v skupno dobro

podarimo jih vsaj tri,

da lepši bo občutek,

dajmo nekaj sebe,

sanjajmo njih sanje,

saj dovolj imamo,

da prodremo vanje

in objamemo jih za trenutek.

Upanje smo mi sami…

by Mikla