SPOVEDNICA…

Dej, Soča, povej mi

pr'jatlca stara,

zakaj me prekleto

življenje ne mara…

Sedel na kamen sem

k tvojem šumenju,

da ti zaupam

o nekem trpljenju.

Zazrl sem vate se,

v tvoje brzice,

delil si tišino

iz neke resnice.

Sledil sem valovom,

ti cesti šumeči,

izpiral mladost sem

si duš'ci trpeči.

Modra molčala si,

mrzlo škropila,

nemo, a vendar

mi odgovorila.

Tako je moj pobič

na vsem širnem svetu,

ni možno do kraja

ustreči dekletu.

Tečeš ti dalje,

si zgodbe nabiraš,

v duše zaupljive

nam redno udiraš.

In veš, da bom tvoj

spet prihajal ti redno,

posedat na kamne,

te gledat vso čedno.

A ker spoštujem te

in obožujem,

oprosti mi ljuba,

ker vedno sprašujem…

… dej, Soča, povej mi,

pr'jatlca stara,

zakaj me prekleto

življenje ne mara…

by Mikla