Članek
Tkiva
Objavljeno Feb 21, 2014

Zakaj nam je tako lepo ob zmagovitih momentih športnikov v ekipnih športih? Ko jih gledamo kako stojijo skupaj, odsevajo složnost, skupnost, odsevajo ideal družbe, v njih zremo zdravo družbeno tkivo in zaradi tega se radi tako hitro priključimo s svojim veseljem; naenkrat se spomnimo, da smo del tega tkiva, del ki šteje. A pozabimo, da je športna ekipa samo ekipa sestavljena iz posameznikov, ki so se odločili dihati skupaj, si kriti hrbte, trmasto vztrajati kot eno in v jasni smeri brez oklevanja in brez spodkopavanja drug drugega. In naenkrat se prebudimo: mi nismo del tega tkiva, mi smo del precej bolj kompleksnega tkiva, ki se desetletja mehča in se je na številnih delih žal celo natrgalo (da ne rečem pretrgalo) udi pa (v znak življenja živcev) zgolj občasno trznejo, a brez možnosti premika, kaj šele premika proti cilju, ki si ga je začrtalo središče tkiva (centralno živčevje). In veseli nas gledat zmagoslavje ekipe, ravno tako kot nas žalosti gledat poraz ekipe, ker nas tudi to spominja na naše kompleksno tkivo, a takrat je primerjava povsem na mestu. 
Sporočilo: lepo je, ko nas v zrak dvignejo ekipni športi, osvajanje ekipnih medalj ali posamičnih medalj v imenu (nacionalnega) kolektiva, a medalja sama (žal) ne šiva skupaj natrganih udov kompleksnega tkiva kot je družba. Pa bi vsi zelo želeli, da ga in trenutno imamo spet občutek, da ga vsaj malo bolj pričvrsti. Žal pa je to iluzija ponesena na krilih športne zmagoslavne ekstaze. 

A vseeno je lepo, gledati športnike v njihovem zmagoslavju, čutiti z njimi napetost in še posebej končno olajšanje, lepo jih je gledat, ko oblečeni v simbole (družbenega) tkiva prispevajo k njegovi trdnosti po svojih najboljših močeh in z najboljšo vero v svojo moč in svoje potenciale.