V odmaknjeni gorski vasici, v obdobju preloma prejšnjega stoletja, so prebivalci živeli umirjeno vaško – kmečko življenje. Živeli so moderno tudi za današnje čase: samooskrbno. Eni so pridelovali grozdje, drugi zelenjavo, tretji žito. Imeli so vaško gostilno, kjer so se včasih poveselili, imeli so cerkev kjer so se duhovno oskrbeli. In imeli so mizo pod senco mogočne lipe na osrednjem trgu, kjer so starešine modrovale o pomembnih načrtih in dogodkih. Zaradi odmaknjenosti od poti, obiskovalci k njim niso prihajali prav pogosto. Vendarle se je zgodilo, da je nekoč popotnik, ki je potoval po okoliških vršacih zagledal idilično vasico in si jo zaželel ogledati od blizu. Nad vasico je bil navdušen že, ko jo je gledal od daleč. Po prispetju vanjo pa je bil naravnost vzhičen. Ljudje so ga, kot se za dobre gostitelje spodobi, povabili v vaško gostilno in mu obilno postregli z domačimi dobrotami. Popotnika je zanimalo kako poteka vsakodnevno življenje v tako lepi vasici, vaščani pa so pozorno prisluhnili opisom krajev, ki jih je popotnik že obiskal. Tako je prijeten pogovor potekal dolgo časa. Gostitelji so sebi in gostu nalivali vino, da so obrazi postajali čedalje bolj rdeči in vzdušje vsebolj židano. Zdelo se je, da so drug drugemu že vse povedali in pogovor bi kar nekako zastal, če se ne bi popotnik spomnil, kako je pri spuščanju v dolino šel mimo njihovega velikega bučnega polja in se ob njem prav nesramno spotaknil, da je padel kolikor je bil dolg in širok. Opisal jim je neprijeten dogodek in bolj v šali kot zares dejal, da so za ta njegov padec prav gotovo krivi bučni duhovi. Vaščani se za to pripombo zaenkrat niso nič kaj zmenili. Ko pa je po grlih steklo še nekaj rujnega, se je eden od vaščanov spomnil, kako se je pred časom tudi njemu na bučnem polju pripetila podobna dogodivščina. Na povodcu je peljal svojega psa, ki se je – niti najmanj mu ni bilo jasno zakaj – začel zelo čudno obnašati in z močnim sunkom povzročil, da je gospodar padel. Mogoče so psa obsedli bučni duhovi. Ta dva opisa sta nekoga v druščini spomnila, kako ga je po poznem vračanju iz gostilne proti domu, ravno na tistem mestu, pričela močno boleti glava. In ob tem se je naslednji spomnil, da je v podobni situaciji, kot predgovornik na tistem mestu bruhal.
Dobro vino in nedolžna opazka popotnika, sta dala osnovo za močno debato o dogodkih, ki bi jim naj botrovali bučni duhovi. Naslednji dan so možje o tem pripovedovali tudi svojim ženam. In ko so si le –te začele izmenjevati opise dogodkov in nesreč, ki si jih poprej niso znale razlagati, so postajali bučni duhovi v vasi čedalje bolj pomembni igralci. Nihče več ni stopil na žebelj ali se spotaknil ob korenino ali kamen, da se ne bi ob tem spomnil na delovanje zoprnih bučnih duhov. Vaščani so imeli občutek, da se je od takrat naprej število nezgod tudi precej povečalo in pričeli so se – sprva malce – kasneje pa čedalje bolj, izogibati nesrečnega polja, kjer so delovali bučni duhovi.
Popotniku, ki je v malce omamljenem stanju in v šali, začel zgodbo o bučnih duhovih, je bilo žal sicer prijaznih ljudi, ki so po njegovi »zaslugi« prežali na potrditve obstoja in strašnega delovanja bučnih duhov. Nikakor ga niso hoteli poslušati, ko jim je razlagal, da se je o krivdi bučnih duhov, samo šalil. Vaščani so imeli preveč »dokazov«, ki so obstoj bučnih duhov še kako potrjevali. Zato je bil vesel, ko so ga pred odhodom vaške starešine prosile, naj jim – za božjo voljo – pošlje izganjalca duhov. Mislil si je, da se bo vsaj na ta način odkupil za njihov prisrčen sprejem in težave, ki jih je v kraju povzročil z nedolžno opazko.
Njegovo počutje se je poslabšalo tisti trenutek, ko so mu starešine zato, da jim pošlje izganjalca duhov, na vsak način hotele uslugo plačati. Naj se je še tako branil, moral je vzeti denar za to, da bo nekdo popravil stanje, ki ga je povzročil. Popotnik je bil vendarle moder mož in se je še kako zavedal, da bo na nek način moral v življenju plačati za težave, ki jih je sicer nehote povzročil, tako prijaznim ljudem.
Zato se je v širnem svetu zelo potrudil, da bi našel najboljšega izganjalca duhov in mu plačal še več, kot so mu dali vaščani, samo da bi jih odrešil nadloge, ki jim jo je pripeljal.
Izganjalec duhov se je podal v vas, kjer so ga že vsi nestrpno pričakovali. Na bučno polje si namreč nihče več ni upal in buče so se tako grdo razrasle, da so začele že kaziti izgled kraja. Ko so mu starešine opisale njihov problem se je izganjalec duhov začel na ves glas smejati. Dejal jim je, da je preganjal duhove iz hiš, gradov, dvorcev, celo iz cerkva in tudi iz ljudi. Ampak, da še nikoli niti slišal ni take neumnosti, da bi obstajali bučni duhovi in zagotovo ve, da je to povsem izmišljeno. Ko je izganjalec duhov videl kakšne izraze na obrazih vaščanov je povzročil njegov smeh, ga je le – ta hitro minil. Ko pa so se mu tako nasršenih obrazov pričeli približevati, se je hočeš – nočeš moral podati v močan beg. Ljudje pa za njim. Rešen je bil šele, ko je pribežal do bučnega polja, kamor si vaščani niso upali.
Vaške starešine so bile prisiljene v to, da so v svet poslale sokrajana, ki bi poiskal izganjalca BUČNIH duhov. In ne nekoga, ki zna izganjati vse ostale duhove, bučnim se pa celo posmehuje.
Tako je prišel nov izganjalec duhov, ki se mu je –resnici na ljubo – zgodba o bučnih duhovih zdela enako smešna, kot njegovemu predhodniku. Vendar je bil mož veliko pametnejši in je z resnim obrazom in prikimavanjem poslušal njihovo zgodbo. Ko so mu po dolgem naštevanju vseh težav, ki jih bučni duhovi povzročajo, pustili do besede, je z vso resnostjo dejal: »Take težave sem že reševal. Prinesite mi največjo mačeto, ki jo imate v vasi. Ko bo polna luna jo moram prijeti za težišče in jo z ročajem proti luni in s konico proti bučam držati 15 minut. Enako bo storilo tudi dvanajst pogumnih vaščanov z manjšimi mačetami. » Vaščani so z nestrpnostjo čakali polno luno in ko je nastopila, so naredili kot je bilo dogovorjeno. Ko so tako »napolnili« svoje mačete s kozmično energijo, se je izganjalec bučnih duhov podal proti največji buči na polju in jo razsekal na majhne koščke. Ko je opravil delo, je poklical 12 vaščanov z manjšimi prav tako »napolnjenimi« mačetami, da enako opravijo s preostalimi bučami. Možje so najprej z bojaznijo pristopili med buče in pričeli sprva plaho, kasneje pa čedalje bolj močno in zavzeto zamahovati po bučah, ki so jim povzročile toliko nevšečnosti. Z velikim zadovoljstvom so poslušali naslednje navodilo izganjalca duhov, ki jim je velel naj poberejo najlepše kose razsekanih buč in v središču vasi pripravijo bučno pojedino. Pri pripravi le – te pa morajo sodelovati vsi vaščani, še prav posebej tisti, ki so jim bučni duhovi povzorčali težave. Ugotovili so, da tako ali tako ni bilo prebivalca, ki mu bučni duhovi ne bi zakuhali kakšne preglavice. Zato so pri kuhanju bučne pojedine vsi z veseljem sodelovali in po pojedini se je izgubljeni mir vrnil v idilično vasico.«
Kako naivno nespametni se iz našega stališča zdijo vaščani? Vendar se, preden jih sodimo, vprašajmo: » Kaj če je Slovenija idilična alpska vasica, kjer je moč natrositi obilo zgodb o raznovrstnih bučnih duhovih?«
Za začetek naj navedem eno, ki jo je svojim vrlim sinovom in hčeram prodala Mati Domovina: "LJUBLJANA – Nova KBM je v sredo (18.12.2013) povečala osnovni kapital za 870 milijonov evrov, ki jih je vplačala Republika Slovenija. (čigav denar je že to?) Ta je od zdaj edini lastnik in delničar banke, delnice obstoječih delničarjev so se razveljavile, (ukradle!!!) prenehale so obveznosti banke do imetnikov hibridnih obveznic. Te ukrepe je banki z odločbo izrekla Banka Slovenije, potem ko je Evropska komisija odobrila ukrepe državne pomoči za Novo KBM in še štiri slovenske banke ter odobrila načrt prestrukturiranja Nove KBM. "
Popotnik iz zgodbe ima vsaj slabo vest. Tega v navedenem primeru ni zaznati niti trohice. Nasprotno. Komentar dvornih pisunov glede tega je bil: Vsaka šola nekaj stane
Če v prejšnjem primeru v člankih ne zaznamo nobene krivde ali celo obsojanj, ko je "Mati Domovina" svojim sinovom pobrala 870 milijonov evrov!!! Je povsem drug ton zaznati v drugi, podobni zgodbi iz preteklosti, kjer je pri Dadas-u šlo za "samo" 23,8 milijonov evrov oškodovanja. Človek se ne more znebiti občutka, da so "poročevalci" kar malce privoščili to, da si je zaradi bremen s tem v zvezi, g. Sadar, vzel življenje.
http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/davorin-sadar-mrtev-pretezko-breme-preteklosti
Čeprav razlike med tem, ko si prostovljno kupil vrednoste papirje pri zasebniku ali pri državi potem pa ostal brez svojih prihrankov, iz mojega stališča nikakor ne morem uvideti.
Iskanje še večih aktualnih zgodb o bučnih duhovih idilične vasice (pardon) državice pod Alpami prepuščam bralcem.
Oct 25, 2014