Članek
Streznitveni poljub življenja
Objavljeno Sep 04, 2014

Po zaključku mojega aktivnega ukvarjanja s politiko, sem napisal oz. zbral nekaj zapisov, ki so nastajali v letih političnega udejstvovanja. (med 1992-2008)  Prvoten namen je bil, da to postane resna knjiga, ki bi vsebovala napotke za uspešno življenje.  Z nastajanjem je čedalje bolj kazalo, da gre bolj za neke vrste »samoočiščenje« Zapisi so ostali pozabljeni na disku. Pred nekaj dnevi sem jih šel ponovno prebrat. Marsikaj mi je bilo tako novo, kot da tega sploh še nisem bral. Kaj šele, da bi to sam zapisal.

Kar spreletelo me je ob primerjavah takratnih dogodkov in tudi imen, z aktualnimi dogodki in imeni. Primer napada na novinarja Mira Petka je nastal, ker je nekdo (pri ustreznih inštitucijah) opozoril na nepravilnosti, ki so se dogajale na banki (NKBM). V povezavi z novoustanovljeno »vulgoliberalistično« mafijo. Posledica teh opozoril je bila, da je oseba izgubila službo in prejela številne (tudi izmišljene ovadbe), ki so ji dolga leta grenila življenje. Ker mu uradne odpovedi delovnega razmerja niso mogli dati na podlagi opozarjanj na nepravilnosti, je bil uradni razlog: podkupovanje. Komisija, ki sem jo vodil je toliko časa vztrajala, da smo končno le dobili »kronski dokaz«, ki je bil osnova za izrek prenehanja delovnega razmerja. To je bil avdio posnetek, kjer je bilo slišati popolnoma nerazumljivo vpitje. Če stvar ne bi imela tako drastičnih posledic za vpletenega, bi bila smešna. Da na podlagi nečesa takega človek zgubi službo in da je to dovolj tudi tožilstvu, da napiše ovadbo… Groza!!  (tožilstvo SG, nadrejeni tožilec g. Ferlinc, nad njim pa  Cerar!)

V zapisih so pisma, ki sem jih sam ali s kolegi pošiljal na klavzure stranke, ali pa direktno predsedniku SDS. Trdim, da bi ob vsaj delnem upoštevanju teh opozoril, volitev 2008 (in posledično tudi kasnejših) ne izgubili…(to se iz današnje časovne distance še toliko bolj jasno kaže)

V njih so tudi nenavadne stvari. Spremljanje sanj npr. Takrat mi marsikateri zapis sanj ni pomenil nič. Gledano v luči kasnejših dogodkov pa stvari izpadejo zelo preroške. Bavčarjev padec, umor dveh novinarjev v Zg, velikanska količina pijavk, ki se jih ni dalo pospraviti, saj sta iz ene odtrgane zrasli dve novi…(birokracija, novi obrazi, slaba banka…) Zdi se kot da vsakokratno »popravljanje« ene slabe situacije prinese dve novi težavi.

Prvotni naslov zapisov je bil: Poljub življenja. Vidi se, da je bilo to pisano v obdobju, ko sem želel iskreno verjeti, da so vsi ljudje dobri. Vse moraš ljubiti in spoštovati, širiti moraš ljubezen in srečo tako boš rešil svet…Celo projekt »Dan ljubezni« se je rodil na podlagi tega in je opisan v nadaljevanju.

Kot ste opazili je nov naslov: Streznitveni poljub življenja. Nič ni narobe, če človek na splošno verjame v dobro ljudi. V veliki meri mogoče tovrstni pristop olajša življenje. Vendar pa tudi ob takem pristopu NE pomeni, da bankir, ki je po naročilu starega udbovca dal milijonske kredite (po nekaterih ocenah več kot 50 milijard) ni velika baraba skupaj z njim. Da »manager«, ki je načrtno izčrpaval podjetje, da je propadlo in za sabo pustilo obubožane delavce, ni velika baraba. Enako klasifikacijo si zasluži tudi pisun, ki po diktatu prejšnjih  piše dobro o tistih, ki bodo finančno podpirali tovrstno lumparijo in očrni tistega, ki bi lahko njihovo početje prekinil. Kaj pa državni uradnik, tožilec, sodnik, ki ravna po načelu: »Kdor da več, tega resnica bo zmagala«?  Koliko »poljubov smrti« bomo Slovenci še morali dobiti, da bomo tovrstnim barabam rekli odločni NE? Koliko »novih« obrazov bo še treba zamenjati, da se bomo streznili? Koliko »uspešnih« zadolžitev še potrebujemo za vzdrževanje obstoječega stanja?

Napoleon Hill je že l.1937 napisal: »Glasovi, ki jih vladni predstavniki dobijo, tako da javnosti ponujajo ropanje javne blagajne, se včasih res obrestujejo na volitvah, a ko dnevu sledi noč, vedno nastopi čas za končno plačilo, ko mora biti poplačan vsak cent, ki je bil nepošteno vzet, pri tem pa ne pozabimo na nakopičene obresti. Tisti namreč, ki so si bogastvo nepošteno nagrabili in niso primorani plačati – breme pade na pleča njihovih otrok in otrok njihovih otrok, celo do tretje ali četrte generacije. Dolgu se nikakor ni moč izogniti.«