Članek
OZKOGLEDOST- DO KDAJ?
Objavljeno Mar 03, 2016

ODLOMEK IZ EKOLOŠKEGA ROMANA...

.

Naj mi Anton Komat oprosti in dovoli uporabo njegove osebe v skrajno pozitivni literarno-ekološki vlogi...

.

.

V vsakem od obeh prazničnih dni je bil Komat dogovorjen za predavanja na delavskih zborovanjih dopoldne in popoldne ter še zvečer v kulturnih domovih v Kamniku in Trbovljah. Tako nas je vse štiri mladince napokal v svoj Kangoo in nas dva dni vozil s sabo, najprej pa smo zlezli na Jošta pri Kranju… Vsebina njegovih govorov je bla seveda prazniku primerno obarvana, vendar pa vrsta vzporednic med propadanjem okolja in izginevanjem vsakodnevnega socialnega čuta med ljudmi kaže na to, da ni samo oblast kriva za katastrofalno stanje obojega.

Tako kot smo vedno ožje usmerjeni v svojih izobrazbah in delu, ki ga opravljamo, tako se ožijo tudi krogi naših resničnih prijateljev in znancev in vedno bolj se skrivamo za pametnimi telefoni, navideznimi somišljeniki s "socialnih omrežij", ki jih lahko enostavno izlopimo, ko nam nekaj ne paše več, blogi kjer v svoji pomembnosti samo pišemo in prepričujemo druge, pa nihče ne zna več brat… Nastaja grotesken kaos površinskih idej ozko izobraženih in intelientnih ljudi, ki ne premorejo kritične širine povezovanja sorodnih področij in ne ljudi, ki tam delujejo. Ozkogledost množice se kaže v golem posnemanju tistih, ki so si z zvijačnostjo uspeli nagrabiti več, v prizadevanju, da si tud vsak sam nagrabi več. Ozkogledost se kaže v goli uporabi tistega, kar nam ponudijo, od pametnega telefona, cestnega dirkalnega terenca, pa do nepokvarljivega mleka, večno mehkega kruha, lota in fuzbala… Mislimo, da smo razgledani, ko poslušamo, gledamo in beremo poročila, filme in časopise, množico informacij in novic, ki jih že naslednji dan preplavijo druge, ali pa jih odpošljemo naprej, da si pomirimo vest in se nam ni več treba ukvarjat in razmišljat o njih… Sprejmemo tisto, kar nam v danem trenutku ponudijo… V nas ostaja in nastaja vedno večja praznina, ker samo pričakujemo, da bomo od nekod nekaj dobili, slišali in videli… Ničesar ni, kar bi ostajalo v nas, kar bi mi sami zgradili in ustvarili. Niti zase, za svojo uporabo, ne za svoje misli in niti ne za svojo lastno dušo, če sploh verjamemo, da jo imamo… In niti ne za druge, brez da bi pričakovali plačilo ali nekaj nazaj… Izpod naših rok ne pride več ničesar, kar bi začelo nastajat v naših glavah, v risbah, skicah, poskusih in neuspehih… Izpod našega peresa ne pride ničesar, kar ne bi blo že desetkrat skopirano, prepisano, deljeno, kar bi ZAČELO NASTAJAT v naših mislih in občutkih…

Sprejemamo svoje stanovanjske kletke in vse stotine pripomočkov, naprav in prehranskih izdelkov, pozabljamo pa na njive, od koder pride krompir in pšenica, na hlevske kletke, kjer so zaprta čist nam podobna bitja, ki jih hranijo s podobnimi zastrupljenimi produkti s pozabljenih njiv kot nas, dokler v mesnicah ali fabrikah pasjih konzerv ne zmanjka reprodukcijskega materiala. Vse kar nam ponudijo, je lepo zapakirano v milijonih ton plastike. V nas so ustvarili manijo sterilnosti, ko si ne upamo vzet v roke grude prsti, ker lahko ven prileze kak ogaben črv, ne upamo si vtaknit nosu v hlev, kaj šele, da bi pogledali, kaj se dogaja v klavnicah ter v farmacevtskih in kozmetičnih laboratorijih… V svoji ozkogledosti sprejemanja vsega, tud informacij, zgroženo pogledamo kak dokumentarc o divjih lovcih na slone, ne pomislimo pa, da so skupaj z mnogimi drugimi tud te živali popolnoma pregnali z Bornea, da so ga lahko zasadili z oljnimi palmami za naše kremce, dodatke v hrani in celo za industrijska maziva in biogoriva… Če že srečamo sliko kakšne luknje, ki jih delajo izbruhi plina v Sibiriji zaradi taleče se površine tundre, pa si ne upamo naredit sprehoda po naših gmajnah, da ne bi videli, kako nam pred nosom propadajo, kako jo žagajo in prodajajo Avstrijcem, da bi si država mal popravla izvozno bilanco in prekupčevalci nabasali žepe…

Ta naša ozkogledost sprejemanja in strah spoznati nekaj, kar bi nas prisililo, da začnemo delovat, se kaže v topem ignoriranj deklaracij, ki nam jih z mikroskopsko pisavo tiskajo na plastično embalažo hrane in zdravil in v slepem verjetju predvolilnim obljubam sijočih politikov po odpravi davkov in hkratnem povečanju socialnih in zdravstvenih pravic. Očitno potrebujemo to nategovanje, da bi potem lahko valili krivdo za našega rakca na nezdrave živalske maščobe in izgubo delovnega mesta za tekočim trakom na pujse, ki so se pri državnem koritu preveč zredili… Imam znanca, ki vodi kampanjo proti privatizaciji virov pitne vode, in ki nas je v tej ozkogledosti imenoval "člOVCE"… Ampak zanimivo, ljubezni ni našel samo v Sloveniji, LOVE je tudi v čLOVEku in voda v sVOboDI…

Ampak če v tej naši ozkogledosti in lenobi kaj premakniti v drugo smer pravimo – na mladih svet stoji, naj kar oni premikajo zase, kar še mi niso premaknili na naše račune in v naše trebuhe – se pa v teh mladih pripravlja upor. To ni več upor v smislu hipijevstva, to smo bli že mi – ko vas j., se grem rajš zadet… To je upor v smislu konstruktivnega iskanja prave pote ven iz te otopelosti. To je upor odklanjanja ozkogledi informatizirani izobraženosti in sprejemanje širokega in enotnega pogleda na vse na videz ločene probleme in odgovornosti za svoje lastne odločitve o načinu, na katerega hočejo preživeti in ustvarjati, ne pa samo sprejemati in ponavljati kot človce… Preživeti predvsem z ustvarjanjem pravičnih odnosov med njimi samimi in njihovim okoljem ter z ohranjanjem tega okolja in narave takšnega, da bodo mogli preživeti…

Dragi prijatelji, s sabo imam štiri mladince, oziroma dva parčka iz tega upora našemu okolju in sistemu… Grozn sem vesel, da je eden od njih moj vnuk, in še bolj, da me je skoraj za svojga vzela punca, od katere se je začela širit pravcata eksplozija srednješolskega gibanja za to pravičnost v družbi… Veliko vas je najbrž že po televiziji slišalo za Gajo, ki je za vse to svoje početje dobila tud predsednikovo državno priznanje… Ampak nisem jih vzel s sabo zato, da bi se pred njimi hvalil al pa jih učil, ampak da bi me dopolnili in oni učili mene in moje že mal olesenelo gledanje na ekologijo, družbo in gospodarstvo. In mogoče tud vas, tako kot poleg lastnih srednješolskih učiteljev učijo predvsem sebe… Tud Gaja mi v teh mojih samogovorih noče delat konkurence, ampak vedno hoče delovat in tud predavat v obliki sodelovanja, razgovorov, delavnic… Bi pa tukaj samo rada najavla svojo, oziroma njihovo novo serijo predavanj z bistveno vsebino nasilja države nad ljudmi in naravo, ki že zelo prekoračuje meje kriminala, in lastnih rešitev, ki to nasilje presegajo tako v odnosih do države, kot tudi v medsebojnem delovanju… Prosim Gaja, megafon je tvoj…

.

Oh, Komat, nisva se tako zmenila… Še zmeraj se mi kolena mal tresejo, če moram večim kaj povedat, sploh pa megafona še nisem držala v rokah… Zato imamo tud celo skupino sošolcev, ki skrbijo za predavanja o tem, kaj počnemo…

-         A veš kaj, Gaja, če si poslance v njihovi lastni palači lahko poslala nekam, te pa pred garači iz Iskre in Save res ni treba bit strah…

-         Jaz sicer vem vse o tem vašem gibanju, ker je moja punca tud zraven, ampak večina tu pa najbrž ne… Razlož nam mal več o vsem…

No, saj vam je vse najbrž jasno, da se eksplozija ne more začet širit pri enem, da mora bit že prej nastavljen dinamit, prisotni vzroki in povezave kot speče vžigalne vrvice in tud vžigalica mora od nekod prit… Vse se je začelo pred letom in pol, ko sem na biciklu srečala enga Angleža, ki je še isti dan tud predaval pri Antonu v Kamniku. Tisto srečanje in nekajdnevno druženje še par frendov z njim je potem sprožilo projekt srednješolske samopomoči ter idejo, raziskavo, pripravljanje in gradnjo srednje šole za samooskrbo, načeloma brez učiteljev in po načelih iz Mikove knjige… Zdaj še zbiramo prijave in začnemo s prvim letnikom v jeseni… Vsebine za tako šolo ni nikjer, zato jo pripravljamo sami in dijaki bodo tud morali od vsega začetka delovat kot raziskovalci. Cilj je pridobit vsa znanja in modrost, da neka lokalna skupnost lahko preživi v veliki večini le s svojimi viri in da se na isti način potem povezuje s svojim okoljem, torej z drugimi skupnostmi in naravo.. Vse to je tud na našem internetu, FB, podrobno v predavanjih naših predavateljev in sošolcev in vsak vikend nas je možno obiskat na našem gradbišču...

Bistvo je, da lokalna skupnost lahko preživi na osnovi načel, pravil in omejitev, ki jih postavi sama sebi, da ne izropa svojega okolja, da ga tud ne razproda in da sodelovanje na taki osnovi zahteva tud od sosedov, od države in od širših človekovih skupnosti…

Anton je prej omenil znanca, ki vodi kampanjo o vodi. To je le en problem, ki ga obravnavajo ločeno, mi pa v tem primeru to gledamo v smislu celone hrane. Ne moremo zahtevati samo pravice do čiste in svobodne pitne vode, če pa je hkrati večina naše hrane in tud naravnih voda, rek in morij zastrupljena s kmetijskimi strupi in industrijskimi odpadki. Tak ločen problem je torej treba reševat v sklopu veliko večje skupine povezanih problemov, oziroma z vidika skupnih vzrokov zanje. Ker pa je tud kmetijstvo le del naše celotne narave, ki jo uničujemo predvsem z uporabo fosilnih goriv, tud zagovarjanje ekološke pridelave hrane za vse ne pomeni dovolj, če krati dopuščamo še vse druge negativne vplive na morebitno ekološko kmetijstvo. V tem smislu bi rada odprla niz predavanj o globalnih pritiskih kapitala, ki vplivajo tako na zdravje posameznikov, zdravje celih družb in zdravje celotne narave. Gre za delovanje multinacionalk v nesluteno velikih obsegih, ki jih sploh ne opazimo, ker smo vsak dan del teh majhnih sprememb in ker so tako neverjetne, da naša pamet to zelo težko dojame… Kot je rekel prej Anton, ker smo preveč ozko usmerjeni v poklicih, zanimanjih, študiju… Ker smo sredi gozda in vidimo le propadajoča drevesa in okostja posameznih živali, torej posamezne probleme, ne vidimo pa skoz krošnje, kaj vse se zgrinja nad naš celoten globalni gozd… Gre za področja gensko spremenjene hrane, geoinženirskih dejavnosti, farmacije in medicine, prepovedi sodelovanja človeka z naravo in še druge stvari, s katerimi nas globalni kapital usmerja stran od tiste naše osnovne funkcije na Zemlji – živeti za sočloveka, naravo in za svojo dušo…