Članek
Sonaravno čebelarjenje na drevesih
Objavljeno Dec 17, 2018

Gozdno čebelarjenje je način čebelarjenja praviloma v živem drevesu v varstvu gozda, sonaravno gozdno čebelarjenje pa je v bistvu povratek naravi in sonaravnemu čebelarjenju. Večstoletna tradicija gojenja čebel v njihovem naravnem okolju, največkrat v borovem deblu, je v Evropi ugasnila v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Ponovno je oživela v začetku 21. stoletja, z idejo posameznih sonaravnih čebelarjev, da bi pripomogli ohranjanju čebel.

Čebelarjenje v drevesnih deblih je bilo v starem in srednjem veku vezano predvsem na evropske države, še posebej v Poljski in Nemčiji. Prav tam je odkrito več ohranjenega orodja, tudi iz petega stoletja, kar brez dvoma dokazuje, da je bil v omenjenih državah prakticiran prav ta način gojenja čebel. Najdeni so bili tudi pisni materiali tedanjih vladarjev, ki omenjajo čebelarjenje v drevesnih deblih.

Modernizacija čebelarjenja in njegovo prilagajanje 'profesionalni' proizvodnji medu je narekovala selitev čebel iz čebeljih panjev v deblih v izdolbena debla, ki so se nameščala na drevesa, nato so se selila izdolbena debla na raznovrstne platforme, klade so nadomestili leseni panji s tankimi stenami in končno so bili v lesene panje vstavljeni še satni okviri in satnice, t.i. listovni panji …, slednje pa omogoča čebelarju, da vsak trenutek lahko poseže v čebelje gnezdo, upravičeno ali pa tudi ne.

Rezultat iskanja slik za až panj slike

S pojavom satov v panjih je prišlo do kulminacije modernizacije v gojenju čebel, uvedena je umetna hrana, največkrat gre za industrijsko pridelan sladkor, zatem antibiotiki z namenom zdravljenja in kemijski proizvodi za zaščito in dezinfekcijo panjev. Za odpravljanje parazitov so uvedeni vedno novi akaricidi. Takšen tretman čebelnjaka je bil vzrok za genetske mutacije in je oslabil imuniteto čebel, čemur doprinaša še (pre)pogosta migracija čebeljih panjev, kot tudi natlačenost v panju. Vsak poseg v panj pa je za čebele stresen.

Leta 2002 sta znanstvenika Harmut Jungius in Pžemislav Navrocki v ruski republiki Baškiriji odkrila, da se drevesno oz. gozdno čebelarjenje v deblu še neguje v njegovi tradicionalni formi. To področje se nahaja med reko Volgo in južnim Uralom, zavzema plodno in gozdno področje velike Ruske Federacije, kjer se v tem času nahaja cca 700 čebeljih panjev v deblu, od teh pa se jih naseljuje samostojno 30 %.

Rezultat iskanja slik za čebelji panj na drevesu

Spodbujeni z odkritjem gozdnega čebelarjenja in veliko željo, da bi pomagali medonosnim čebelam na sonaraven način, so se našli čebelarji po vsem svetu in usvojili metodo sonaravnega čebelarjenja po zgledu uralskih kolegov. Na kmetijah v zdravem naravnem okolju izdelujejo čebelje panje tako, da izdolbejo drevesna debla in jih nameščajo na drevesno deblo ali na zemljo. Izdolbeni panji z namestitvijo in načinu tretiranja kar najbolj sledijo naravnemu panju v gozdu, v živem drevesnem deblu.

Naravni panj znotraj drevesnega debla se nahaja na višini 4 do 8 metrov nad tlemi, kjer je manj vlage kot pri tleh in pozimi je zgoraj topleje. Samo gnezdo čebelje družine je majhno, odprtina oz. žrelo je majhno, notranji prostor 'panja' pa ima debele stranice, ki so tudi na debelo prekrite s propolisom. Matica na naravnem satju živi dolgo.

Naravna bivališča čebeljih družin so razporejena z 1 do največ 3 panji na kvadratni kilometer. V čebelji družini prihaja do rojenja enkrat letno. Ni umetnega narejanja novih čebeljih družin, ni prestavljanja zalege. Gnezdo z zalego ni omejeno s prostorom. V čebelji družini je v razvojnem času družine prisotnih cca 17 % trotov.

Naravni čebelji panji niso tretirani s kemičnimi niti z antibiotičnimi sredstvi. Ni apitehničnih ukrepov. Ni odvzemanja medu, pravzaprav se naravnega čebeljega panja sploh ne odpira in ne posega vanj. Čebele se hranijo zgolj z naravno hrano, ne jedo sladkorja.

Naravni panj je prostran, zavzema ves prostor znotraj debla. Ni nobenih intervencij za zmanjševanje izgub ali pospeševanje razvoja, panj se nikoli ne seli.

Sonaravni čebelji panj je nameščen na drevesu in ga neguje čebelar, funkcionira podobno kot naravni panj. Nahaja se precej nižje, na višini 4 m od tal in je dvakrat večji, cca 80 litrov. Ta panj se za razliko od naravnega panja odpira dvakrat letno. Prvič se kontrolira čebelja družina spomladi, drugič pa se panj odpre septembra, ko se odvzema med. Vse ostalo je v bistvu enako: letno rojenje, prostornost panja, čebel se ne hrani s sladkorjem niti se ne tretirajo s kemičnimi sredstvi, matica živi dolgo na naravnem satju z zalego, panj ostaja na stalnem mestu, ob odvzemanju medu ne prihaja do uničenja čebel na satju, prav tako se ne uničuje trotovske zalege.

Ta metoda čebelarjenja se popolnoma razlikuje od moderne metode s panji na tleh, s tankimi stenami in lesenimi satnimi okviri, panji so majhni po površini in imajo veliko žrelo. Prav tako matico čebelar običajno zamenja po enoletnem ali dvoletnem ciklusu, ker je opešana zaradi posegov v panj in tretiranji s sredstvi v smislu zdravstvenega varstva čebel. Panji so zbiti, rojenje se preprečuje, ukrepi so usmerjeni v omejevanje števila trotov, panj se redno tretira s kemičnimi sredstvi. Odvzemanje medu je pogosto, panj se odpira včasih že vsak teden. Čebele se občasno hrani s sladkorjem in vstavljajo se sati za lažji prenos satja in zalege med panji. V njih pogosto prihaja do intervencije, da bi se preprečilo izgube ali povečalo število čebel za pašo, panji se občasno selijo na pašo.

Rezultat iskanja slik za čebele slike

Ob opuščanju tradicionalnega čebelarjenja in z modernizacijo je prišlo do genske mutacije in manjše odpornosti na bolezni. Prav tako je postopoma prišlo do reducirane plodnosti matic. Delež obnavljanja populacije je znatno zmanjšan v odnosu na čas pred modernizacijo čebelarstva.

Čebelarjenje na drevesu – sonaravno gozdno čebelarjenje – prav z vračanjem naravi in opuščanjem intervencij v čebelji panj samo po sebi obnavlja imunski sistem čebele na naraven način in ji stoji ob strani, da bo sčasoma znova razvila nagone in veščine, ki jih je v zadnjih stoletjih izgubila na račun selekcije najprej na roje, še bolj pa na med. Od sonaravnega čebelarjenja lahko upravičeno pričakujemo, da bo prišlo do močnejšega čistilnega nagona za uspešnejšo borbo proti boleznim in parazitom, hkrati pa se bo rešil še problem zmanjšane plodnosti matic.

Sonaravno čebelarjenje zahteva umirjenega in potrpežljivega čebelarja, v dobri fizični kondiciji za vzpenjanje na drevo. Na odvzemanje medu je namreč treba čakati vso pomlad in poletje, soočiti se je treba s tveganjem, ali se matica morebiti ne bo vmes izneverila.

Vsekakor pa je vredno poskusiti in delati kljub visoki komercializaciji v čebelarstvu tudi nekaj konkretno dobrega za ohranjanje čebeljih populacij. En sam čebelar ali čebelarka zagotovo ne more rešiti problema odmiranja čebeljih družin in preprečiti podnebnih sprememb ali rešiti pomanjkanja čebeljih paš, s katerimi se soočajo čebele, dejstvo pa je, da ob soglasju in sodelovanju politike, čebelarske stroke in čebelarjev … ja, je mogoče veliko dobrega izpeljati v dobro vseh deležnikov.

Rezultat iskanja slik za sodelovanje slike 

Cilj sonaravnega čebelarjenja je, da bi se mogle močnejše in bolj zdrave čebele samostojno spoprijemati z okoljskimi oz. podnebnimi vplivi. Sonaravno čebelarjenje naj bi stremelo k obnovi čebeljega fonda. Spotoma pridobimo še zdrave čebelje pridelke. Preprosto, kot le kaj! Čebela si zasluži vsaj toliko sonaravne reje in prostora, kot ga pripada kokošim, govedu, pujskom … in drugim rejnim živali glede na njihove potrebe, ki še svojega svetovnega dne nimajo.