Članek
Pašni nagon najboljših medaric
Objavljeno Dec 12, 2018

Čebelarji so se že stoletja pred nami spoprijemali s čebeljimi ropi, danes so roparski pohodi večkrat omenjani po zadnjem točenju, ko nastopi vročina, suša in brezpašno obdobje, večinoma prav do zazimljenja čebeljih družin. Nekoč so čebele čez zimo zapirali v hleve, pod zemljo ipd., ponekod celo v hiše, spomladi pa so jih 'spustili' kmalu potem, ko je popustil najhujši mraz. Ker čebele zunaj še niso imele možnosti paše, so šle na pašo v sosednje čebelnjake. Ko so jesenske paše ponehale, so čebele znova letale na pašo tja, kjer je bila zanesljiva, torej v sosednjih čebelnjakih.
Rezultat iskanja slik za čebelji rop slike

Zaradi ropov so nastajale znatne škode, zato so čebelarji že od nekdaj iskali nasvete, kako in kaj storiti, da bi v prihodnje rope preprečili. Nedokončane zgodbe so to, ob prisotnosti varoj pa je ropanje še bolj škodljivo kot nekoč, ko je šlo prej ko ne za gmotno škodo v izropanih čebelnjakih, sedaj gre bolj kot kdajkoli za bistveno zmanjšanje odpornosti čebel na hude čebelje bolezni, kar vpliva 'na celo vas'. Čebele namreč prenesejo skupaj z medom tudi povzročitelje čebeljih bolezni in varoje, bolezni in paraziti pa se nato naglo širijo po vseh čebelnjakih.

Že od nekdaj velja, da se čebele zlahka učijo, si zapomnijo in so verjetno tudi selekcionirane na dobre medarice (imajo bolj in bolj izrazito prevladujoč pašni nagon glede na druge biološke posebnosti), slednje pa jih vodi kajpak tudi v tuje čebelnjake. Skozi stoletja so postale neizprosno pašne, torej izučene roparice, brez milosti, do zadnje sladke kapljice.

Splošno priznan nasvet je, da je ropanje lažje preprečiti kot ustaviti potem, ko so se čebele že 'uletele na rop', se ropanja navadile in edino kar prepreči ropanje, je previdnost. Čebelar bi ne smel nikoli hraniti čebel ob lepih dnevih, ko čebele veliko letajo zunaj.

Najboljši čas za hranjenje je zvečer, da pospravijo čez noč med ali sladkorni sirup v celice, zjutraj so pa znova proste za pašo. Ob hranjenju se vsaka polita sladka kaplja maščuje nemudoma. Še nedavno so hranili čebele z obrnjenimi steklenicami v pločevinastih pladnjih, ko je bila verjetnost za polivanje in puščanje pitalnikov večja, a pitalniki lahko puščajo še tako skrbno izdelani tudi danes. Še prej so si čebelarji sami izdelovali koritca. Paziti je bilo treba tudi na končnice, da bi ne bile namazane s klajo, izpraznjena koritca pa so hranili v izpraznjenih panjih, da bi ne dišalo po čebelnjaku.

Ko so še izpodrezovali ob jemanju medu iz panjev, so to lahko počeli brez večje nevarnosti ropanja ob slabem vremenu. Skrbnost čebelarja je bila namenjena tudi kontroli brezmatičnosti, kajti družine brez matic so ranljive in lahka tarča za roparice, brezmatične družine ni bilo za trpeti v čebelnjaku. Čebelar jim je včasih pomagal največkrat tako kot danes, da jih je združil z drugimi panji.

Vsej čebelarjevi previdnosti navkljub se ropanje dogaja, posebej spomladi, ko paše še ni in preko sezone ob prekinitvi paš ali v brezpašnih obdobjih. Ali čebele stikajo nagonsko ali naklepno je manj važno, kot je pomembno dejstvo, da toliko časa iščejo, da najdejo. V drugih panjih, kjer vabljivo diši, včasih kar v domačem čebelnjaku, navadno v sosednjih.

Tiste čebele, ki nameravajo ropati ali pa že ropajo, je mogoče prepoznati po njihovem obnašanju. Najprej letajo okoli čebelnjaka in iščejo, ali bi ne bilo mogoče kje od zadaj ali od strani priti do medu. Ko čebelar opazi okoli stikajoče čebele, takoj ve, kaj to pomeni, in da je potrebna velika pozornost. Ko roparice uvidijo, da od zadaj ni mogoče vdreti v panje in priti do medu, poskušajo to pri žrelih. Nemogoče si je zamisliti, da bi čebele ne ravnale s preudarkom in s premišnjeno zvijačo.

Tatinska čebela roparica sede na brado ali na končnico panja in se počasi bliža žrelu ter se hoče zmuzniti v panj. Domače stražarke jo seveda nemudoma zapodijo z žrela. Roparica nato leta z nenavadno razprostrtimi krili in navzdol visečimi nožicami (domače čebele jih drže skrčeno) hitro okrog žrela, se v izbranem trenutku pomeša med domače čebele in hoče meni nič tebi nič kar naravnost skozi žrelo v panj. 'Ubožica' osamljena grdo nasanka, če je napadena čebelja družina močna, zagrabi jo hkrati več čebel, jo vlečejo za noge, krila in tipalnice, kot bi jo hotele razčetveriti in srečna je lahko, če more na pol gola uiti. Prav zato so stare roparice črne, zato, ker nimajo več dlačic.

Pričakovali bi, da se bo 'ofucana' roparica zdaj vrnila domov v svoj panj, uboga revica. Ampak ne! Brž ko se kje ob strani malo odpočije in si pogladi ostanke razmrščenih dlačic, poskuša svojo srečo pri drugih panjih. Pri močnih se ji povsod slabo dogodi, a ne odneha dokler ne najde kakšnega uboščka z velikim žrelomi ali z malo več sreče takega, ki je brez matice. Pri slabičih in mrezmatičnih ne naleti na hrabre stražarke, natrenirala se je že vseh mogočih spopadov pred tem in je ne gane, če jo kakšna osamljena stražarka zagrabi za nožico. Zmuzne se v panj, tam se tako napije medu, da ga komaj domov v mednem želodčku prinese.

Zdaj pa smo že tik pred velikim roparskim finalom: Ko se roparica vrne z ukradenim blagom v svoj domači panj, zapleše zmagovalni ples, obvesti družino o lahkem plenu. Zdaj pripelje s seboj več roparskih čebel, in če čebelar vsaj zdaj ne priskoči ropanemu panju na pomoč, ga roparice v kratkem času uničijo, ga popolnoma osuše in tak panj nima več čebel ne matice, ne mednih zalog, še satje roparice v naglici zgrizejo in uničijo. Končni finale je potem, ko roparice tako po vrsti izpraznijo panj za panjem, ko čebelnjak ostane prazen, v posmeh in žalost čebelarju.

Povezana slika

Čebelar mora takoj ko zapazi prve roparice slabe panje tako pripreti, da more samo po ena čebela skozi žrelo, nekoč pa so žrela ropanih panjev zamašili kar z ilovico, skoznjo so s paličico napravili malo luknjico za posamično čebelo. Ta ukrep zaleže le v primeru, ko se vse to stori še pravočasno.

Star recept, ki je obljubljal zanesljivo pomoč proti ropu pa je tole: V 1 liter vrele vode se strese 5 dag kristalizirane karbolne kisline in 5 dag glicerina. S to tekočino, ki ima zares neprijeten vonj, se nekoliko namaže že na začetku ropanja panjska brada, če pa je rop že razvit, se denejo pred žrela ropanih panjev s tekočino napojene krpe.