Tale zapis je po mojem mnenju kar prava slika današnje mladine. Pa ne samo to. Tudi sami smo zavedeni z vso to tehnologijo, ki nas zelo diplomatsko odmika stran od narave. Verjamem, da bo marsikoga zmotila oznaka omejenci, vendar tega jaz ne razumem kot žalitev ali kakršnokoli povezavo z otrokovo inteligenco, temveč zgolj kot omejenost njegovih sposobnosti. To je moje mnenje.
Samo 40 – 50 let nazaj skoraj ni bilo otroka starega med 6 in 7 let, ki ne bi znal prižgati ognja iz vlažnih vej in se pripraviti za eno noč v naravi. Ti otroci narave niso doživljali kot nekaj nevarnega in sovražnega, ampak so jo poznali in imeli radi.
Zgodba Borisa Pišota …
Aprila in maja meseca sem imel nekaj šolskih izletov z otroki po hribih in gorah. Vremenske razmere so bile takšne, da so dopuščale samo enodnevne izlete, ki so vključevali nekajurno hojo in obroke na prostem.
Cilj teh izletov ni bil samo odpeljati starejše osnovnošolce od sedenja za računalnikom in nabijanje kondicije, ampak predvsem vzgoja za varno bivanje na prostem kot tudi opazovanje dela v skupini zbranih fantov in deklet.
Skrbni starši in njihovi nasveti
Začnimo najprej s srečanjem s starši, ki ne jemljejo poguma samo otrokom, ampak tudi našim vodnikom. Naj parafraziram nekaj iz filma o človeškem značaju: “Otroci moji, takšne starše kot imate, bi raje videl, da so od sovražnika kot pa vaši.”
Jul 08, 2015