Članek
Nina Štajner: arhitektka, ki je v Slovenijo prinesla vintidž
Objavljeno Feb 14, 2015

Velikokrat prebiramo o posameznikih, parih ali ekipah, ki jim je uspelo v svetu, ki so nam zgled ali pa so dosegli nekaj neverjetno fantastičnega. Skoraj nikoli pa ne slišimo za skrite talente, ki imajo potencial spremeniti našo skupno prihodnost in se trenutno še iščejo ali pa so se že našli ter pogumno stopajo po poti svojih sanj in hrepenenj. Iz tega razloga pričenjam sklop intervjujev Obrazi prihodnosti, ki bo predstavil osebe z ogromnim potencialom, ki sem jih srečal tekom svojega študija na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in za katere mislim, da bodo imele v prihodnosti veliko težo v slovenskem prostoru, ki pa ne bo nujno prisotna samo na področju arhitekture.

Prvi obraz prihodnosti je v Sloveniji, vsaj v modno ozaveščenem delu, poznan kot kraljica vintidža. Po izobrazbi je arhitekta, po duši pa veliko več ... Govorim o prikupni Velenjčanki Nini Štajner, ki jo je tako za arhitekturo kot za modo navdušila njena mati. Z Nino sva se dobila na oblačen in dokaj hladen spomladanski petek, dan pred njenim 30. rojstnim dnevom, ko se je ravno vračala z gradbišča. Kot vedno je bila v stilu, blatnim škornjem navkljub.

Spoznala sva se na začetku decembra 2008, ko sem prodajal karte za Kič arhifešto. Ti in Nena Stojanović sta čisto navdušeni prikorakali v rdečo sobico (študentska soba, op. a.) in na široko začeli razlagati, kako obožujeta kič ter da si bosta sešili kostume za to priložnost. Je bil to povod za vajino modno avanturo ali je to le mit?

Z Neno sva se spoznali leta 2005 na fakultetni ekskurziji v New York in takoj naju je povezala večja ljubezen do bleščic kot do arhitekture. Že takrat sva šivali in ljubiteljsko to še vedno počneva. Nena mogoče malo več, ker je trenutno trenerka drsanja in dela kostume za svoje varovance, jaz pa zaradi pomanjkanja časa bolj ne. Šivanje je kreativen outlet, pri katerem lahko že v enem dnevu ustvariš obleko, tega pa arhitektura zaradi velikega časovnega vložka ne omogoča.

Šivanje je kreativen outlet, pri katerem lahko že v enem dnevu ustvariš obleko, tega pa arhitektura zaradi velikega časovnega vložka ne omogoča.

Takrat ko sva bili mladi, željni akcij in reakcij ter takojšnjega učinka, nama je to zelo ustrezalo. Bilo je super tudi zaradi manjšega finančnega vložka. Bila je vrsta svobodne kreativne energije, ki nama je tekom študija manjkala.

Nekaj mesecev pozneje sta se pojavili s svojimi modnimi revijami. V zelo kratkem času sta se zvrstili modni reviji Kix’n’fix in MaREMAKE, poleg tega pa sta sodelovali še na ŠOUfest fashion breaku, modni reviji Nori na petke in na UV zabavi v Klubu K4 z neonsko-psihedeličnim duom Kitsch-Nitsch. Kako vama je vse to uspelo v tako kratkem časovnem obdobju?

S tem sva se ukvarjali eno leto. Začelo se je povsem spontano, potem pa so se nama začele odpirati različne možnosti. Kix'n'Fix recimo sploh ni bil mišljen kot modna revija, ampak nekakšna prostorska inštalacija, ki se je potem spontano prelevila v modno revijo. Morda je bila cela stvar tako uspešna tudi zaradi ljubiteljske neresnosti. Po določenem času pa se moraš odločiti za določeno pot in se je lotiti bolj resno, na polno, za kar je potreben določen odziv. Midve pa sva šivali sami, z določenimi omejitvami, ker pač nisva profesionalki. Kasneje sva se izselili iz Ljubljane in osnovna zgodba se je izpela, še vedno pa radi združiva moči za kakšen projekt.

Že na vajini prvi modni reviji se je pojavila izmenjevalnica oblačil, iz katere je zrastel Vintage Vikend. Dober primer, kako iz sekundarne ponudbe nastane primarna storitev.

Vse je bilo zelo spontano, pri izvedbi dogodka Kix'n'Fix se je za nas vse odvijalo prvič: prvič smo organizirale dogodek, prvič šivale za predstavitev publiki, Tjaša je prvič samostojno vodila stike z javnostjo, Eva je prevzela naloge didžeja ... Takrat sem poleg modne revije kot dodaten program želela tudi tržnico vintidž oblačil, kar je novinarje kot tudi obiskovalce bolj zanimalo od predstavitve novih kreacij. Novih oblek je bil trg takrat poln, vintidža pa še ne, zato se je ideja bolj prijela in od takrat naprej smo bolj delale na tem. Na žalost pa Nena ni bila del Vintage Vikenda, ker je ta svet ni privlačil v takšni meri kot mene in druge kolegice.

Celoten zapis se nahaja na Portalu PITA.