Začela se je stavka v energetiki. Sindikalisti, nekaj let pred upokojitvijo, so se postavili v bran 175 delavcem v zafuranem Tešu. Najprej so od distribucije celo zahtevali, da iz omrežja vrže nuklearko, če slučajno fantje iz Gen Energije ne bi hoteli stavkati. Ta sindikalna zalega je stala v prvih vrstah, ko so rezali Uroša Rotnika. Napenjala je vse sile, da bi združili oba stebra, da bi bilo dovolj denarja za zafurano investicijo v šesti blok, poskušali so vse, da bi skratka preživel način slabega poslovodenja in neomajnih delavskih pravic.
To gre namreč eno z drugim. Branka Sevčnikarja, predsednika sindikata, sem prvič srečal v hotelu Štorman, kamor me je povabil na pogovor in mi eno uro solil pamet o tem, kako naj se vodi državna energetika. Zdelo se je, kot da ima tam pisarno, natakarji so ga tretirali kot največjega gospoda, ne sindikalista. Eden od direktorjev HSE mi je malo kasneje razložil, kako so mu knapi v Velenju postavili ceno za premog na podlagi izračuna lastnih stroškov, ne vrednosti premoga na trgu. In je zadevo pač požrl. Ker jo je moral. Tako se vodi energetika. Od spodaj navzgor. Tudi z Rotnikom sva se sprehajala po dimniku Šoštanjske elektrarne, ko je melanholično zrl proti koncu umetnega jezera, kjer je nekoč revež živel. Zdaj, oziroma takrat, pa je bil na vrhu, s tremi milijoni nepojasnjenih evrov v sefu in sindikati za hrbtom. Car!
Apr 04, 2016