Moj oče, bog mu daj večni pokoj, rojen v Dubovcu na Hrvaškem, mi je celo življenje tupil v glavo: "Hrvatu nikoli ne zaupaj."
Pa pri vsej tej kolobociji z arbitražnim sporazumom niti ne gre za zaupanje, pač pa za spretnost ali nespretnost naše diplomacije. Kako si lahko tako prismojen, da predstavnika tribunala voziš naokrog po Ljubljani? Da govoriš po telefonih, ki niso "čisti"? Če bi ti naši specialci gledali vsaj kakšno televizijsko nadaljevanko, se ne bi pustili ujeti. Ne govorim, da so Hrvati perle. Tudi oni so počeli povsem enako, ker drugače jim ne bi bilo tako kristalno jasno, da jim voda teče v grlo in da bo večina Piranskega zaliva pripadla Sloveniji. Kako bi to lahko vedeli, če spoštujejo deseti člen sporazuma o tajnosti postopka? Daleč od tega, da so perle. Ampak vedno znova nas, da se izrazim po njihovo, nadmudrijo. To je nacionalna stvar. Že v tem pogledu, da slovenski jezik sploh nima tako sočne besede, ki bi tako plastično opisala ta bratsko balkanski odnos.
Sporazum Drnovšek – Račan. Ratificirali smo sporazum o krški nuklearki, o meji ne. Pri prvem so dobili Hrvati, pri drugem bi morali mi. Ups. Območje nuklearke je postalo eksteritorialno, Hrvatje še naslednjih pet let niso plačevali za razgradnjo nuklearke, sprožili pa so še arbitražo za nedobavljeno električno energijo.
Pahor se je s Kosorjevo poljubljal kot študent na klopci v parku, Hrvatje pa so v svojih pristopnih dokumentih na račun Slovenije povečali svoje ozemlje. Preden smo jih spustili v EU, bi lahko uredili marsikaj, pa... Pred kratkim smo v parlamentu sprejeli odločitev o poplačilu varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke v Zagrebu. 385 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja bo šlo v nič, ker je nekdo banko v Zagrebu spremenil v podružnico Ljubljanske banke. Slovenija je seveda trdila, da morajo potem svoje dolgove do LB plačati tudi hrvaška podjetja. Niti v enem sodnem postopku nismo uspeli, Hrvati pač.
Jul 23, 2015