Pedro Opeka med pogovorom na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu Foto: Aleš Čerin

Peter (Pedro) Opeka je človek, za katerega velja, da ga ni potrebno predstavljati. Najbolj zato, ker njegova dejanja govorijo prepričljivejše od vsakega novinarskega opisa. Z misijonarjem smo se kratko srečali po predavanju za pedagoške delavce ob robu misijonske vasi v Zavodu svetega Stanislava. Ob koncu pogovora je dejal še: “Hvala za zanimanje.” Ne, hvala vam!

Kako zdržite vaš tempo življenja, tudi te dni, ko sodelujete na obilici dogodkov in srečanj? Marsikdo precej mlajši od vas bi verjetno že omagal …

Ko vidim veselje, zanimanje med ljudmi, da bi spoznali, kako drugi ljudje živijo, da bi jim pomagali, takrat ne čutim teže, truda. Vidim, da ljudi zanima in da hočejo nekaj narediti. To je smisel mojega življenja in sem vesel, da ljudje prisluhnejo.

Pride kdaj za vami ves ta napor?

Brez dvoma, tudi danes me že malo hrbet boli.

Te dni ste v Sloveniji, ki sodi v Zahodni svet. Depresija, osamljenost,

Oče Brown, foto: Celjska Mohorjeva družba.

Pri Celjski Mohorjevi družbi je izšla druga od petih serij Chestertonovih detektivk o očetu Brownu. Gilberth Keith Chesterton (1864–1936) je eden od klasikov katoliške in socialne misli, avtor znanih esejev in leposlovja. Modrost očeta Browna je prevedel Branko Gradišnik, pri čemer je prevajanje Chesteronovih že družinska tradicija. Branko Gradišnik je prvi odstavek iz Chestertonovih zgodb prevedel že v zgodnji mladosti, Janez Gradišnik pa je zgodbi Mož, ki je bil Četrtek in Napoleon iz Notting Hillaizdal sredi 80-ih let.

Glavni junak Chestertonovih detektivskih zgodb je oče Brown, duhovnik, ki si je s službovanjem v zaporu pridobil spoznanja o človekovi naravi, predvsem o človekovi šibkosti nasproti skušnjavam. Hkrati pa za mnoga navidez nadnaravne okoliščine hudodelstev uspe najti človeško ozadje. Zaveda se, da se čudeži ne dogajajo tako zlahka kot hudodelstva, vendar je v njem tudi temeljno krščansko verovanje v zmožnost človekove popravlj

V prostorih Državnega sveta je v sredo 7. oktobra potekal mednarodni simpozij Civilna družba – Kako premostiti razkorak med državljani in odločevalci v Sloveniji?. V imenu organizatorjev je udeležence pozdravil Drago Rudel, predsednik Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije, ki je postavil hipotezo, da je civilna družba v Sloveniji nepovezana, centri moči so oddaljeni, med državljani pa je prisotna apatija. Simpozij je po njegovih besedah prispevek k večji medsebojni povezanosti, predvsem na krščanskodemokratskem delu civilne družbe. Zbrane sta pozdravila tudi Michael A. Lange, direktor Konrad-Adenauer Stiftung za Slovenijo in Hrvaško v imenu pokrovitelja in Jernej Verbič v imenu gostitelja, Državnega sveta.

Simpozij se je začel z razpravo o razkoraku med državljani in odločevalci v Sloveniji, odprl jo je poslanec Jernej Vrtovec, ki je mnenja, da brez podpore civilni družbi države ne morejo biti uspešne in zasledovati demokratičnega procesa. Opaža, da je civilna družba pri nas soo

Objavljamo nadaljevanje intervjuja z islamologom Raidom Al-Daghistanijem (prvi del lahko preberete na povezavi.)

Na dogodku Forumu za dialog med vero in kulturo ste opozorili na selektivno branje Korana, ki se ga poslužujejo tudi militantni islamisti, da opravičujejo svoje nasilje. Je mogoče današnji študij Korana primerjati z eksegezo Svetega pisma, ki se zadnja desetletja pospešeno poslužuje zgodovinsko-kritične metode?

Bistvo militantnih islamistov je v tem, da islamsko izročilo izrabljajo za uresničitev svojih politično-ideoloških ciljev. V ta namen izvzemajo določene verze iz Korana, ki pa jih je sicer mogoče razumeti bodisi zgolj v povezavi z drugimi verzi bodisi v njihovem situacijsko-historičnem kontekstu. Osamosvajanje in posledično posploševanje sporočila določenih verzov iz Korana zato predstavlja logično-metodološko napako. Kar pa se tiče zgodovinsko-kritičnega pristopa k eksegezi Korana, se moramo najprej zavedati, da Koran ni Biblija. Medtem ko Biblija zaradi svojega his

Raid Al-Daghistani je islamolog, po mami Slovenec, po očetu Iračan, ki čuti Slovenijo za svojo domovino. Po študiju filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti je zaključil magisterij arabistike in islamskih znanosti v Münstru v Nemčiji. Na tamkajšnjem Centru za islamsko teologijo trenutno pripravlja doktorat. V slovenščino je prevedel Al-Ghazalijevo filozofsko avtobiografijo Rešitelj iz zablode (Kud Logos 2014) in študijo Thomasa Bauerja Kultura dvoumnosti: drugačna zgodovina islama (Krtina 2014).

Vaša življenjska pot in vaše korenine so zelo zanimive. Nam lahko kaj več poveste od kod prihajate vi in vaša družina?

Moja mama je Slovenka, rojena v Srbiji, oče pa Iračan, ki je še kot študent prišel v Slovenijo (ki je bila takrat še del Jugoslavije), da bi nadaljeval s študijem. Čeprav se oče po tistem ni več vrnil v Irak, sem z mamo in bratom imel kot otrok priložnost dvakrat za dlje časa obiskati sorodnike v Bagdadu (prestolnici Iraka), ki je bil takrat na vrhuncu svoje ekonomsko-go

Leto 2015 še posebej zaznamuje obletnica konca II. svetovne vojne. Vrstile so se spominske slovesnosti, znanstveni posveti, bolj ali manj črno-belo obarvane komemoracije, kulturni dogodki in še marsikaj. Vse to v spomin in opomin, čeprav poziv ‘Nikoli več vojne!’ vsak dan znova zveni bolj cinično. Med slovenske ustanove, ki ohranjajo živ spomin na dogodke med II. svetovno vojno in po njej, ki bi jih marsikdo rad pozabil, sodi že vrsto let Nova slovenska zaveza. Namesto običajne junijske številke revije Zaveza, ki je prvič izšla leta 1991, je Nova slovenska zaveza predstavila zbornik Temelj prihodnosti. V samem naslovu je skrit namen zbornika – predstaviti tudi novim rodovom drugačen pogled na zgodovino in posledično na sedanjost, tudi kot temelj za drugačno prihodnost.

V spremni besedi Lenart Rihar, urednik revije Zaveza, opozori na pojav zla med in po vojni, pri čemer je bila »zloraba vojnih razmer edinstvena in nezamisljiva zgoščenost zla, ki se ji reče revolucija – ne glede na prid

Uršulinke so se pri nedeljski maši 13. septembra po 113 letih delovanja poslovile iz Mekinj. Provincialna predstojnica s. Zorica Blagotinšek se je v nagovoru po maši zahvalila župljanom in župniku za skupaj preživeti čas in dodala:

“Kot je naravno vprašanje v trpljenju, bolezni, ob kakšni hudi nesreči, preizkušnji: »ZAKAJ«, je tudi ob našem zaprtju skupnosti in odselitvi naravno, da je to vprašanje močno prisotno. Želim pa, da smo najprej hvaležni, ne razočarani. Verujem, da Gospod vodi zgodovino vsega človeštva, tako ve tudi za ta kraj. Edino s pogledom uprtim Vanj zmorejo naše sestre Gracija, Irena, Marija Irena in Sabina ter mi skupaj z njimi danes izrekati »zbogom« in verovati, da žrtev in odpoved rojeva sadove in jih rojeva tudi za vas tukaj navzoče.”

Uršulinke so pripravljene prostore samostana v Mekinjah podariti. Provincialna predstojnica je glede tega povedala:
“Stavba ostaja sedaj prazna, ne vemo še, kdo jo bo sprejel kot dar. Čakamo odgovor občine Kamnik, ki ji je bil samost

Papež Frančišek s prvim tednom septembra vrača v ustaljeni urnik delovanja. Prvega septembra bo papež tako ponovno obhajal jutranjo mašo z romarji v kapeli Hiše svete Marte v Rimu. Poletje je bilo namenjeno načrtovanju potovanja na Kubo in ZDA, ki ga bo začel na otoku 19. septembra in ga v Ameriki zaključil 28. septembra. Le teden kasneje se bo pričela škofovska sinoda o družini s škofi z vsega sveta, ki bo trajala vse do 25. oktobra.

Novembra bo papež obiskal italijanski mesti Prato in Firence, 25. novembra pa se bo pričel papežev obisk v Afriki. Papež bo obisk na črni celini začel v Srednjeafriški republiki in ga nadaljeval v Ugandi. Junija je papež napovedal tudi morebiten obisk v Keniji. Podrobnosti obiska še niso znane, trajal pa naj bi do 30. novembra.

Z adventnim časom se bodo že začele priprave na božič s tradicionalnim nagovorom urbi et orbi.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo

Objavljamo drugi del pogovora z ddr. Vereno V. Perko, nekdanjo v.d. direktorico Direktorata za kulturno dediščino. Prvi del najdete na povezavi.

Odnos Slovencev do kulturne dediščine – spomnimo se le Plečnikovega stadiona – kaže tudi na to, kaj nam kot narodu pomeni naša identiteta, kolektivni spomin. Kaj torej naš odnos do kulturne dediščine govori o nas samih?

Prepričana sem, da je naš odnos rezultat predvojnih, tragičnih medvojnih in še bolj tragičnih povojnih dogodkov, ki so pripeljali do tega, da smo v skupni državi Jugoslaviji ostali domala brez narodne identitete in se po diktatu marksistične miselnosti oprijeli internacionalizma. (Tukaj moram ponoviti besede letos umrlega prof. Gabrovca, ki je vedno poudaril, da se moramo zavedati, da je bila Jugoslavija slovenskemu narodu edina možnost preživetja, v Italiji ali Avstriji nas ne bi bilo več!). V tej isti, internacionalistično ukrojeni Jugoslaviji pa so se Srbi in Hrvatje usmerili v nacionalistično identitetno malformacijo, kar

Verena Perko, foto: M.J.

Ddr. Verena Vidrih Perko (1952) je leta 1978 diplomirala na temo provincialne arheologije in zgodnjega srednjega veka. Magisterij in doktorat iz arheologije je opravila na ljubljanski univerzi, doktorski študij muzeologije pa je leta 2011 zaključila na zagrebški univerzi. Dodatno se je med drugim izobraževala na Češkem, v ZDA in v Veliki Britaniji. Na Filozofski fakulteti je docentka za arheologijo in pokriva področje materialne kulture na arheološkem oddelku ter področje muzeologije na individualnem doktorskem študiju heritologije. Zaposlena je bila v Mestnem muzeju v Ljubljani, od leta 1997 je delovala kot kustosinja v Gorenjskem muzeju v Kranju. Zadnje pol leta je opravljala funkcijo v.d. direktorice Direktorata za kulturno dediščino.

Ddr. Vidrih Perko je avtorica prek 150 znanstvenih in strokovnih prispevkov s področja arheologije in muzeologije ter različnih poljudnih člankov v domačih in tujih revijah. V soavtorstvu z možem Andrejem Perkom je pisala o čl

Za Slovenijo pogosto slišimo, da je majhna država. Morda je res majhna po površini, pa vendar ni potrebno, da bi bila majhna tudi v svojem delovanju in dosegu. Da bi delovala kot skupek plemenskih skupnosti, kjer vsi vedo, kam kdo sodi, ‘čigav je’, in posledično, kakšna vloga mu pripada. Če je iz plemena lokostrelcev, bo lokostrelec, če je iz vladajočega plemena, bo vladar, če je sin izobčenca, bo pa izobčenec. Opis, ki sodi nekam v pragozd, mar ne? A kaj, ko lahko takšno miselnost prevzamejo tudi tako imenovane razvite družbe, kamor naj bi sodila srednjeevropska država na južni strani Alp. Pa tu ni govora le o pregovorni razdeljenosti Slovencev, marveč o nečem, na kar imamo več vpliva.

Kaj hrani plemensko miselnost, ki zagotavlja ugoden položaj, morda dobro plačo ali službo v času, ko ta ni samoumevna? Lojalnost. Ko se v družbenih podsistemih spodbuja lojalnost, ko je pripadnost nagrajena, ko ni važno, ‘če je pismen, važno da je naš’, se plemenska miselnost hrani sama iz sebe. Življe

Od 1. julija letos v slovenski Cerkvi velja Pravilnik o verski dejavnosti (dosegljiv na povezavi), ki ga je za obdobje enega leta potrdila Slovenska škofovska konferenca (SŠK). Namenjen naj bi bil predvsem urejanju odnosa z državo in kot pomoč pri medsebojnem sodelovanju. Andrej Naglič, pravni svetovalec pri Slovenski škofovski konferenci, ki je sodeloval pri pripravi dokumenta, je za Časnik pojasnil, da želi s pravilnikom Katoliška Cerkev opozoriti na to, »kaj spada v jedro pastoralne oziroma verske dejavnosti, da država s svojimi ukrepi ne bi nezavedno omejevala ali oteževala uživanje pravice do svobode vesti oziroma veroizpovedi.« Med oblikami verske dejavnosti Pravilnik našteva vodstvene, učiteljske in dobrodelne dejavnosti, obredna dejanja ter nepridobitno upravljanje premoženja.

Pravilnik je na ravni tajništva SŠK v sodelovanju z ekonomi in računovodskimi svetovalci slovenskih škofij nastajal več let. Dokument izhaja iz premise, da je verska dejavnost splošno koristna dejavnost,

Na promet se seveda več ali manj vsi spoznamo. »Jaz sem pa ja dober voznik.« Vsaj približno tako je po anketi Javne agencije RS za varstvo prometa aprila letos odgovorilo skoraj 96 odstotkov anketiranih – da so namreč dobri oz. povprečni vozniki. Dve tretjini tudi dobro pozna prometne predpise – prav nihče pa ni ocenil, da bi jih poznal slabo. Seveda, gre za subjektivno mnenje, samoocenitev, zato si lahko tudi sami o tem mislimo svoje.

Se bom ustavil le pri uporabi smerokaza v avtomobilu. Pri vožnji po slovenskih cestah se kdaj počutim nekako tako kot Gregor Čušin, ki pravi, da se takrat vklopi naša sposobnost za branje misli. Potrebno je namreč že vnaprej vedeti, kam bo avto pred tabo zavil ali kakšnega obrata se bo lotil voznik. Uporaba smernikov je namreč šla – verjetno nekje sredi 90-ih let prejšnjega stoletja – precej iz mode.

Mazzinijevski ekskurz

Če bi bil mazzinijevsko navdahnjen bi lahko razvil kakšno antropološko teorijo, ki bi vrgla luč na narodno psiho Slovencev v avtomobi

Zgodba o nastajanju Tržaškega knjižnega središča na trgu Oberdan, ki je bil 23. junija slovesno odprt

Tržaško knjižno središče je namenjeno prodaji slovenskih knjig iz Slovenije in zamejstva, italijanskih in prevedenih knjig, revij, učbenikov, priročnikov, daril, izdelkov domače obrti ipd. V njem potekajo predstavitve knjižnih novitet, srečanja s slovenskimi in italijanskimi avtorji, srečanja namenjena otrokom in literaturi za otroke ter likovne razstave umetnikov iz zamejstva in iz Slovenije. Deluje tudi kot informativno središče o kulturni dediščini Slovenije, o njenih naravnih znamenitostih, o slovenski kulturni in turistični ponudbi – v slovenskem in italijanskem jeziku.

Več o nastajanju Tržaškega knjižnega središča v videu:

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Nagrado Evropskega parlamenta Državljan Evrope za leto 2015 sta v petek, 3. junija v Vodnikovi domačiji v Ljubljani prejela eden najbolj uspešnih in poznanih sodobnih slovenskih literarnih ustvarjalcev in najpogosteje prevajani slovenski pisatelj Drago Jančar ter zagovornik človekovih pravic, novinar, pisatelj, ustvarjalec dokumentarnih filmov, svetovno znan podpornik in zaščitnik afriškega ljudstva v Sudanu Tomo Križnar.

Ob podelitvi nagrade iz rok vodje Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji mag. Klemna Žumra je Drago Jančar poudaril zadovoljstvo, da se je Evropa spremenila in so demoni, ki so se pojavljali skozi preteklo stoletje izgubili moč. “Celo slovensko 20. stoletje je nekdo lahko živel v neki vasi, ko so k njemu prihajali v različnih uniformah, pobirali različne davke, živel je v različnih državah. Ampak zdaj v Evropi k sreči ni več tako. Ravno zato, ker živimo v evropskem kontekstu, se ne moremo izolirati in verjamem, da se bodo ideali, o katerih smo govori

23. junij 2015 je bil dan, ko je Kamnik počastil dva pesnika: Franceta Balantiča in Karla Destovnika Kajuha. Tako je Marjeta Humar v pozdravnem nagovoru v pogovorni večer o Francetu Balantiču in preimenovanju Matične knjižnice Kamnik v teh istih prostorih izpostavila: »Marsikaj skupnega je v njunem življenju, zlasti pa zgodnja in tragična smrt. Tudi marsikaj s stališča zgodovine nasprotnega: pripadnost različnim političnim stranem, ki enemu prinaša slavo in drugemu izločanje iz kulturnega in človeškega občestva še 70 let po koncu vojne. … Svoje pesniške slave nista doživela, ne izživela svojega življenja, saj sta umrla, stara 22 let.« V uvodu je prebrala tudi pismo nekdanjega predsednika države Danila Türka iz leta 2008, v katerem ta pravi: »France Balantič je bil najprej pesnik. Njegova poezija ni obremenjena s kakršnokoli ideologijo, vendar je bila kljub temu izraz upora zoper sleherno tiranijo.«

Prvo (in tudi zadnjo besedo) je imel pesnik, čigar poezijo je recitiral Gregor Čušin.

V času še enega protesta zoper privatizacijo je nekaj ulic stran potekal razmislek ‘Kapital je plaha ptica – ga bosta ulica in politika odgnali?’. Okroglo mizo je organiziral Visio institut, v imenu katerega je dr. Anže Burger izrazil upanje, da aktualna privatizacija vendarle pomeni prehod iz državnega kapitalizma v svobodno tržno gospodarstvo. Država namreč po njegovih raziskavah obvladuje 40% lastniškega kapitala, tretjino proizvodnih sredstev in zaposluje petino zaposlenih. V državni lasti je – neposredno in posredno – 640 večjih in manjših podjetij. Pri tem Burger opozarja, da se je v krizi vloga države še povečala, pri čemer je omenil prenos 3,5 milijard evrov na DUTB.

Matej Kovač je izpostavil, da je prodaja najmanj petnajstih podjetij s spiska, ki ga je državni zbor potrdil za prodajo, povezana s procesom normalizacije. V ideološki razpravi, ki smo ji priča (Primož Mikolič je razpravo imenoval kar ‘verske vojne’) pa se operira tudi z izrazi, kot je strateškost, ki pomeni ‘tako

V času še enega protesta zoper privatizacijo je nekaj ulic stran potekal razmislek ‘Kapital je plaha ptica – ga bosta ulica in politika odgnali?’. Okroglo mizo je organiziral Visio institut, v imenu katerega je dr. Anže Burger izrazil upanje, da aktualna privatizacija vendarle pomeni prehod iz državnega kapitalizma v svobodno tržno gospodarstvo. Država namreč po njegovih raziskavah obvladuje 40% lastniškega kapitala, tretjino proizvodnih sredstev in zaposluje petino zaposlenih. V državni lasti je – neposredno in posredno – 640 večjih in manjših podjetij. Pri tem Burger opozarja, da se je v krizi vloga države še povečala, pri čemer je omenil prenos 3,5 milijard evrov na DUTB.

Matej Kovač je izpostavil, da je prodaja najmanj petnajstih podjetij s spiska, ki ga je državni zbor potrdil za prodajo, povezana s procesom normalizacije. V ideološki razpravi, ki smo ji priča (Primož Mikolič je razpravo imenoval kar ‘verske vojne’) pa se operira tudi z izrazi, kot je strateškost, ki pomeni ‘tako

Objavljamo prevod govora Jeana Vanierja, 86-letnega Kanadčana, katoliškega filozofa in humanitarca, ustanovitelja skupnosti Barka, ob priložnosti prejema nagrade Templeton 2015. Nagrada Templeton se podeljuje od leta 1973, ko jo je prva prejela Mati Terezija, osebam, ki so na ‘izreden način prispevale k potrjevanju duhovne dimenzije v življenju’. Nagrada, ki finančno presega Nobelovo nagrado, nosi ime po Johnu Templetona, angleškemu poslovnežu, je bila sredi maja podeljena v Londonu.

Najprej bi se rad zahvalil dr. Templetonu in njegovih čudoviti družini, in seveda vsem v komisiji za to nagrado. Hvala vam za to čudovito priznanje, ki jo poklanjate v priznanju lepote in vrednosti oseb z intelektualnimi ovirami. Ta lepota se izraža v našem skupnem življenju v skupnosti Barka in v medsebojnem spremljanju v gibanju Vera in luč. Osebe z intelektualnimi ovirami so v tiste, ki so v središču naših skupnosti, one so tiste, ki so tolikim ljudem – družinam, asistentom in prijateljem – razkrile sv

V dvorani Svetovnega slovenskega kongresa je 20. maja potekala žalna seja v spomin na nedavno preminulega Boruta Praha, ameriškega Slovenca in mecena.

Borut Prah je bil inženir elektrotehnike, sin predvojnega industrialca iz Kranja, ki ga je pot preko Francije in Avstralije vodila v Oakland v Kaliforniji. Žalno sejo je vodil dr. Lovro Šturm, ki je Boruta Praha opisal kot velikega domoljuba, ki se je zelo razveselil osamosvojitve Slovenije in nato aktivno sodeloval pri njeni demokratizaciji s podporo več kot dvajsetim organizacijam in posameznikom. Že kmalu po osamosvojitvi je tedanji vladi podal predloge za prenos Silicijeve doline v Slovenijo. Od leta 1963 je namreč ustvarjal bleščečo kariero v računalniški korporaciji IMB, vendar za njegove predloge pri nas ni bilo posluha. S svojimi številnimi poznanstvi, tudi z ameriškimi senatorji, je prispeval k premiku v procesu denacionalizacije, ko je ta pred leti obstala na mrtvi točki. Prav tako se je angažiral pri vprašanju vojne škode in