Objavljeno Jul 14, 2016
Kako je to, kar opisujete, povezano z vašimi prizadevanji v Drnovškovi vladi?
Želeli smo narediti radikalen zasuk na tistih področjih, kjer v demokratičnih državah odgovorna politika uporabi svoje vzvode s ciljem uspešnejšega ekonomskega razvoja in posledično razvoja vseh drugih podsistemov. Področja, kjer smo videli še posebno velike potenciale za razvoj Slovenije, obenem pa smo videli tudi velike sistemske zlorabe, preko katerih so si organizirane skupine te potenciale prisvojile za lastno korist, so bila lastninjenje državnega premoženja, javna naročila, delovanje državnih bank in energetika.
Ali menite, da je sploh možno prekiniti ta začarani krog oškodovanj in drugih zlorab v javnih in državnih podjetjih, ki se je dogajal takrat in se očitno še dogaja?
Seveda je možno. Če obstajajo volja, pogum, podpora javnosti delovanju preiskovalnih organov, organov pregona in tistega dela politike, ki se v tej smeri zelo izpostavi.
Zakaj torej v času, ko ste bili vplivna vladna stranka, niste več naredili glede tega?
Naredili smo vse, kar smo lahko. Izpostavljali smo se do in preko razumne meje, do groženj in končali sicer živi, a povsem diskreditirani. Na politični ravni nas je kljub podpisu koalicijske pogodbe bojkotirala LDS kot partner v vladi, podpore pa nismo bili deležni niti s strani opozicije. Na praktični, izvedbeni ravni, je ta bojkot npr. pri javnih naročilih izgledal tako: Dosegli smo podpis aneksa h koalicijski pogodbi, v katerem je bil detajlno razdelan postopek glede javnih naročil:
»Sprejeta bo vladna uredba, s katero bo ustanovljen Servis za javna naročila, določena njegova organizacija in delovne naloge. Ta bo, s pomočjo strokovnih analiz in primerjav s cenami na svetovnem trgu, spremljal razpisne postopke in izvedbo državnih investicij oziroma kvaliteto storitev izvajalcev.
Pristojnosti Servisa opredeli pravilnik, ki določi kot glavne cilje njegovega delovanja: Zmanjšanje proračunske porabe ob gospodarni ter učinkoviti porabi sredstev, gospodarnost naložb, transparentnost javne porabe, davčno disciplino, spodbujanje podjetništva z doslednim varstvom konkurence, neoviran enakopraven dostop do trga javnih naročil malim in novim podjetnikom, zagon domače industrije in zmanjševanje prezposelnosti ter onemogočanje monopolov.
Servis izvaja aktivno protikartelno politiko oddaje javnih naročil z vztrajanjem pri smiselni delitvi naročil na faze, ki bodo dostopne manjšim podjetnikom oziroma izvajalskim grupacijam, ob upoštevanju pogoja konkurenčnosti.« (Aneks, poglavje C, točka 5)
Vlada je na naše vztrajanje sprejela sklep o ustanovitvi takega Servisa za javna naročila, potem pa se je na vse načine onemogočalo, da bi ta servis lahko zaživel in učinkovito deloval – med drugim s tem, da ni bilo sredstev za zaposlitev nekaj kompetentnih ljudi. Za vzpostavitev in delovanje sistema, ki bi zagotavljal izkoriščanje izjemnega razvojnega potenciala preko milijarde evrov vrednih javnih naročil letno, se nikakor ni našlo nekaj potrebnih deset tisoč evrov. Zakaj? Ker bi izkoriščanje javnih naročil v korist razvoja Slovenije hkrati pomenilo, da ta del posla ni več na razpolago plenilcem in različnim špekulantom, ki so bili za zrezek na svojem krožniku pripravljeni žrtvovati celega bika, ki bi sicer pripadal davkoplačevalcem.
To ne pomeni, da niso obstajali in ne obstajajo tudi pozitivni primeri, tako s področja javnih naročil kot privatizacije. Žal so to bolj izjeme, ki potrjujejo pravilo, ponavljam, da slabo ali škodljivo zastavljen sistem ne more prinesti dobrih, predvsem pa ne celotnih možnih pozitivnih rezultatov.
Lahko navedete kak konkreten primer s tega področja iz takratnega časa?
Veliko jih je. Naj navedem primer gradnje slovenskega avtocestnega križa: Če bi izvajali »aktivno protikartelno politiko oddaje javnih naročil z vztrajanjem pri smiselni delitvi naročil na faze, ki bodo dostopne manjšim podjetnikom oziroma izvajalskim grupacijam, ob upoštevanju pogoja konkurenčnosti,« kot je bilo zapisano v aneksu h koalicijskemu sporazumu, potem se ob največjem slovenskem gradbenem projektu gradnje avtocestnega križa ne bi moglo zgoditi, da so kartelno povezana največja slovenska gradbena podjetja – danes vsa že propadla – v času največjih aktivnosti kupovala na stotine tovornjakov, gradbenih in drugih strojev, ter zaposlovala na tisoče tujih delavcev, čeprav je bilo v istem času v Sloveniji veliko obrtnikov in podjetnikov z ustreznimi delovnimi stroji ali z možnostjo, da si jih nabavijo in bi jim sodelovanje v tem največjem gradbenem projektu predstavljalo ne le preživetje, ampak tudi pomembno etapo v razvoju ter referenco ob konkuriranju za posle v tujini. Tako pa so mnogi ostali brez tako potrebnega posla, mnogi pa so dobili status slabo zaščitenega podizvajalca, kar je pripeljalo posebno ob propadu teh velikih podjetih do še hujših posledic, kot če posla podizvajalca sploh ne bi dobili.
Drug primer je povezan z energetiko. V aneksu h koalicijskemu sporazumu leta 1997 je bilo glede energetskih projektov med drugim zapisano in podpisano: »Investira se v programe in določi sisteme financiranja z maksimalno donosnostjo z narodnogospodarskega vidika ob minimalnih vplivih na okolje. Cene se približajo evropski ravni ob zmanjšanju stroškov proizvodnje in povečanju učinkovitosti rabe energije. Stimulira se energetsko varčevanje in ekološke rešitve po zahtevah EU.« Če bi naši skupini uspelo uresničiti to koalicijsko zavezo, lobiji v praktično vseh strankah, vključno z našo, niti teoretično ne bi mogli izsiliti npr. ekološko, ekonomsko in razvojno spornega projekta TEŠ 6. Verjamem, da so jim mnogi pri tem nasedli, ne da bi imeli kakršen koli slab namen. Tako pa so nosilci ta projekt uspeli celo izključiti iz postopkov javnih naročil in tako še lažje dosegli okoli polmilijardno podražitev že sicer skrajno vprašljivega projekta.
Jasno je, da kljub vsem prizadevanjem ob tako prepletenih strankarskih in lobističnih interesih nismo imeli nobene možnosti za uspešno izvedbo te koalicijske zaveze, ne takrat, ne kasneje.
Tretji primer iz sedanjega časa, ki potrjuje, da napačno postavljen sistem pač napačno deluje, pa je na videz banalni primer nabave USB-ključkov v veliki slovenski zdravstveni ustanovi. Ugledna strokovnjakinja je nujno rabila USB ključek. Sodelavki je naročila, naj ga kupi spodaj v trafiki. Povedali so ji, da če gre za služben USB ključek, to seveda ne gre, saj imajo javna naročila. In ko ga je nabavila preko javnih naročil, je ugotovila, da je bil več kot 100 % dražji od cene enakega spodaj v trafiki, čeprav bi ob normalnem delovanju sistema javnih naročil in odprti konkurenci seveda moralo biti zaradi količinske nabave ravno obratno. Biti bi moral bistveno cenejši kot v maloprodaji. Pri USB ključku gre za majhne zneske, a velike odstotke. Pri operacijskih mizah gre za večje zneske in velike odstotke. Največji zneski in največja škoda pa se dela tam, kjer sprega med naročniki in ponudniki doseže, da se nabavljajo stvari, ki jih sploh nihče ne rabi, ali gradijo mostovi ali tuneli, kjer to ni potrebno ...
Govorite o milijardah ali vsaj stotinah milijonov evrov. Toda ali lahko to dokažete?
Seveda lahko. Pripravite tematski pogovor o katerem koli od omenjenih sistemskih vprašanj ali konkretnih primerih, pa smo se jaz in nekateri moji takratni sodelavci – nekateri zaradi razočaranja ali izgube zdravja ali obojega nočejo o teh stvareh niti govoriti več – pripravljeni soočiti s komer koli in dokazati resničnost vseh navedb. Edini pogoj je, da se ta soočenja v celoti posnamejo. Da bomo imeli vsaj za zgodovino in da se ne bodo naši otroci in vnuki jutri ali čez trideset let spraševali, kaj smo in so ob rojstvu nove države počeli in kakšno veliko smolo je morala imeti ravno Slovenija, da v njej ni prave perspektive zanje ter morajo s trebuhom za kruhom kot njihovi pradedje. Slovenija ni imela smole. Dobili smo dobesedno raj pod Triglavom, kjer bi lahko uspešno delali in zadovoljno živeli. A smo, oz. so dovolili, da so jo pokvarjeni in dobro organizirani člani paradržavnega omrežja brez moralnih zadržkov ugrabili in oplenili in to še počenjajo. Ko že govorimo o milijardah. Po različnih tujih in domačih študijah in analizah, se je iz Slovenije nezakonito odlilo preko 50 milijard dolarjev kapitala oziroma vrednosti premoženja. V našem takratnem programu je bila glede tega naslednja zahteva: »Sprejme se zakon o zavarovanju dosedanjega družbenega premoženja, ki vsebuje določbe o podržavljenju, zasledovanju in vračanju v tujino odnešenega premoženja, oz. kapitala, odlitega v tujino, uredi pravno pot vračanja tega premoženja, njegov status in sankcije. Ustanovi se urad za preiskave in repatriacijo v tujino odtujenega premoženja.« Gre za okoli 20 000 evrov na vsakega od dveh milijonov slovenskih državljanov v času od odločitve jugoslovanske Udbe po drugi svetovni vojni,da vzpostavi vzporedno ekonomijo,kar je malo pred smrtjo na slovenski nacionalni televiziji celovito in detajlno predstavil ustanovitelj Ljubljanske banke Niko Kavčič. Seveda te programske zahteve nismo uspeli uresničiti.
Zakaj?
Kako vendar!? Bili smo majhna skupina, brez politične podpore, brez javne podpore, deležni medijskega pogroma. Moč lastnikov teh milijard in njihovih plačancev v politiki je bila odločno prevelika. Ko smo s tem in drugimi programskimi cilji dosegli 1996 velik uspeh na volitvah in nato odločno začeli z delom v vladi, sem bil osebno na lestvici najbolj priljubljenih politikov dolgo časa na tretjem mestu, za predsednikoma vlade in države, g. Drnovškom in g. Kučanom. Ko se je udbomafija odločila, da me odstrani s celovito pripravljenim medijsko-političnim linčem, sem v nekaj mesecih padel na zadnje, 20. mesto, a s tako negativnimi ocenami, da bi padel tudi na 200. mesto, če bi ocenjevali toliko ljudi. Ožigosani, diskreditirani in onemogočeni smo bili do temeljev. Sam sem bil v tem času v enem od vidnih slovenskih medijev izbran za najbolj škodljivega politika za slovensko gospodarstvo v samostojni Sloveniji. Na stotine medijskih člankov in konstruktov je blatilo naša prizadevanja, zato seveda nekomu, ki glede samo televizijo in bere rumeni in podoben tisk, ne morem niti zameriti, da smo zanje še danes škodljivci, nesposobneži in politikanti. Nekoč v tem času naj bi o naših prizadevanjih opravili pogovor v nekem verskem glasilu, a do pogovora ni prišlo zaradi urednikovega dvoma, češ, kaj pa če je vse to, kar se o Marjanu Podobniku govori in piše, res.
Jul 14, 2016