Objavljeno Jul 08, 2016
Objavljam pogovor, ki je bil pripravljen za objavo v knjigi Slovenija in pika! avtorjev Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažiča. Skupaj z avtorji knjige smo ocenili, da tak način predstavitve pogledov na 25 let slovenske samostojnosti konceptualno odstopa od pogovorov z drugimi akteriji slovenske osamosvojitve, zato je v knjigi Slovenija in pika! objavljeno le kratko pojasnilo, ki ga objavljam kot uvod k neobjavljenemu pogovoru.
Spoštovani ustvarjalci knjige Zbornika pogovorov ob 25 letnici Slovenije,
vesel sem bil povabila, da tudi sam preko intervjuja predstavim svoje poglede na dogajanje v teh 25 letih. Po opravljenem pogovoru pa sem ugotovil, da koncept zbornika daje velik povdarek na medosebnih in medstrankarskih odnosih, kar predpostavlja tudi veliko opredeljevanja o ljudeh. Ker pa sem sam na svoji koži občutil, kako človeka lahko prizadene, če ti iz kakršnega koli razloga ob takih ocenah in sodbah naredijo krivico, sem se odločil, da se o ljudeh ne bom opredeljeval, če ne bo možnosti zares celovite predstavitve neke tematike, kar pa ob široki vsebini in omejenem obsegu seveda ni možno. Po drugi strani pa osebno menim, da odnosi med posamezniki in strankami, ki so sicer pomembni in so pomembno vplivali na dogajanja v teh 25-ih letih, kljub temu ne predstvljajo bistva. Temeljno vprašanje oz. temeljni problem naših 25 let je po mojem mnenju ugrabitev Slovenije s strani vzporedne države, paradržave ali udbomafije, kakorkoli že to kdo imenuje. Ta pa je nadstrankarska, kot rak napada vse sfere družbe in ji zelo ustreza, če se vsi skupaj delamo, kot da je ni. O tem problemu in mojih izkušnjah bi z veseljem spregovoril. Spoštujem pa stališče ustvarjalcev knjige, da konceptualno v ta zbornik tak pristop ne sodi. Svoje poglede na ta čas bom objavil na drug način, na svojem blogu, morda pa tudi v kakšnem nadaljevanju tega zbornika.
vesel sem bil povabila, da tudi sam preko intervjuja predstavim svoje poglede na dogajanje v teh 25 letih. Po opravljenem pogovoru pa sem ugotovil, da koncept zbornika daje velik povdarek na medosebnih in medstrankarskih odnosih, kar predpostavlja tudi veliko opredeljevanja o ljudeh. Ker pa sem sam na svoji koži občutil, kako človeka lahko prizadene, če ti iz kakršnega koli razloga ob takih ocenah in sodbah naredijo krivico, sem se odločil, da se o ljudeh ne bom opredeljeval, če ne bo možnosti zares celovite predstavitve neke tematike, kar pa ob široki vsebini in omejenem obsegu seveda ni možno. Po drugi strani pa osebno menim, da odnosi med posamezniki in strankami, ki so sicer pomembni in so pomembno vplivali na dogajanja v teh 25-ih letih, kljub temu ne predstvljajo bistva. Temeljno vprašanje oz. temeljni problem naših 25 let je po mojem mnenju ugrabitev Slovenije s strani vzporedne države, paradržave ali udbomafije, kakorkoli že to kdo imenuje. Ta pa je nadstrankarska, kot rak napada vse sfere družbe in ji zelo ustreza, če se vsi skupaj delamo, kot da je ni. O tem problemu in mojih izkušnjah bi z veseljem spregovoril. Spoštujem pa stališče ustvarjalcev knjige, da konceptualno v ta zbornik tak pristop ne sodi. Svoje poglede na ta čas bom objavil na drug način, na svojem blogu, morda pa tudi v kakšnem nadaljevanju tega zbornika.
Mladim ustvarjalcem knjige čestitam za veliko opravljeno delo in želim veliko uspeha v uresničevanju prihodnjih ciljev.
Marjan Podobnik
Prvo demokratično politično gibanje v Socialistični republiki Sloveniji je nastajalo znotraj kmečkega stanu v krogu profesorja Franca Zagožna. Med študenti, ki so se zbirali okrog njega, ste bili tudi vi. Kako se spominjate snovanja Slovenske kmečke zveze?
Profesor Zagožen se je poleg svoje profesure aktivno družbeno udejstvoval preko izjemno kritičnih in dobro utemeljenih člankov o negativnih posledicah socialistične agrarne politike. Bil je eden izmed redkih, ki je stopil v bran profesor Francetu Bučarju po znamenitem govoru v Strasbourgu, kjer je pozval k omejitvi financiranja tedanjega jugoslovanskega režima, zaradi česar je bil deležen pravega pogroma. Zagožen ga je odkrito in v celoti zagovarjal, podobno kot Ivan Oman.
Bilo je veliko zanosa, veliko pozitivne energije in bilo je prepričanje, da delamo nekaj dobrega, nekaj pomembnega. Začelo se je s problemsko konferenco o kmetijstvu, ki jo je 29. februarja 1988 v Žalcu organizirala ZSMS. Tam smo tekom konference ustanovili iniciativni odbor Zveze slovenske kmečke mladine, ki je nato vodil tudi vse aktivnosti za veliko zborovanje 12. maja 1988 v Unionski dvorani v Ljubljani, kjer smo ustanovili Slovensko kmečko zvezo in Zvezo slovenske kmečke mladine. Na volitvah je nato tudi Zveza slovenske kmečke mladine nastopila na listi Slovenske kmečke zveze.
Zakaj ste se odločili za politično udejstvovanje ravno v kmečkem gibanju?
Bil sem bivši študent prof. Franca Zagožna, tako kot Emil Erjavec in nekateri drugi. Izhajam iz kmečko-delavskega okolja na Cerkljanskem. Že od zgodnjih let sem čutil poklicanost pomagati kmetom in pol-kmetom, ki so se težko preživljali in ohranjali obdelano zemljo v teh zahtevnih pogojih cerkljanskih in tolminskih hribov. Z izkustvom iz mladinskega duhovnega gibanja Pot monsignorja Vinka Kobala, ki nas je vzgajal v odgovorne kristjane in državljane ter zavedne Slovence, sem se z zagnanostjo in samozavestno vključil v gibanje, ki je pripeljalo do ustanovitve prve povojne demokratične politične stranke v Sloveniji.
Kljub temu, da so bile politične stranke tedaj še prepovedane, je Milan Kučan že aprila 1988 (mesec pred ustanovnim zborom) na tajnem sestanku v Tacnu govoril o ustanavljanju kmečke stranke in njenega podmladka. Ste pobudniki Kmečke zveze to gibanje razumeli kot politično stranko?
To je bila de facto politična stranka. To se je vedelo. Zdi se mi prav smešno, da smo se leta in leta morali boriti za priznanje, da smo bili prva povojna politična stranka v Sloveniji. Nisem želel javno polemizirati z nekaterimi avtorji, ki so preko poudarjanja stanovskega značaja Slovenske kmečke zveze (SKZ), hote ali nehote skušali negirati politično dimenzijo tega dogodka. Temeljno vprašanje je, kaj so tam počeli denimo Janez Janša in drugi, ki niso bili kmetje, če je šlo samo za stanovsko zgodbo, ki se bori le za višje cene mleka in mesa. Bili smo politična organizacija s političnimi cilji in političnimi ambicijami že s tem, ko smo dali jasno vedeti, da želimo s političnimi sredstvi doseči naše zahteve. Če smo želeli delovati, smo se morali registrirati preko SZDL, kot vsi ostali, ki so se registrirali za nami. Ustanovitev strank je bila zakonsko omogočena šele konec leta 1989.
Kdo je bil glavni pobudnik osnovanja Slovenske kmečke zveze?
Profesor Franc Zagožen. Študenti, bivši študenti, mladi kmetje in nekateri iz profesorskih vrst smo se zbirali okoli njega, ki je svojo vizijo predstavil tudi v nekaterih udarnih intervjujih, npr. »Bila je pšenica, zdaj raste plevel« in člankih, npr. za 57. številko Nove revije.
nadaljevanje bo objavljeno jutri ob istem času
Jul 08, 2016