Svetlana Makarovič je spet v središču pozornosti, saj se bori proti bodeči žici na meji, bruha sovraštvo do katolikov, širi nestrpnost do političnih in ideoloških nasprotnikov in si celo želi, da se njej nevšečni posamezniki ne bi nikoli rodili.
V levičarskih dominantnih medijih jo vedno predstavljajo kot spoštovano, vrhunsko, veliko umetnico in intelektualko, kot oh in sploh, čeprav se vseskozi javno inscenira s primitivizmi, izbruhi sovraštva in nestrpnosti. Zato so njene najbolj sovražne izjave na levici vedno sprejete z ovacijami.
Po terorističnem napadu v Parizu smo od Makarovičeve izvedeli, da podobno kot nekateri naši levičarji ne čuti posebnega sočutja do žrtev, češ da niso nič posebnega. Ko so na Društvu slovenskih pisateljev organizirali branje poezije, s katerim so želeli izraziti solidarnost s pariškimi žrtvami, je Makarovičeva kot tolikokrat doslej inscenirala svoje sovraštvo in odvihrala s prireditve, češ da jo moti prisotnost politikov: »Ko sem zagledala v prostoru, kjer bi morala brati poezijo, tudi politike, sem bila šokirana. Mislim, da se politiki ne smejo petljati z umetnostjo. Hkrati pa sem mislila, da bo dogodek podoben kot tisti teden dni prej, ne pa, da se bomo poklonili zgolj nekaterim žrtvam. Ne vem, zakaj bi se poklonili žrtvam v Parizu, če se prej nikoli nismo poklonili nobenim drugim.«
Makarovičeva se je na dan terorističnega napada na Pariz, ki je očitno sploh ne gane, »pesniško« borila proti postavitvi bodeče žice na slovenski meji, čeprav sama nenehno gradi zid sovraštva in podžiga nestrpnost do ljudi zaradi veroizpovedi. Tako je tudi begunsko krizo zlorabila za nadaljevanje svojega džihada proti katolikom, ko je izjavila: »Proti komu se borimo? Proti islamizaciji? Bi se morda bolj bali katolizacije?« Stališče Makarovičeve je zgolj nadaljevanje sovražne kampanje, ki jo je predstavila januarja 2012 v intervjuju za spletni portalSiol.net, ko je razglasila, da »so stvari, ki jih je treba sovražiti«.
Po Makarovičevi je sovraštvo do več kot polovice sodržavljanov, ki se po podatkih popisa prebivalstva opredeljujejo za katolike, državljanska dolžnost: »Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost.« S tem je povedala tisto, kar si misli večina slovenskih levičarjev, ki se danes vročično borijo za verske pravice muslimanov, vendar hkrati teptajo temeljno človekovo pravico do veroizpovedi svojih katoliških sodržavljanov.
Makarovičeva je sovražna in naravnost versko dogmatična tudi do političnih nasprotnikov. Motijo jo politiki, kot denimo Borut Pahor in seveda vedno in povsod Janez Janša, ki je za Makarovičevo utelešenje vsega zla. Po drugi strani je nikoli ni zmotila izjava nekdanjega predsednika Danila Türka o drugorazrednosti pobitih Slovencev. Ker pač ona drugorazrednim Slovencem že dolgo pravi Slovenceljni. Kot ekstremistka si seveda lasti pravico, da določi, kdo je v Sloveniji prvorazreden. Najbolj se navdušuje nad spornim politikom Zoranom Jankovićem, ki ga je jeseni 2011 kot v verskem zanosu romala snubit na Magistrat. Janković pač uteleša vse ideale Makarovičeve. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je prejšnji teden za Jankovića ponovno ugotovila, da je večkrat kršil zakon in odkrila korupcijska tveganja, vendar Makarovičeve to seveda ne gane. Že v intervjuju za Žurnal24 je razložila, zakaj je tako: »Ne more poskrbeti za vse, je pa iz Ljubljane naredil prelepo mesto – me ne zanima, kje je dobil denar, zaradi mene ga je lahko tudi ukradel. On ne grabi zase, temveč, kot se reče, 'pola sebi, pola šarcu daje'.«(Žurnal24, 7. 12. 2013)
Dec 04, 2015