Sprva objavljeno na Portalu Plus, 25.6.2014

Nacionalni interes je imeti delujočo pravno državo, fleksibilen trg dela, višje plače zaradi nižjih davkov in stabilne javne finance zaradi manjšega trošenja države. Nacionalni interes ne morejo biti lastniški deleži v napol propadlih podjetjih, ki so v to fazo prišla prav zaradi vpliva države v njih samih.

Zadnje dni se lahko v medijih občuti vedno močnejši pritisk nekaterih politikov na postopek prodaje lastniškega deleža države v določenih podjetjih. Argumenti za prekinitev prodaje so prav smešni.

Izčrpavanje izčrpanega

Omenja se potencialna izčrpavanja podjetij s strani novih lastnikov. Tukaj se vsi, ki vsaj približno poznajo stanje v podjetjih, ki se prodajajo, hitro vprašajo, kaj je tu sploh še za izčrpati? 

Vsi politično in prijateljsko nastavljeni kadri, velikanski posli s podjetji prijateljev, brez dejanske uporabne vrednosti za podjetje, in še bi lahko našteval, so že tako izčrpali podjetja, da ni ostalo popolnoma nič. Samo prezadolžene lupine s slabimi poslovnimi modeli, ki so to nastali prav zaradi vpliva države v podjetju. 

Vsak podjetnik bi poslovanje podjetja optimiziral tako, da lahko ustvari dobiček, ali v času recesije ne ustvari prevelikih izgub. To bi na dolgi rok pomenilo tudi rast podjetja in posledično več zaposlenih, kar seveda viša kupno moč Slovencem. To mislim, da je boljši nacionalni interes, kot pa lastniški delež države v podjetjih.

Primer Mercatorja

Dodatno se za primer Mercatorja omenja tveganje, da bo nov lastnik na police postavil svoje produkte, oziroma produtke iz tujine, kar naj bi imelo močan negativen učinek na slovenske kmete in pridelovalce prehrane. Strah se zdi realen, vendar ko o tem malce bolj razmislimo, lahko hitro pridemo do sklepa, da je ta strah malce pretiran. 

Da bi Mercator kar prek noči zamenjal vse slovenske produkte, na katere so kupci navajeni, je poslovni samomor. Po drugi strani pa je zamenjava slabših produktov z boljšimi poslovno smiselna odločitev. Del slovenskih produktov bo zagotovo zamenjan s tujimi, ampak samo v primeru, da bo tuji produkt boljši kot slovenski.

Slovenski kmetje vs. Mercator

Največja bizarnost tega argumenta, da bodo slovenski kmeti trpeli zaradi novih lastnikov Mercatorja, je v tem, da je težko verjeti, da lahko trpijo bolj, kot sedaj. Mercator svojim dobaviteljem plačuje z ogromnimi zamudami. Ogromen del financiranja Mercatorja izhaja prav iz tega, da se financira s strani dobaviteljev.

Ko kmet proda liter mleka za pol evra Mercatorju, ga ta takoj postavi na police, ampak kmetu še ne plača dobave. Ko nekdo kupi to mleko v trgovini, seveda po višji ceni, recimo 1 evro, Mercator dobi celotno vrednost na svoj račun. Kljub izvršeni prodaji mleka v trgovini, kmet še vedno ni dobil plačila. V naslednjih nekaj tednih lahko Mercator ta denar uporablja za popolnoma druge stvari.

Če pogledamo, kaj te transakcije pomenijo, hitro ugotovimo, da kmet daje Mercatorju “kredit”. Kmet je Mercatorju posodil “visoko likvidna sredstva” za obdobje 90 dni ali več, vrnjeno je seveda dobil celotno vrednost, vendar brez obresti. Mercator, na drugi strani, pa s to transakcijo dobi izredno poceni vir financiranja. Prav zaradi tega je takšnega financiranja v Mercatorju ogromno. Skoraj 700 milijonov evrov je Mercator dolžan svojim dobaviteljem, katerim pa ne plačuje obresti za financiranje.

Slovenskim kmetom in ostalim dobaviteljem se slabše tako ne more pisati, saj je Mercator popolnoma izkoristil svojo velikost kot pogajalsko prednost in z zamudami duši celotno slovensko gospodarstvo.

Prodaja je edina rešitev

Izhod države iz lastniške strukture slovenskih podjetij je nujen pogoj za prihodnost državljanov. S prodajo bolj racionalnim lastnikom bodo podjetja odstranila vse pijavke, ki so na njihove bilance prisesane že celo večnost in so bolj obilne, kot pa žrtev sama. Dodatno se bodo pregledale in prekinile vse pogodbe, ki so nastale iz političnih interesov in ne iz poslovnih.

Končni rezultat bodo bolj stabilna podjetja, z manjšimi stroški, višjimi dobički, posledično višjo rastjo, kar pa seveda pomeni več zaposlenih. Več zaposlenih bo tako prišlo samo iz boljšega poslovanja in ne iz državnega lastništva.