Zgodbo nadaljujem z Maxom.

                                                                                          Upam, da sploh še koga zanima :).

Sedel sem v bolniški sobi in otopelo spremljal enakomerni zvok aparatur, ki so sikajoče črpale in iztiskale zrak. Pomiril sem se že. Na silo. Odganjal sem vdore filma, ki se mi je vedno znova zaganjal. Njegova jakost je bila nekaj nevzdržnega. Jakost podob, zvoka, kadra, barv in vonjav… Na silo sem se spustil v tisto otopelost. Vsaj sedel sem lahko tam. Očitno sem strah in odpor pred bolnišnico prerastel, nekje na robu tistega, kar se je zdelo ključna točka mojega življenja. Kot bi se mi bog posmehoval. Bog, usoda, ali karkoli že naj bi bilo tisto kar menja plošče na repertoarju življenjske tragikomike... Kot, da bi v resnici človek neko obdobje svojega življenja lahko kar prestopil! Kot, da bi človek zares lahko sam izbiral! Seveda ne gre tako… In nikdar, pa če še tako misliš, kako si vse razrešil, stvari niso gotove in take kot izgledajo na prvi pogled. Vedno za vrati nekaj preži in čaka, da te bo naskočilo.

V bolniški postelji je ležala ženska, ki je očitno nisem mogel prestopiti. Tista, ki je simbolično zavzela prispodobo za življenje. In tam je bila vsa dolga leta, vedno je bilo tako…. Kaj torej sedaj misliš o življenju in življenjskosti, ko po spletu čudnih naključij, kot v neki bolni ponovitvi, v kateri se je zamenjala le glavna vloga, leži tukaj, mirna in na videz mrtva, le zato, ker sta se nekdaj fatalno zapletla? Ja. Tudi ti si kriv za tole. Kdo je kriv? Nihče ni kriv… Pravzaprav sem si moral priznati, da tudi Damian ni ravno kriv, pa čeprav bi si neznansko želel, da bi lahko tole vrgel nanj…. Saj vraga ne more biti…  Lahko je idiot, to je jasno, nisem pa mogel verjeti, da bi jo namenoma tako poškodoval. V grozi sem razmišljal o tem kar se je v njunem domu dogajalo preteklo noč. Kaj le se je zgodilo? In kako jo je lahko kar pustil tako? Bil sem jezen in hkrati me je bilo groza. Kaj ljudje počnemo eden drugemu… Dvakrat je že bil tukaj in mislim, da sem ga videl kako si je v čakalnici obrisal oči. Vstopil pa ni. Zakaj bi le, saj ve, da je za to kriv on. Veliko stvari mi ni dalo miru. Želel sem ga vprašati kaj se je zgodilo, pa tega nisem naredil. Sedel sem v sobi z njo in ga gledal skozi steklo na vratih. Zraven pa sem mu prekleto privoščil in mu želel, da bi se zaradi vsega skupaj cvrl v peklu. Kar naj se požre tip. Poglej ga zdaj. Kje je tisto dostojanstvo in poza? Dvolična pizda. Še vedno sem ga slišal kako naju je zmerjal z narkomanoma… In kar nisem mogel pogoltniti. Koliko časa? Koliko časa bo to vse kar bodo ljudje videli? In ali nimajo slučajno prav? Ali nismo takrat, že davno tega, kljub vsem možnostim, ki smo jih imeli, priložnost za srečno ali vsaj solidno življenje že zakockali? Ali je to zdaj odplačevanje? Bova sploh kdaj lahko srečna, jaz in ona? Ali vsaj mirna? Se bo zbudila? Je to realno pričakovati, glede na to, da nekako čutim, kot da se stvari odvijajo po vzorcu, ki je bil zastavljen že leta nazaj… Kaj leta… Morda celo življenja… Bova kdaj lahko pozabila vse bolečine, leta zamer in grozote, ki sva si jih povzročila, zavoljo drog in neumno zanikane ljubezni? Bova imela sploh priložnost? Pogledal sem jo. Glavo je imela obvezano in malce nakodrani, črni lasje, so bili razmršeno razsuti po nezdravo beli blazini. Tako bleda je bila. A hkrati popolna kopija tiste ženske oziroma tiste deklice izpred let. Le malo manj polna, manj zaobljena, z ostrejšimi obraznimi potezami in bolj definiranimi telesnimi karakteristikami.

Kar zdrsnila je v nezavest. Kmalu po tem, ko sva se usedla v avto. Sredi stavka. Nekaj mi je hotela povedati. Nekaj je odrecitirala. Neko vrstico iz neke pesmi…. Sploh ni dokončala, kar omahnila je naprej in se potem, v pretrganih sunkih zbujala in padala nazaj v črnino. Takrat sem vedel, da nekaj ni prav. Vozil sem kot norec in jo komaj še za časa pripeljal na urgenco. Počeno lobanjsko dno, so rekli. In možganske krvavitve. Čudno, glede na to, da je imela tudi rano na čelu. Blazno srečo naj bi imela, da je sploh ostala živa. Odpeljali so jo in ji navrtali v glavo, da so sprostili pritisk v možganih. Potem pa so jo z zdravili obdržali v umetni komi. Nekaj dni, so rekli, da si telo opomore. Potem se bo videlo kako in kaj. Nisem vedel kaj naj si mislim.

»Se bo zbudila?« sem zasliševal zdravnika. »Je to gotovo?«

»Dokler je v kritičnem stanju ni nič gotovo. Več bomo vedeli jutri. Upamo, da ne bo posledic...«

Kar gledal sem ga. Človeka v zelenem, ki je z resnobnim izrazom na obrazu, ljudem takole sporočal koliko življenjskih niti še preostaja njihovim bližnjim… Iz njegovega obraza sem razbral čisto radovednost, zakrito s konvencionalnim nastopom in prisilno optimističnim tonom glasu. Ljudje so ga zanimali, to je bilo jasno… Pa ne le njihova notranjost. Verjetno si je v mislih nizal zgodbe o njih, o tem kar se jim dogaja, tisto, manjkajoče, po čemer zaradi moralnega kodeksa svoje stroke, ni smel povpraševati… Čuden tič… A ravno ta njegova čudnost me je nekako pomirila, ker je bila v primerjavi z ubitim sterilnim okoljem tako človeška.

Sedel sem tam in nikakor nisem mogel zaobjeti vsega skupaj. Nerealno. Stresel sem z glavo, prepričan, da se mi sanja. Nikakor se nisem mogel otresti občutka, da je v vsem tem nekje napaka, nekaj kar sem, smo, spregledali… Anomalija…. Nekaj, kar je popolnoma brez veze in brez pomena povzročilo vse to…. Kar bi se dalo zlahka popraviti,  če bi le ugotovil za kaj točno gre… Mešalo se mi je, šlo mi je na jok in počutil sem se, kot, da sem sam na svetu, brez sorodnosti in brez zavetja.

Tudi on je hodil okrog, kot mesečen, z bolečino na obrazu in neznosno krivdo v duši. Dva lika, nasprotna si, kot je to le mogoče. Združena v edini situaciji, katero lahko sploh vzajemno prenašata… Pa še to hudo po sili in s hudo tragiko v ozadju… Poklicali so ga, kot njenega partnerja, kaj pa. Kljub temu, da sem se tako predstavil tudi sam. Zato sem sploh lahko sedel zraven nje, za čuda ni nič nasprotoval… Le nemirno se je prestavljal po hodniku. Sumil sem, da se mu ne zdi primerno prikazati prednjo in se čudil kako je vse skupaj zavozlano. Nesposoben, da bi zmanjšal pritisk, ki mi je, kot bi na sebi nosil goro, pritiskal na prsni koš. Torej, tole zdaj je vprašanje vere, Max. To veš. Veš le ne, ali vera sama po sebi kaj pomaga in ali kaj pomaga, če te je strah, da ne bi razmišljal o skrajni možnosti, da se ne zbudi več. Ali obstaja nekaj takšnega, kot morje energije, ki ga s svojimi mislimi na nek način usmerjaš? In če obstaja, ali ni dejansko bolje biti veren? Ali je sploh možno zares verjeti, kot kak norec? Morda pa ni ničesar in je to ali ono irelevantno. Lahko, povsem verjetno je, da se ne da narediti prav ničesar.

Že drugič v svojem življenju sem sedel zraven ženske, ki mi je umirala. Nisem si mogel pomagati, da ne bi razmišljal o tem, o Maji, o tem kako sem tistikrat zbežal iz bolnišnice, s Tajo v mislih…. Ona pa se nikdar več ni zbudila. Občutek tiste velike krivde sem že pustil nekje za sabo… Spomin pa je bil še vedno jasen. Tokrat mi ni bilo do bega. Umirala. Stresel sem se. Na smrt sem bil prestrašen in na robu nekakšnega izbruha. Prijel sem jo za mrzlo dlan in jo rahlo potresel. Obljubi Max, obljubi, da ne boš nikdar več uporabil te besede. Kot bi se zbal, da jo bom zaklel. Spomnil sem se trenutka, ko sem jo po toliko letih zagledal tam pri trgovini in iskre, ki se je prižgala v meni. Kot majhen ogenjček, malo tiste vrste svetlobe, za katero sem mislil, da je pod težo življenja in nekega neumnega odkupovanja usodi, ugasnila in je ne bo več nazaj. Njenih pordelih lic in popraskanega obraza, pretresa, ki se ji je zrcalil iz oči. Taja, moja divja, nežna in topla, odtujena polovica, otroško čudenje in božajoča toplina, ki je šla od nje. Pa menda ne bo ugasnila na isti način, kot je Maja? Tega ne bi prenesel.

»Kje si?«

Predstavljal sem si, kako je izgubljena med svetovi, v nenavadni in vabeči temi… Kaj če je tisti drugi svet neskončno bolj mikaven od tega? Kaj, če se več ne vrne? Pa tega nisem zares verjel, to so bile le blodnje prestrašenega človeka, ki je tik na tem, da izgubi vse, kar mu v življenju nekaj pomeni. Tako sem se počutil. Kakor, da bi vse tisto, gozd, narava, življenje, ki sem ga imel, brez nje izgubilo pomen. Kot, da bi mi bog vrgel trnek, jaz pa bi ga neumno zgrabil, samo za to, da bi me potegnil ven iz teme, v  navidezno sonce, poljubil na lice in odvrgel nazaj v črno vodo. Vedel sem, da bom po tej misli tudi na športni ribolov gledal drugače. Včasih se mi je zdelo to, da ribe mečejo nazaj v vodo nekaj plemenitega…. Zdaj pa sem dojel, da je, kot bi se iz njih delali norca. Igrati se z življenji….

Bilo je že blizu devete zvečer. Izgubljen v poltemi, sem še vedno nemo sedel na tistem stolu. Zaslišal sem nekoga vstopiti. Sploh se nisem ozrl, z mislijo, da je verjetno le medicinska sestra. Potem pa so koraki potihnili.

»Kdo ste pa vi?« sem zaslišal starejši ženski glas.

No… Zdaj smo tam, sem pomislil. Rekli bodo, da nimam nobene pravice sedeti tu. Gotovo se mu je končno posvetilo, da se me z lahkoto znebi. Začutil sem val jeze. In še preden sem se ozrl, izpustil rafal besed.

»Vso pravico imam biti tu. Več kot on, vsekakor! Hudiča, a vi sploh veste, da jo je on…« še preden sem končal stavek, sem se v tolikšni meri obrnil proti vratom, da sem ugotovil, da lajam na starejšo žensko.

»Ehm… Se opravičujem… Kdo ste pa vi?«

»Njena mati.« je rekla in me besno gledala.

»Oprostite… Sklepal sem, da je medicinska sestra…. Taja je… V umetni komi je. Spi. Nekaj dni, so rekli, da se organizem spočije…« Šlo mi je na jok, kar je bilo nekaj popolnoma nepričakovanega.

»Ja, vem. So mi povedali.«

Zrinila se je mimo mene k postelji in z okroglega kovinskega ogrodja potegnila karton, na katerem so bile napisane medicinske reči. Opazoval sem jo. Njen obraz je bil trd in resen. Nikakršne bojazni nisem zaznal. Ali čustva, ali zbeganosti. Prizadelo me je. Takoj sem vedel, da se ji moja prisotnost zdi le nekaj nezaslišanega. Nikakršnega posluha nisem videl v tisti ženski, ali empatije, ali razumevanja… Le nekaj, kar bi lahko poimenoval »čut za primernost«. Kako je le lahko neka mama tako hladna? Ali se ne vpraša kaj se dogaja in kaj je pomembno zanjo? Za Tajo? Njeno hči?«

»Prosila bi vas, če odidete, « je rekla natanko po pričakovanju. »Zdi se mi malce neprimerno. Njen partner se prestavlja po hodniku…. Vi pa… Saj sploh ne vem kdo ste… Gotovo nimate prednosti pred nami… Se vam ne zdi?«

Odkašljal sem se, da bi zadušil renčanje, ki je sililo na plano.

»Prepričan sem, da imam pri njej prednost. Prosim… Ne pričakujte od mene, da se bom kar pobral!«

»Ja kdo pa sploh ste?«

»Oh… Dolga zgodba… Zgodba dolga skoraj desetletje… Nekdo, ki vaši hčerki veliko pomeni. Jaz sem jo pripeljal, šla je z mano. Če ne bi bilo tako hudo, bi šla z mano… On ji je to naredil, a veste?«

»Neumnost… To je gotovo nesporazum. Damian ji ne bi skrivil lasu.«

Začel sem se presedati in od silne nervoze skočil pokonci. Nisem mogel verjeti, da se lahko dogaja kaj takega.

»Torej, pustite me samo z njo, prosim…« je ponovila.

Vedel sem. Nimam kaj. In ko bom enkrat zapustil sobo, vanjo ne bom več vstopil, ker mi ne bodo pustili. Vdani starši in partner….Pha! naredil sem krog okoli postelje in se z druge strani približal njenemu negibnemu obrazu. Poljubil sem jo na lice. Prosim, zbudi se!

»Ste me slišali?« Je vztrajala v napol vreščečem tonu.

Pobral sem se ven in zdelo se mi je, da imam na nogah uteži. Kot, da se na silo trgam. Na silo in z neznanskim občutkom krivde, krivice, strahu, obžalovanja… Pobral sem se ven od tam, iz tistega oddelka, iz tistega nadstropja, iz bolnice, ven, na zrak…. S solznimi očmi in tisočkrat narezanim grlom. Izgubljen, nesiguren, prestrašen, pretresen in odtujen. Zagledal sem zanikrno drevo, čigar deblo je bilo prepikano z risalnimi žebljički, kot bi nekdaj nekdo nanj obešal letake… Ne takrat, pa vseeno… Naslonil sem se nanj in spustil plaz. Želel bi si vpiti. Bilo je, kot, da je to edini logičen zaključek. Kot, da v resnici nikdar ni bilo drugega scenarija.

Ste se že kdaj počutili, kot ujetnik v tuji zgodbi? Ste si nekaj tako močno želeli, da je bolelo? Ste se ujeli v naprej zrežiranem  kadru, ko se dogaja en polom za drugim, vi pa le nejeverno sprejemate, pri vsakem naslednjem pomislite, ja itak, ampak še vedno upate, še vedno, ker gre za nekaj tako pomembnega, dragocenega… Pa se le vedno znova ponavlja… Kaj človek naredi v takem primeru? Ali ni edina logična pot ven, šus v glavo? Ali je kaj takšnega sploh možno vedno znova preživeti? In kaj to pomeni? Ni namenjeno?

Stresel sem z glavo. Mimo mene so hodili normalni ljudje, ki so prihajali iz normalnega sveta. Jaz pa, napol blazen, nekaj, za kar sem bil prepričan, da je že davno za mano, v nekem preteklem življenju… Občutek pogubnosti in nesmisla. Pa čeprav sem si stokrat rekel saj bo vse v redu, Max, spravi se k sebi. Kako? Tako? Ali normalni ljudje tudi takole reagirajo na normalne stvari? Je tole normalna stvar? Je Taja normalna? Je to, kar se ji je zgodilo normalno? Zakaj se ji je to zgodilo? Zaradi mene? Zaradi mene, ja! Ok, Max… Taja je… V jebeni komi. Saj se bo zbudila. Se bo? In ko se bo, če se bo? Kdo bo zraven? Kaj bodo rekli? Kam jo bodo odpeljali? Nazaj k njemu? Domov k staršem? Streslo me je. In kam naj grem? Ne morem daleč. Ne morem nikamor. Tukaj moram biti.

Obupano sem se ozrl okrog sebe in zagledal bar na drugi strani ceste. Kot mesečnik sem prehodil nekaj deset metrov. Naročil sem si viski in pivo… Vse, vse bi, samo, da bi tisto omehčal. Bilo je ostro, kot bi bil predrt s tisoče trnki… Ha! God doesnˈt play dice… Spomnil sem se jebenega Einsteina. In božjih trnkov… Zanikal sem tega pizduna od boga, karkoli že je. Pa vendar sem ga v dno duše sovražil. Sovražil! Začutil sem nekaj znanega in kurjo polt ob misli, da sem spet prebil v nekaj, čemur sem se zelo dolgo uspešno izogibal. Morda ima Damian prav. Ex džanki, vedno džanki… Saj veste kaj pravijo… Ni le droga tista, zaradi katere se te oprime ta vzdevek. Nekateri se odvadijo droge, pa vseeno vedno ostanejo narkomani. Piše jim na obrazu, v tistih izklesanih potezah, v očeh, v dejanjih, v obnašanju…  Jebeno nikdar se tega ne rešiš. Svet te označi in to si. Kaj zaboga sploh je svet? Kaj je meni? Nekaj odvratnega, nekaj retardirano moralističnega… Človek ozri se malo okrog sebe... Valjam se v gnusu. Vse…. Vse po vrsti se mi gabi. Kapitalizem, doba elektronike in umetne inteligence, generacije okužene z družabnimi omrežji, retardirane in nesposobne kakršnekoli zaznave, odvisne od ekrana v katerega trenutno bulijo in bulijo neprestano, kot bi jim na čelo nalepil vrvico z vabo in bi v neskončnih galopih bezljali za njo, nevede, da preganjajo le sami sebe… Trzljaj, kot refleks na svetlobne impulze, črke. Številke, podobe, slogani…. Nič več pristnega ni. Še sveče na britofih so elektronske, mleko brez laktoze, kruh brez glutena, gensko spremenjeno rastlinje, ki ga konzumiramo, umetno napihnjeni piščanci, prasci in krave iz katerih kuhamo župo, pečemo pečenke in svaljkamo čevape, stare generacije so izgubljene v mislih in sanjah o nekdanjem svetu, srednje v drogah in depresijah in mlajše v binarnih kombinacijah in plehkosti…. Nobene prihodnosti ne vidim. Preostane le to, da si v vsem tem nesmislu poskusiš najti kanček smisla, svoj otoček, svojo misel, svojo osebo… Narediš čisto svoj svet, zaprt z obzidjem in ga braniš z življenjem… Pri tem pa seveda upaš, da ne bo kar lepega dne minilo, da ga ne bo uničila rutina, ali nesporazumi, ali pomanjkanje financ, da se ne bo iluzija nekega dne razbila na koščke, da se ne boš na kraju izkazal za nezadostnega, da te ne bo ustavila bolezen… Moj svet je v komi…. Svet, za katerega bi prodal dušo… Če bi lahko… Jaz pa vase zlivam alkohol, ker tudi fizično ne morem do njega.

Še en viski….

Še en viski…

Še en viski….

Toplo, mlačno, dušeče, težko…. Drevenenje. Misel, ki je izgubila besednost in je le še trzala nekje v ozadju  ter mi povzročala skrajni odpor…

Stran od tu. Stran od tam.

Boleča podoba skodranih črnih las, na jebeno čudno beli blazini… Sikanje zelenega, okroglega bata na harmoniki, ki ji v pljuča na silo poriva kisik… Prenagljen premik, kovinski stol, ki se prevrača… Pri tem povzroča glasove, ki so nezemeljski… Čudno oglašanje iz kulise za mano….

Stran. Zakopati se. Zemlja povleče vase vse kar je strupenega. Zakopal se bom v mehko, prhlo, dišeče hrastovo listje. Ven iz Babilona. Tuje države, tuja morja, tuje misli....Poti srca, ki vedno vodijo nazaj v jedro…prav vse… Še vedno čakam na obrazložilo kaj pravzaprav pomeni pot srca… Detajli, ki so prenaključni, da bi bili naključja... Moj svet… Babilon, slike in na koncu črke in besede, ki se spremenijo v že prej sluteno gotovost  in žalost ob takšni končnosti.

Neskončnost je nekje v preteklosti in sedanjosti... Najbolj znana stvar na svetu, domača in topla, oddaljena in vprašljiva. Skoraj sramotna…. Ne,  sramoten je le strah pred razgaljenjem. Sram me je… Pot srca, ha….. Vprašanje ni kaj je pot. Konec koncev, pot vedno najdeš…. Vprašanje je: Kje je tvoje srce, Max? In kaj je? Kos gline? Kamen? Ali žareč kos oglja, ki je pravkar ugasnil v kozarcu viskija?