Tik pred strmoglavljenjem

Objavil/a Liza Whiteapple, dne 2017-03-15 ob 22:53:09

                                                 

 

Ljudje včasih trčimo. Naši svetovi se za trenutek srečajo. V tem odtujenem vesolju laži in prevar, včasih začutiš nekaj nerazložljivega, kot bi se stvari, za sekundo, kot prašni delci, prej skoraj breztežno ujeti v zračni vrtinec, usedle nazaj na svoje mesto. Zemlja k zemlji, zrak k zraku. Redko. Tako redko, da včasih pozabljam. Opazujem ljudi iz okolice in jim zavidam njihova življenja, ki z varne razdalje delujejo tako povezano in smiselno. Potem me pa ulovi, najraje takrat, ko tega ne iščem. In odpre se mi pogled na tuje izgubljenosti, ranljivosti, na lepljivo žalost in življenjsko tragiko. Smo kot ločena vesolja. Skrivamo se za debelimi zidovi in le redko komu pustimo pogled na, s pepelom posipana in preraščena dvorišča naših duševnosti.

Zakaj me je tako strah koga spustiti blizu? Zakaj se za svoja čustva vedno izgovarjam in iščem načine kako ohraniti videz nedotakljivosti? Tako vneto, da na kraju ne prepoznam več tistega, kar s tako vnemo branim? Spomnila sem se različnih priložnosti, ko sem imela priliko nekoga zares videti, pa sem se raje uvidevno umaknila, kot, da ne bi bilo moja stvar. Zdaj pa, ko je šlo pravzaprav zame, sem se zapirala, kot bi okolici hotela prihraniti neprijeten prizor.

Nisem več zdržala zaprta v stanovanju. Kot  bi vame butnil val klavstrofobije, kot bi me utesnjevalo in dušilo. Odprla sem brezno, ki je brezbrižno srkalo vase in nisem imela sredstva s katerim bi ga lahko napolnila. Oblekla sem se, zaklenila za sabo in stekla navzdol po stopnicah.

Dež je ravno ponehal in v zraku je visel težak vonj po mokrem asfaltu, odcveteli akaciji in razmočenem bezgovem cvetju, ki se je razsipavalo vsenaokoli. Njegovi cvetni lističi so, kot majcene bele krpice, pohojeno in umazano ležali po pločniku. Mesto se mi je zdelo raztreseno. Kaotični premiki mimoidočih in prometa, ki je v nekem sorodnem tiru potekal na vzporednici… Vse skupaj, ta mrgoleča kulisa,  polna vtisov, ki so bili kot gradniki sveta, ki se ga ne da nikakor zadovoljivo razstaviti. Skoznjo sem se odtujeno premikala in se spraševala kje neki se stikam z vsem tem… Prepolna in hkrati s tistim breznom. Začutila sem upanje, ki se je v krčih iztrgalo iz brezoblične gmote moje notranjosti. Upanje in zametek zanosa, ki se je zazdel nevaren. Prenevaren.

Saj veš, da v resnici vedno veš, ko pride trenutek, ali ne? Preprosto veš. Prepustiš se usodnosti, kakor da ne bi imel nikakršnega vpliva, ali pa morda raje utrujeno in ravnodušno… Nobenih zagotovil ni, le občutek končnosti trenutka. Prepustiš se valu, da te odnese kamorkoli že… Z upanjem v ozadju… Da bo ta kamorkoli že, tisto česar bi si želel…. Da bo v skrajnem primeru, tudi, če najprej ne bo ugoden, postal tisto kar je zate najboljše… Vsaj tisto, kar ti bo pomagalo zrasti, odrasti… Kar ti bo dalo potrebne moči in suverenosti za življenje, ki bo drugačno od tistega prej…. Val… Pesek z dna oceana, ki ti kot raskava dlan, tik preden ga potegne nazaj v globino, podrgne po mehki koži…. Malce se še upiraš, bolj iz navade in strahu, kot s kakšnim konkretnim razlogom…. Potem pa enostavno izpustiš, breztežno zalebdiš kot kos plutovine in čakaš kam te bo odneslo….

Tega nisem storila že nič koliko let. Usedla sem se v naključno izbran lokal in naročila gin-tonic. Pa še enega in nato še enega. Gladka in mokra toplota je, kot mišični relaksant najprej razvozlala telesne vozle, nato pa se mi je zlagoma pričela seliti v preutrujene možgane. Malce sem si oddahnila. To bi lahko opisala kot užitek, ampak ne zares. Prebudili so se glasovi v moji glavi. In veselje in zanos, ki je zrastel, do te mere, da nisem več zdržala na mestu. Manično sem odtavala od tam in še malce blodila po mestu, razmišljujoč o vsem okoli sebe, o različicah življenja, ki bi jih lahko živela, o zgodbah, ki bi bile lahko moje zgodbe…

Ko sem na povratku zagledala domače stopnice, sem vedela, da tokrat ne morem kar tako vstopiti in prostovoljno zaplavati nazaj v ustaljeno malodušje. Spomnila sem se steklenice žganja, ki sem jo, zdelo se mi je, da že zelo davno tega, prinesla od staršev. Nisem se trudila niti iskati kozarcev. Odprla sem jo in naredila nekaj velikih požirkov. Čudno, prav nič mi ni obrnilo želodca, bil je le žgoč občutek toplote, ki se mi je razlezel navzdol po telesu in me naredil še za spoznanje mehkejšo. Nekaj časa sem globoko dihala, potem pa to ponovila še enkrat. Obupano in z mazohizmom človeka s čistim srcem. Kot, da me je sredi dneva strah teme, ali podob ki se skrivajo za znanimi  vrati sobe. Kot otrok, ki se zvečer trmoglavo oklepa stikala za luč. V zavedanju nečesa kar pride. Počasi sem stopila proti gramofonu… Teža ni bila več tista teža, ki bi se enakomerno razporedila po mojem skeletu. Bila je tuja in nerealna. Lažja kot sicer, ta moja predmetnost. Spotaknila sem se in se zasmejala sama sebi. Poiskala sem ploščo Morphinov in navila glasnost do konca. Zarežala sem se sama sebi. Kakšna jebena drama!!! Koliko nepotrebne sekirancije zaganjam…. Komu drugemu bi se fučkalo. Jaz pa kar norim v tri krasne… Glasba je odmevala po stanovanju, jaz pa sem vsake toliko odpila nov požirek, da le ne bi bila jaz-jaz.

Nekje vmes, je domov prišel Damian. Verjetno začudeno, zelo verjetno celo zgroženo. Sama ga sploh nisem zaznala, dokler ni zmanjšal jakosti glasbe. Med tem sem v kuhinji pripravljala nekaj za pod zob, saj sem ugotovila, da mi je slabo in istočasno, da tisti dan sploh še nisem jedla.

»Taja? A se ti je zmešalo?« sem ga zaslišala izza hrbta. »Glasba se je slišala že na parkirišču!«

Malomarno sem zmahnila z nožem v roki, brez, da bi ga pogledala.

»Saj še ni deset. In koga pa motim? Mimoidoče?«

»Kaj se pa dogaja? Imaš žur?« V roki je držal steklenico z žganjem.

»Ja!« sem se bebavo zasmejala in se končno obrnila proti njemu. »Žur. In do kraja se mi je odrolalo. Prav imaš, Damian, vedno imaš prav.«

»Super, « je rekel in mi iz rok vzel nož. »Porezala se boš.«

Skomignila sem z rameni. »Ugotovila sem, da še nisem jedla. Ti?«

»Okrog dvanajstih, pozneje ne… Umakni se, bom jaz.«

Malce me je odrinil in prav nič več ni bil videti jezen. Le vdan v usodo. Kot bi imel pač opravka z muhastim otrokom, ali pa duševnim bolnikom, sama nisem vedela kaj je huje.

»In? Kaj si počela? Kaj je privedlo do tegale žura danes?«

»Oh, same sila pomembne reči! Brezvoljno sem se zbudila, se pogovarjala sama s seboj, se pogovarjala po telefonu, se motovilila po tem morečem stanovanju, zbežala ven, blodila okrog, se vrnila… No, pa se mi je zdelo, da moram nujno nekaj spiti.«

»Kar tako? Ali s kakšnim posebnim razlogom?«

Naenkrat mi ni bilo več do pogovora. Zasukala sem se in pri tem skoraj padla. Ujel me je za nadlaket, jaz pa sem nekontrolirano planila v jok. Pijana in utrujena, sita vsega. Želela sem si, da bi se že vse skupaj končalo.

»Damijan... Nekaj se je zgodilo….«

»Spustil je nož in me nepremično gledal.«

»Kaj?«

»V Črnomlju sem srečala Maxa.«

»Kaj?? Katerega Maxa? Tistega, ki te je navlekel na drogo, tistega, ki te je pred desetimi leti tako prizadel?«

»Saj me ni navl…  In ni minilo toliko… Pizda!« Spet sem planila v jok.

Z nogo je brcnil v omarico.

»Taja! Človek, ki se je drogiral, ki je tako rekoč povzročil smrt lastne punce… Kaj ti pa je? To je, kaj? Ljubezen tvojega življenja? A si zmešana? Nič drugega kot jebeni izkoriščevalec ni bil, že takrat… Imel te je takole, za igračo, ko se mu je zljubilo je prišel, potem te je pa puščal samo tudi po mesec dni, brez, da bi se ti sploh javil… Tisti Max?«

»Halooo? Nič ni imel z njeno smrtjo in… Pa saj sem se tudi jaz drogirala…. Si pozabil, Damian, ha? Si pozabil kakšna sem bila včasih, a? Ne razumeš…«

»Ne, jebemti, ne razumem! » je zavpil. »Kaj pa je tukaj za razumeti? Z mano si nesrečna… Pa si dobila vse, vso pozornost, življenje in prihodnost, stal sem ob strani, ko si potrebovala, in še vedno… Z mano si nesrečna, ja… Potem pa srečaš tistega kretena…. In kaj? Kaj? Kaj le? Samo ne reci mi Taja…« Ni končal stavka. S pestjo je udaril v vrata omare in jih zlomil.

 Vajena sem bila njegovih občasnih izbruhov, a tokrat je bil trezen. Bila sem tiho.

»Kaj??« Je zavpil, kot da sam sebi odgovarja na tisto vprašanje, ki ga še ni izustil?

Objokana sem zaprla oči iz katerih je lilo.

»Kaj? Še pofukala si se z njim? Resno?«

Grobo me je prijel za rame in me stresel. Začela sem se ritemsko umikati.

»Nisem hotela tega. Kar zgodilo se je.«

»Kaj? Kje pa? A v tvojem podeželskem pribežališču, kjer naj bi bila sama?«

»Ne.«

»Kje pa??«

»Pri njemu. V bližini ima nekakšno kočo.«

In ti tega nisi vedela… Neee…!! Naključje, karma, usoda, vaju je združila…«

»Res nisem, prisežem.«

»Prasica!« Je zakričal.

Najprej sem že mislila, da se je umiril, potem pa je začel brcati okrog sebe. Kot blazen. Na njegovem obrazu sem videla bolečino. Prevarala sem ga. Izdala. Nekako sem ga razumela. Previdno sem ga prijela za rokav, on pa me je z vso silo udaril, tako, da sem odletela in se z glavo udarila ob tla. Nikdar se ne dotikaj človeka, ki nori… Pa saj bi lahko vedela…

 

 

 

Verjetno sem izgubila zavest, ali pa sem od pijanosti in udarca enostavno zdrknila v stanje mrtvega spanca. Drugega dne sem se zbudila na kavču, brez spomina o tem kako sem do tja prišla. Luknja. Glava me je strahovito bolela in na čelu sem otipala strjeno kri. Poskusila sem se postaviti na noge, pa ni šlo zlahka. Hah, vidiš… To se na kraju zgodi parom, ki izgledajo najlepše in najsrečnejše. Tako se stvari obrnejo in končajo. Počutila sem se bolno in umazano, z mrzlim potom na čelu. Iz spalnice sem zaslišala smrčanje, kar me je začudilo. Pričakovala bi, da ga ne bo doma. Potem pa sem s pogledom oplazila prazno steklenico žganja, katere vsebino je moral, po tem, ko sem se onesvestila, do konca spiti. Stenska ura je kazala pol treh popoldne. Bolno. Pojma nisem imela koliko časa sem spala in kaj se je vmes dogajalo. Upala sem le, da bom sposobna priti do kopalnice. Potem pa me je streslo. Max…! Danes pride Max… Kmalu bo klical… Po eni strani sem bila tega dejstva prav divje vesela, po drugi pa me je zvijalo od strahu, saj sem dobro vedela kaj bo. Rana na glavi se ne bo zacelila in ko jo bo videl, bodo vprašanja. Če bom odgovorila, se mu bo zmešalo. Če primerjam njega in Damiana, je bil Max vedno bolj eksploziven… Pa poglej kaj ti je naredil Damian in pomisli kaj bi njemu naredil Max... Zvilo me je v želodcu. Na nek način sem se počutila, kot, da sem si tisti udarec zaslužila.

Ko sem se vlekla proti kopalnici, mi je postalo jasno, da rana ne bo edini problem, saj se mi je neznansko vrtelo. Ko pa sem se še pogledala in jo videla, kakšnih tri centimetre dolgo zarezo na robu lasišča, mi je postalo slabo. Bruhnila sem v školjko in se pri tem prav nemočno majala, kot, da bom z glavo pristala v lastnem kozlanju.

Od nekod sem zaslišala svoj telefon. Kolikor sem mogla hitro, sem se, brez da bi padla, vrnila v dnevno sobo in začela manično premetavati cunje, da bi telefon našla prej, preden bi zbudil Damiana, pa je prehitro utihnil. Obupano sem tipala naokrog, pod mizico, pod kavčem, potem pa sem ga končno zatipala med blazinami. Očitno mi je zdrsnil iz žepa. Malce sem prisluhnila. Iz spalnice se je še vedno slišalo smrčanje, zaradi česar mi je močno odleglo. Potihoma sem se splazila iz stanovanja in se usedla na stopnice, ki so vodile v atrij hiše.

Javil se je takoj.

»Živjo… lahko govoriš? Upam, da nisem česa zmotil…«

Spet sem začela jokati, tokrat v telefon. Nisem se mogla ustaviti in bilo mi je slabo.

»Ok… Kaj se dogaja? Si v redu?«

»Ne…. Prosim, ne hodi danes.« Sem končno uspela zamomljati med jokom.«

»Se hecaš? Povej kaj se dogaja, hudiča, ne moreš me kar takole odsloviti.«

»Včeraj sem se malo napila veš… Pa sem povedala Damianu…«

»Kaj ti je naredil, pizdun?« je zavpil v telefon.

»Ne, ne, Max… Umiri se. Ne spomnim se. Menda me je udaril in sem padla. Nič drugega se ne spomnim, do malo prej. On je pa doma in spi in sploh ne vem kaj kurca naj naredim…«

»Kako ne spomniš? Kaj? Do prej? Ura je skoraj tri popoldne!«

»Udarila sem se v glavo. Zdi se mi, da sem bila nezavestna, vsaj nekaj časa, nimam pojma… Slabo mi je.«

»Ok… Kje pa si zdaj?«

»Pred stanovanjem. Sedim na stopnicah.«

Malce sem se umirila. Zdelo se je, kot, da se je prisilno tudi on, vsaj za nekaj trenutkov…

»Preklet idiot, da se takole spravi nad žensko! Ubil ga bom! Naj meni pokaže kaj si misli o vsem tem! Me zanima, če bo še vedno tako pogumen!«

»Max, prosim te…«

»Ok. Poslušaj. Ne bom več vpil. Čez pol ure bom v Ljubljani. Povej mi naslov, pridem pote. Poskusi spakirati najnujnejše cunje, zobno krtačko, telefon… Če ne, ti bom kasneje pomagal….Ok? Če spi. Drugače raje ostani tam kjer si... Nikar pa mu zdaj ne omenjaj, da pridem. Bo že kasneje videl.«

»Pa saj ne moreš kar priti, Max…

»Lahko me poskusiš ustaviti. Tole bo plačal, v to si lahko prepričana… Ob svojem času… Glej, Taja. Če mi ne poveš naslova, bom že izvedel, saj vem kdo je. Lahko mi pa prihraniš.«

»In kaj misliš, da se bo zgodilo? Ta čas se bo gotovo zbudil…«

»Prihajam pote in najprej greš k zdravniku. Nič drugega, ok? Če pa se ne bo strinjal, bo ponovno dobil na gobec. To je to. Najprej se spravi nate, potem te pa pusti nezavestno in spi kot top? Lepo te prosim…«

Postalo mi je neznansko slabo in nisem mogla ustaviti napada bruhanja. Bruhala sem kar na tla, med nogami. Osramočeno in z gnusom, a nisem se mogla ustaviti. Pred očmi se mi je temnilo.

»Taja?«  sem zaslišala iz slušalke telefona, ki sem ga med tem odložila. Stežka sem ga prislonila nazaj k obrazu.

»Slabo mi je…. In strah….«

»Se že vozim. Povej mi naslov, prosim.«.

»Max… Zgledam kot drek. V opozorilo.«

Zasmejal se je. »Ženska zmešana.«

 

 

Zdi se mi, da sem zakinkala, z glavo naslonjeno na ograjo stopnic, skrajno utrujena in brez potrebne energije, da bi se pobrala nazaj v stanovanje. Niti nisem vedela zakaj bi sploh se. Zdelo se je, kot, da sem znotraj glave votla in, da se vse skupaj približuje in oddaljuje…. Vu-u-u-m-m…. V skoraj enakomernih presledkih. Misel, da bo prišel, me je dovolj pomirila in tik predem me je odneslo, sem pomislila, kako vedno drugi rešujejo moje probleme, oziroma to, kar od njih ostane. Zazdelo se mi je narobe, ampak že veliko predaleč, da bi lahko kaj spremenila.

 

Nekaj me je treslo za ramo. Mukoma sem z očmi zaobjela prostor, kot bi bile veke pretežke in zunaj veliko presvetlo. Odmevalo je. Stene so bile nerealno ukrivljene navznoter, kot da ne bi mogla natančno fokusirati pogleda in glas je po čudnem ovinku hodil okoli moje glave proti ušesom.

»Zbudi se! Kaj hudiča delaš na stopnicah… Oh…poglej to svinjarijo…«

Z rokama sem si pokrila obraz in se poskušala zapreti pred udorom.

Spet me je potresel.

»Si v redu?«

Odkimala sem z glavo.

»Pusti me pri miru, Damian. Pojdi nazaj spat, ali pa karkoli. Samo pusti me.«

Sploh nisem bila jezna, le na smrt utrujena. Čutila sem, kot da sem za teh nekaj besed porabila enormno količino energije.

»Ne moreš kar sedeti tukaj. Kaj si bo pa kdo mislil.«

»Dol mi visi. Saj ne bom več dolgo sedela. Pusti me.«

Zdelo se mi je, da je prestrašen. Kot bi se ravno pričel zavedati kaj se je zgodilo. Potihoma se je obrnil in se pobral nazaj v stanovanje. To mu ni bilo prav nič podobno.

Potem pa sem, niti ne vem ali čez pet minut ali uro, slišala neodločne korake, ki so prihajali navzgor po stopnicah. Vedela sem, da je končno prišel.

Počepnil je zraven mene in me stresel.

»Taja?! Si budna? Zbudi se! Ne smeš tukaj zaspati, slišiš? Zbudi se, takoj. Zdajle greva. Kje imaš stvari….«

Odkimala sem.

»Nisem mogla, oprosti….«

»Ok…«

Končno sem odprla oči in ga opazovala kako si je, tako se je vsaj zdelo, razdvojeno med besom in strahom, mršil lase, kot bi malce kolebal.

»Max… Oprosti za tole…«

»Nehaj!... Ok. Grem gor. Takoj se vrnem.«

Nekaj časa je bilo tiho, potem, pa sem zaslišala vpitje.

»Kaj kurca delaš v mojem stanovanju?? Poberi se! Takoj, če ne te bom vrgel ven!«

»Pobral bom le nekaj njenih stvari. Z mano gre.«

» Aha… A te je klicala, kaj? Kaj? S tabo? Ne bi rekel. Kar se mene tiče, ne gre nikamor.«

»Pizda, a si zmešan? Poglej kaj si ji naredil, ti drek! In jo kar pustil nezavestno… Ti ni kapnilo, da bi morala k zdravniku? Si videl kakšna je??! Z mano bo šla, pa, če te moram vreči skozi okno.«

Damian se je cinično zasmejal.

»Seveda. Saj si zaslužita drug drugega. Ex junkie in ex junkica, saj se tako reče, a ne... Človek se trudi, da bi to prikril, pa itak sama tega noče. Kaj pa bosta, a? Se ga bosta skupaj zadevala? Se bosta zavlekla v kakšno luknjo, kjer bosta en drugemu v žilo spuščala droge? M? Boš tudi njo ubil, to ti ni tuje, a? Še nekaj me zanima… Ko si jo fukal… Ti je bilo jasno, da fukaš moj produkt, žensko, ki sem jo jaz rešil in oblikoval, po tistem,  ko si jo ti navlekel?«

»Poslušaj, pezde. Ex narkomanka? Ja. Pa kaj potem. Bila, veliko preden sem jo spoznal… Toliko o tem… Če bi imel kaj v glavi, če bi sploh vedel kdo je, mislim ona… človek… Brez, da si se očitno zalepil predvsem na njeno pičko, ne pa na bistvo… Potem bi vedel, da se ona tega ne sramuje. Prav tako jaz ne. Nasprotno. To je del preteklosti. Sedem in več let nazaj! Celo večnost. Po drugi strani pa to sva. Sit sem že tega, da na tak način dajete ljudi v nek koš. Kaj to pomeni??! Gotovo ni naključje, da se noben od naju več ne drogira. Je kvečjemu dokaz moči, ki je tebi tuja…. Vem kako hočem živeti in s kom hočem živeti. Enkrat sem že moral temeljito očistiti… Pa ti? Poglej se. Pa saj je žalostno in pomilovanja vredno…. To si ji naredil in jo pustil nezavestno…. Kakšen drek od človeka naredi kaj takega? Ne vem…. Kaj si sploh nameraval? Razumeš, ubil bi te za to, idiot!«

Slišalo se je, kot bi nekdo skočil in tik zatem nekakšno drgnjenje, ropot in renčeče glasove.

Vstala sem in se nekako privlekla do stanovanja, kjer sta se prerivala. Damian je bil ves zaripel. Na vsak način se ga je trudil zgrabiti za vrat, za Maxa pa mi ni bilo popolnoma jasno ali se zadržuje in ga le drži stran od sebe, kar je bilo gotovo težko, ali se boji, da bo, če se spusti z vajeti naredil nekaj kar bi kasneje obžaloval.

Zavpila sem.

»Nehajta!«

Pa me ni nihče upošteval. Spet mi je postalo slabo. Bruhnila sem kar tam pred njima. Sredi dnevne sobe. Ustavila sta se in me zgroženo gledala. Max z malenkostnim odporom, Damian pa z gnusom. Z očmi sem ošvrknila kavč, na kateremu je bil krvav madež.

»Damian, če ne nehaš bom poklicala policijo. Prisežem. Dovolj imam. Vzela bom nekaj stvari in grem. Pusti me.«

Stopil je korak nazaj, gledal, kot bi bil omotičen in se končno utrujeno usedel na stol.

»To je torej konec, Taja?«

»A se ti ne zdi? Tako in tako bi bil… Po tem, ko mi nekdo podari pretres možganov, pa mislim, da se nimava več o čem pogovarjati…. Pa še nekaj Damian… Max ima prav. Daleč od tega, da bi bila kdaj tvoj produkt… Vse sem slišala.  Vsekakor sem raje z »narkomanom«, ki ve kdo sem, kot z nekom, ki te takole zreducira v nič, povrh vsega pa si te še lasti kot predmet. Tako se z ljudmi ne dela… Vsaj s tistimi ne, ki jih imaš rad.«

Max je stopil zraven mene in me prijel pod roko, previdno, kot bi se bal, da bom padla, ali pa ga mogoče pobruhala. Pravzaprav sem se res komaj držala na nogah. Pobrala sem nekaj malenkosti in z blodnim pogledom oplazila vse tisto, kar je preteklih sedem let predstavljalo moje življenje.

»Adijo.«

Adijo omara, adijo okno s pogledom na Šmarno goro… Adijo vonj po starem in malenkost po plesni, adijo obdrsan parket, postelja, stara kafetjera, ki boš zdaj njegova… Lončnica, preproga, gramofon, slike, duša, ki sem te vtkala v stene tega bivališča… Adijo vijolični belež, ki sem te lastnoročno nanesla, oranžen strop in planeti iz papirja, ki na tankih nitkah visite s kuhinjskega stropa ter se pozibavate v etru, vrtite okrog svojih namišljenih osi…. Bipolarno… Nekako tako, kot ljudje… Adijo meni, kot sem… Adijo njemu… Adijo, Damian. Addio.

Max mi je sledil po stopnicah. Počasi… Zdelo se mi je, kot, da se tla premikajo, kot da stopnice valujejo in se odmikajo. Bučalo je in zdelo se je, kot, da iz vseh strani name pritiska gosta tema. Postalo me je neznansko strah. Ko sem začutila svoje pospešeno srce, mi je za trenutek zmanjkalo zraka. Kaj se dogaja, Taja? Kaj? Česa se bojiš? Smrti? Zakaj? Kaj boš izgubila? Kaj bo tebe izgubilo? Ali se te bo to potem sploh še dotikalo? In če umreš? Zdajle? Ta trenutek? Če se teoretično spremeniš v nič? Je to tako grozno? Pomirila sem se. Vse bo v redu. Pogledala sem nazaj in zagledala njegov spačeni obraz. Le kaj razmišlja, sem pomislila, potem pa me je prestrelilo. Seveda. On ima jebeni déjà vu. Začutila sem neznansko ljubezen do njega. Začutila sem jo  povsem jasno, v spodnjem delu trebušne prepone in bila je prijetno topla, skoraj žgoča.

Spominjam se, da sem že v avtu pomislila na delček besedila neke pesmi, ki sem jo ves ta čas nosila v podzavesti in vedno hranila nekje blizu, le zato, ker je bila takrat edino kar mi je pustil. Ker nisem imela ničesar drugega kar bi po njem ostalo... Ničesar. Ne fotografije, ne popisanega papirja, ne predmeta, ne besede… Le tistih nekaj pesmi. No… Takrat pa sem imela občutek, kot da sem dobila nazaj tisto, kar je bilo že ves čas moje. Utrujena in bolna… In na robu nečesa… Pa vseeno. Bil je občutek prepuščanja. Tema je postajala vedno gostejša in vedno bolj prijetna. Še nekajkrat sem se iz nje potegnila s pogledom nanj. Vozil je in mi nekaj govoril. Vsake toliko sem še začutila njegovo roko na mojem obrazu…. Potem pa sem se izpustila.

O čem sanja človek v medprostoru? Hehe… O ljubezni.

profileimage
Všeč mi je
7
Komentarji
21
Liza Whiteapple
0
Mar 22, 2017
Mmm... No, upam, da me nima kdo za illuminata :). Prisežem, da nisem :D
#21
kontrola uma
0
Mar 22, 2017
Why Illuminati use Butterflies to Symbolize MK ULTRA Mind Control
https://www.youtube.com/watch?v=lsZ9MFRgvjY

Why Illuminati use Butterflies to Symbolize MK ULTRA Mind Control - YouTube

If you do a cursory search of the internet, you'll commonly find the symbol of a butterfly in relation to MK ULTRA, MK N
#20
Ana Kos
1
Mar 20, 2017
Liza, ne morem govoriti o tvoji zgodbi na sploh, ker nisem prebrala vseh delov. Ampak ja ... veliko veliko je kriva nekomunikacija. Nesposobnost pravočasno izraziti to, kar doživljamo. No, če bi znali vsaj zasilo povedati, bi bilo v življenju lažje ... ampak marsikdo itak lažje poti niti ne ceni ... ker ugotovi, da tisto obstaja, šele ob izgubi.
Biti iskren, resnicoljuben in hkrati nežaljiv - ja. Včasih se tega vnedogled učimo.
A dokler se učimo, je upanje - da ne obsedimo vse življenje v oslovski klopi. :P ;)
#19
Liza Whiteapple
0
Mar 20, 2017
Oh....Kako ste mrkogledi in neprivoščljivi ;)... Zakaj pa ji ne bi recimo privoščili malo zadovoljstva? Oziroma, bom kar napisala sreče? :D

Samosvoja, Taja se je zlomila pod težo lastne želje. Tako je prav. V lažeh se ne da dolgo živeti, če pa, jaz temu ne rečem več življenje...

Ana, ne vem. Zakaj res? Takšni smo. Če se vprašam o razliki v ljubezni, med človekom in živaljo, si odgovorim, da smo se ljudje predvsem zapletli z verbalno komunikacijo. Tako, ki si jo celo prenesemo v misli, ki sicer niso besedne. Preveč opisov je in preveč izražanja in definicij itd...itd... Med tem, ko živali tega ne potrebujejo... Pa vseeno ljubijo. Vsaj to sem videla v očeh svoje psičke. Brezpogojno ljubezen, ki ne zahteva spreminjanja... To je tako zelo naivno gledano :). Sicer pa ne vem. Verjetno tudi ljudje nismo vsi enaki. No... Evidentno mene ta verbalna komunikacija neznansko vleče... Ta zgodba je pravzaprav njena čista manifestacija :P. Torej, odveč vrašanje zakaj sem jaz komplicirana.

#18
Ana Kos
1
Mar 19, 2017
Pred dnevi sem prebrala (ta del zgodbe) ... postala sem žalostna ... Zakaj si ljudje tako zapletajo (zapletamo) življenje?
#17
Samosvoja b.p. (brez priimka)
1
Mar 19, 2017
Povedati ali nositi težo izdajstva? Taja se zlomi. In živela sta srečno do konca? Upam, da ne
#16
abram1b2 Cej
1
Mar 18, 2017
Liza:)*
Še dobro se je izšlo do sedaj.Kaj bo sedaj? Bo Taja padla v ponovno razočaranje? Ugibam,da se bo odpovela obema.:)*
#15
Liza Whiteapple
1
Mar 18, 2017
Taja, hvala. Veliko sem sama, že od malega... To je nekakšnja izmenjava v pozornosti. Ven - notri. Oboje hkrati, je pa veliko bolj površno :).
#14
Taja in ...
1
Mar 18, 2017
Liza, odlično si zapeljala nadaljevanje. Res. Ljudje smo v ekstremnih situacijah zelo nepredvidljivi in kaj je bolj nepredvidljivo kot ljubezen. Začetek zapisa mi je še posebej všeč. Dobro opazuješ sebe in okolico. To me je prešinilo.
Lp
T.
#13
Liza Whiteapple
1
Mar 16, 2017
Ika ;). Vidim, da si dojela namig. Hvala ti!
#12
i k a
1
Mar 16, 2017
:) medprostor. Predvidevam in čakam ... tvoje nadaljevanje.
Odlično. Zmanjkuje mi pridevnikov ...
#11
Liza Whiteapple
1
Mar 16, 2017
Ana... Dobro vprašanje :). Verjetno zato, ker jih rada tudi berem. Mislim dolge zgodbe. Sicer pa... Kaj pa vem... Očitno ne znam na kratko :).

Ness Blue... Če ne bo happy end, bo pa vsaj happy theme ;). Tolk se lahko potrudim.
#10
Ness Blue
1
Mar 16, 2017
Ups, sori :3
Kot rečeno, čist sem za srečne konce ;)
#9
Ana Kos
1
Mar 16, 2017
Liza, zakaj pišeš tako dolge zgodbe, da jih nimam časa prebrat? ;)
Pa tako lepe, da jih želim! :)

P.S.: Morda pa rata zvečer ...
#8
Liza Whiteapple
1
Mar 16, 2017
Lol, you ve just killed her, Ness Blue!! Ne vem, ne vem... Bom vidla kam bo odpeljalo. To jaz ne delam nobenih planov v naprej :). Je pa seveda tudi to možnost.

Radmila, hvala! Me veseli, če je zanimivo in berljivo :)
#7
Ness Blue
1
Mar 16, 2017
Umreš v upanju na nekaj lepega, krasnega. Kaj češ boljšega! Če preživi, pol pa tko vemo...nekaj časa happy happy, pol pa podjebavanje, manipulacije, metanje naprej za 7 življenj nazaj...krivda, jeba, agonija. Mnjah.
;)
#6
Radmila Čučak
1
Mar 16, 2017
Liza...si prava pisateljica :)

napeto in doživeto
#5
Liza Whiteapple
1
Mar 16, 2017
:) Hvala! Ne vemo, ali je umrla. Se bom še odločila ;). Trenutno se ubadam s tretjim delom nadaljevanja, v drugi osebi. Je pa šla malo na time off, to pa :).
#4
Lara Arh
1
Mar 16, 2017
uf. Odlično si tole speljala. Bravo!
#3
kaplan
1
Mar 16, 2017
a da je?
#2
Pokaži več komentarjev
Liza Whiteapple
Liza Whiteapple
Objavil/a 2017-03-15 22:53:09 (Mar 15, 2017)
Starejša objava Novejša objava
Morphine-Empty Box - YouTube

ZADNJE OBJAVE
Autunna
Vesoljna dvojina
Kadilski fleš :)
Sivina
Je ne sais pas
Tabula rasa
O svojeglavosti, mrhovinarstvu, estetiki, minimalizmu in lepoti
Hipna nedeljska melanholija
Nitke in niti
Vstajenje
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
December 2017
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Oglasi

če še ne veste kako kupiti bitcoin naj vas ne skrbi, saj je postopek zelo enostaven. s parimi koraki ste že v svetu kriptovalut.

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

če vas zanima kopalniška keramika vam svetujem,da preverite ponudbo pri keramoteki. na voljo so raznovrstne keramične ploščice priznanih svetovnih proizvajalcev. https://www.keramoteka.si/kopalniska-keramika

Kategorija: Keramika in kopalniška oprema

Cena: Pokličite za ceno

v kolikor imate doma kaj zlata in ne veste kaj z njim vam zastavljalnica ljubljana nudi odkup zlata po najboljših cenah. preverite na spletni strani: http://www.zastavljalnica-ljubljana.si/odkup-zlata/

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

6954.) gremo po gobe

Kategorija: Leposlovje

Cena: 19.99 €

2415.) osamelci

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

7688.) premiki janez janša

Kategorija: Šolska literatura

Cena: 19.99 €

5028.) super frača

Kategorija: Leposlovje

Cena: 19.99 €

4042.) hiša brez vrnitve

Kategorija: Umetnost in kultura

Cena: 9.99 €

poslovanja s kriptovalutami se je najlažje lotiti tako, da si preberete nekaj člankov na to temo. najbolje, da začnete povsem na začetku in sicer pri člankih: kako kupiti bitcoin ali druge kriptovalute?

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

vas zanima poslovanje s kriptovalutami, pa ne veste, kako se tega lotiti in kje začeti? potem preberite navodila v članku: kako kupiti bitcoin? tam boste dejansko izvedeli, kaj in kako morate storite, da boste uspešno opravili nakup te kriptovalute. 

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

če vas zanima kako kupiti bitcoin in poslovati z kriptovalutami lahko za nakup bitcoina preberete članek kjer so zadeve malenkost bolj razjasnjene.

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

vas zanima kriptovalute trgovanje? potem si lahko več o tem preberte na povezavi in se sami prepričajte o možnostih poslovanja in dobička. 

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj