Povratek v Ljubljano je bil nekaj povsem nerealnega. Kot bi se mi sanjalo sem prevozila 100 km, ne da bi dobro vedela kdaj. Dokončno sem se streznila šele na parkirnem prostoru pred svojim domom. Obsedela sem v avtu in s kotičkom očesa zaznala postavo, ki se je v naglici odmaknila izza okna dnevne sobe. Vedela sem, da bo potrebno veliko pojasnjevanja. Nikakor se mi ni mudilo. Počasi sem iz prtljažnika izvlekla nahrbtnik in šopek cvetja, ki sem ga tisti dan nabrala na travniku pred Maxovo kočo… Nekaj ur prej… V nekem drugem svetu in drugi osebi… Popolnoma brez pomislekov in odprto, kot bi za določen čas enostavno zamenjala resničnost… Bila sem presenetljivo mirna. Kot, da ne bi prišla direktno od njega… Kot, da ne bi na sebi še vedno čutila njegovega vonja in njegovih rok…

Povzpela sem se po stopnicah do stanovanja in odklenila vrata.

Bilo je tiho. Top zvok nahrbtnika, se je odbil od sten hodnika.

»Damian!« sem zaklicala in se namenila proti kuhinji.

Tišina. Vedela sem, da je doma.

Zagledala sem ga kako sedi za mizo v kuhinji. Pred sabo je imel kos papirja po katerem je čečkal, kakor da me sploh ni slišal vstopiti.

»Damian?« sem ponovila in obstala na mestu.

Dvignil je pogled, na videz malomarno.

»Aha, ti si...  Sem bil skoraj prepričan, da te sploh ne bo nazaj.«

»Zakaj me pa ne bi bilo?«

Zmrdnil se je in zmignil z rameni.

»Tako in tako… Imam delo… Oprosti. Nekdo mora delat, « ne da bi mi pogledal v obraz, kar mi je prišlo nekako prav, je vstal izza mize in se napotil proti ateljeju.

Tiho sem se obrnila nazaj proti hodniku in pričela pospravljati svojo prtljago. Šopek sem nesla v kuhinjo in ga dala v keramično vazo, ki je kot navadno stala prazna na okenski polici. Bila sem nekako odtujeno zatopljena v svoje početje. Zdelo se mi je, da rože ne stojijo tako, kot bi morale. Spet sem jih potegnila iz vaze, poiskala škarjice in začela prirezovati stebla. Zvok za hrbtom me je presenetil in prestrašil, da sem trznila.

Stal je za mano in me gledal. Izraz na njegovem obrazu je bil spremenjen, kot bi si na hitro premislil.

»Torej?«

»Ahm?«

»Rekla si, da se bova pogovorila, ko se vrneš.«

»Rekel si, da imaš delo… , « sem se pričela izmikati.

Stal je na mestu in mi gledal v oči, med tem, ko sem si sama na vse kriplje prizadevala pogled obdržati nepremično, brez da bi ga umikala.

»Taja… Čakam.«

»Kaj pa bi rad slišal?« sem živčno povzdignila glas.

»Kaj se dogaja? Zakaj te toliko časa ni bilo? Zakaj se mi nisi javljala na telefon? In kaj misliš glede butika?«

Tri vprašanja. Vsaj dve sta bili za tisti trenutek preveč.

»Ja kaj pa naj bi se dogajalo, Damian? Rekla sva, da si bova vzela teden dopusta… Ti si po treh dneh pospravil rep med noge in se vrnil v Ljubljano…. Jaz sem pa pač ostala. Kaj? A naj jaz tebe vprašam kaj se dogaja, da nisi sposoben preživeti tedna dni v samoti? Morda pa sploh ne gre za to… Morda nisi sposoben biti zares sam z mano, brez motil in brez konstantnih izgovorov? Nisi sposoben videti in ločiti mojo potrebo od lastne?«

Očitno je bilo, da je moj napad zadel na pravo točko. Vsekakor je bil to moj namen, saj se drugače nisem znala braniti in zakriti tistega, kar se je v meni dogajalo.

»Kaj? A ti temu rečeš dopust? Dopust je morje, ali pa teden Pariza, Dunaja, smučanje, toplice… Ti si pa sekala jebeno grmovje, kot bi bila totalno premaknjena!«

»Ja. Jaz sem pa sekala jebeno grmovje, med tem, ko ti svoje riti nisi premaknil z ležalnika. In vse tisto, Damian… Tisto mhm, aha, lepo, tisto hlinjenje, ko sem ti razkazovala svojo posest, tisto si zatakni v rit! Sedem pofukanih let! V sedmih letih nisi tja šel z menoj niti enkrat! Ali sploh veš kdo sem? Je sploh pomembno kakšne stvari so zame pomembne… Na kaj sem navezana, kaj sem bila preden sem te spoznala?? In ja. Še enkrat…  Jaz sekam jebeno grmovje, ker mi je všeč, ker je osvobajajoče… Čisto nekaj drugega, kot čepenje v praznem butiku in pestovanje lažnih upanj!«

»Aha! Torej zdaj smo tam. Lažna upanja? O čem govoriš? O naju? O butiku? O čem, Taja?«

»Enostavno…. Tako ne gre več naprej…. Butika nočem več. Dovolj. Svoje življenje zapravljam za nekaj, kar nikdar ne bo steklo. V tisti luknji čepim in čakam na Godota. Depresivna sem, cunja. Sploh se ne prepoznam. Ti me ne prepoznaš, tudi če si me kdaj prej poznal… Če… To je vprašanje, ki si ga pogosto zastavljam… Dovolj imam…. Tvojih očitkov, tvojih zapovedi, kaj bi morala, kako bi morala, kaj je sprejemljivo, kaj ni… Še mojih slik… tudi tistega delčka, ki je nekaj vreden, nisi sposoben pohvaliti… Kaj pohvaliti, tudi pogledati ne! Bolno! Dovolj imam občutkov krivde in opravičevanja in prilagajanja za prazen nič… Ko pa vidim, da se ti v resnici nikdar nisi prilagodil, niti malo.«

»In vse to je zdaj padlo ven s praznega, med tem, ko si v neki blesavi kontemplaciji tri dni sekala grmovje?«

»Ne. Seveda ne. Je pa pomagalo. Prvič po dolgem času sem bila sama, brez tvojega vpliva.«

V stanovanju je postalo neznosno tiho. Nihče od naju ni rekel ničesar. Nemirno sem trzala z nogo in se počutila krivo in umazano.

»Drugačna si, « je končno rekel. »Nekaj je drugače. Bolj mehka se zdiš… In prav imaš…. Kaj le človek razmišlja takole… Leta pa tečejo… Brezbrižno…. Oprosti. Res ne vem kdaj sem postal tak. Sem bil vedno tak? Je bilo vedno tako? Sploh se ne spominjam kako je bilo…« Bil je vidno prizadet in razočaran. Na njegovem obrazu sem prebrala nekaj... Obtoževanje in hkrati krivdo… Zavedel se je, da me izgublja, da sem se premaknila...

Upala sem, da bo jezen, morda celo, da me bo zasovražil, vsekakor pa nisem pričakovala tega. Občutek krivde se je še povečal. Moje... njegove... Kdo je kriv in kdo ima pravico do občutka nedolžnosti… Jaz, prešuštnica, nekdo, ki je izgubljen v  preteklosti, jaz… Jaz obtožujem, jaz kažem s prstom, jaz se upiram… Med tem, ko je on očitno pripravljen priznati… Med tem, ko se mu na obrazu preliva ta zajebana žalost, ki je nikdar nisem mogla prenesti… Ne, če sem jo povzročila sama.

Nisem mogla drugače, kot, da sem se, polna žolča, upognila pod njegovim pogledom zablojene ovce… Obupanim, iščočim smeri… Pustila njegovim rokam, da so našle pot do mojega obraza, me pogladile, kot bi bila iz porcelana, z nekakšnim upanjem, za katerega je bilo jasno, da je brez smisla…. Potovale nižje, zgrabile konce mojega puloverja, ga potegnile navzgor in me razgalile… Kot bi vedele, da grabijo za zadnje slamice… Roke… Tiste, ki te definirajo in tiste, ki te maličijo v praznino… Poljubil me je, kot tolikokrat prej… Vraga… Spomnila sem se začetkov in tistega, kar sem si v vsem tem času interpretirala za strast… Pa sem v tistem trenutku, v tistem kadru dojela, da je bilo z moje strani le želja po izničenju. Rad je bil grob in jaz sem potrebovala oskrunjenje. Bolestno… Izbris in kaznovanje, pa kakor banalno se sliši. Včasih me je prevzel tisti vseobsegajoči občutek podreditve… Ha… Kot, da bi se lahko v resnici tako podredila… Ne. Potrebovala sem potrditev tistega prvega oskrunjenja, ki se mi je dogodilo v rani mladosti… Tistega o katerem nisem nikdar govorila… Pravzaprav je bilo v vseh tistih spolnih akrobacijah bore malo mene… Le želja po ponižanju in definiciji popačenega občutka vzajemnosti… Slekel me je, med tem, ko je sam ostal nedotaknjen. Oblečen in poravnan… Rad je gledal kako se nekaj pred njim odkriva. Pustila sem mu. Gledala sem ga poželjivo… Igrano… Nekaj, kar deloma kdaj počnemo vsi… S tistim obrazom na katerem je pisalo »nedolžnost«… Ha, kakšna igra. V resnici pa je bilo moje jedro en sam cinizem in skepsa… In posmeh predmeta, ki je na razpolago… Tako… navidezno  brez moči…

»Sleci me, »je rekel.

Jebi se, sem si mislila, in smehljajoč se ubogala.

Rad je videl, da sem ga slekla. Kos za kosom… Počasi in če se le da s pomenljivo kretnjo… Upognila sem se v bokih in se spustila v hrbtu… Gola… in s tistim obrazom, na katerem je razbral veliko pričakovanje… Smešno…

Potem sem mu šla z roko navzgor čez prsa… Malce sem se približala in mu polizala bradavico, se je dotaknila z zobmi, stisnila, da ga je streslo, kot bi po njem stekel tok,  potem pa z jezikom potovala navzgor, do njegovih ustnic. Kot polž. Malikujoče in vdano... Ga navidezno ovila v sluzavo pripadnost akta, v katerem sem bila glavni akter, ki se vsak trenutek zaveda lastnega cinizma. Presenetljivo, pa čeprav sem to storila že tisočkrat prej…. Le to je bilo potrebno… Kot po vzorcu. Natančno sem vedela kako se bo odzval. Tri, dva, ena, sem pomislila….

Prisesal se mi je na levo dojko… Hm… Nekaj, kar me je vedno vrglo v na pol prisebno stanje… Potem pa je navzgor pogledal s tistim izrazom na obrazu… Groteska… Kot začuden otrok, izgubljen v neki tuji nasladi…. Otrok z dvignjenim tičem… ki išče potrditev tega kar počne… Nekaj absolutno bolnega in izkrivljenega... Otrok, embrio… kot, da bi se mi najraje zavlekel v maternico in tam ostal, me posrkal, izpraznil, izvotlil….Kot vsakokrat me je spreletel srh. Moje vzburjenje je minilo. Nisem zmogla prek tega občutka. Kako dojeti, da se nekdo na tak način prisesa nate? Pade v nepriseben trans, si te prisvoji na način nedonošenčka, ki se oklepa ženske... svoje matere... edine in vsezakrivajoče prisotnosti, ki ga uvaja v svet… Eno je, če imaš rad otoke, drugo pa, če dobiš občutek, da te fuka jebeni otrok… Ker tukaj ni bilo nič moškega… Adolescentno oboževanje in iskanje pramatere… Obrnila sem se stran, ker ga nisem  mogla več gledati. Predstavljala sem si, da sem le predmet v brezzračnem prostoru. Predmet, ki se ga položi vodoravno, se mu prisesa na klitoris… Dokler ti ne ukaže, da ga pofukaj… Ker če ne, bi tam ostal prisesan za vedno… Ja.. In kakorkoli mi je že bilo čutno všeč… Vsaka ženska potrebuje moškega, ki vanjo vstopi… Prazen orgazem se s polnim nikoli ne more primerjati… Predmet mi je veliko bolj ustrezal. Predmet je lahko v vsem tem neobremenjeno užival.

Ko sem ga začutila v sebi, je bilo, kot, da ga skoraj ni. Ne, kot prejšnji dan. Pri Maxu je bil vdor. Nekaj občutnega in izraženega. Vsaj prisebnega. Nekaj v čemer je bil prisoten. Damian pa… Bil je majhen in nepomemben… Odbijajoč in žalostno neobčuten. Poleg vsega pa, vidno izgubljen v neki svoji dimenziji, kamor seveda nisem imela nikoli vstopa…. Pa saj ni sam kriv, sem si rekla… In v tišini preusmerila na samovoljno odpiranje občutku pred osebo. Se zagledala samo in odprto nečemu nepredmetnemu. Orgazem je bil samo moj, kljub temu, da se je on nad njim naslajal. Nad mano, mojo obrazno mimiko, gibom, glasom in vonjem… Če bi ostala z njim, bi ga pač zaigrala, ker mi nikdar ne bi prišlo… Ni šans… Takšna pač sem… Vse skupaj se mi je gabilo…Tik za tem je seveda prišel naval besa in joka… In spoznanja…  Jebeš vse skupaj, sem si mislila… Obstaja spolni akt, seks, použivanje… Nekaj v čemer se dva osebka vzajemno izgubita in najdeta… In obstaja masturbacija v dvoje. Odvlekla sem se pod tuš, z občutkom, kot, da bi me pretepel… Kot, da bi se pretepla, če sem bolj natančna. V posteljo sva odšla drug za drugim. V tišini. Bilo je veliko prezgodaj, a vedela sem, da ne prenesem biti več budna.

*

Sedela sem pri oknu in gledala na ulico. Brezvoljno, s pogledom izgubljenim nekje med strehami in Šmarno goro, za katero je padala sončna krogla in risala žareče rdeče robove, kot bi jo nekdo obrobil s flomastrom.  En mesec je že minil in počutila sem se razmesarjeno. Zmanjkovalo mi je poguma. Vedela sem, da si ne upam premakniti, a da bi se, če želim sploh preživeti, morala. Normalno življenje? Kaj pa sploh je to? Tole zdaj?? To je bilo tisto, kar sem si nekoč predstavljala kot: In potem enkrat odrastemo…. Takrat je bilo to podcenjujoče enakovredno koncu živetja in vraga, očitno se niti nisem hudo zmotila.

Zafuran smisel življenja? Sem zdaj v dilemah, ki pridejo po tridesetem? Hahahahahaaa…. Za crknit smešno, vse skupaj. Občutek sem imela, da se mi meša. In vedela sem zakaj je tako. Ker sem strahopetna in sem se nekje kar izpustila z rok.  V mojih mislih je bila samo ena stvar, le en človek, tako kruto vztrajno… Njegove oči, glas, volja in tista možnost, upanje, svetloba… Ko bi bila le sposobna… 

Minevali so dnevi in vse skupaj sem odrivala ter igrala rutino, čeprav je pokalo po vseh šivih. Celo v butik sem po malem spet hodila.  Damian je bil previdno resigniran. Oba sva se spet pretvarjala. Bilo je nevzdržno. Od dneva, ko sem se vrnila z Bele Krajine, se nisva več niti dotaknila. Včasih sem na sebi zalotila njegov pogled. In vedela sem, da ve. Človek kot on, je vešč opazovanja, vidi detajle, ki jih večina nikdar ni sposobna zaznati… Ve. Čuti. Vidi v mojem gibu, izrazu…Vidi se mi.  

Minil je dvajseti.  En mesec. Ves čas, vsako minuto dneva sem pričakovala klic. Da bi vsaj  Max poklical in me vprašal kako sem, kaj počnem, da bi me opomnil, da bi me prepričal, da se mi ni vse skupaj sanjalo… Pa ga ni bilo… Lahko bi se vprašala, ali je zares vse tako slabo in ali je vredno tega občutka… Pa mi je nekako zmanjkovalo energije. Depresijo sem dobro poznala, čeprav je minilo nekaj let, kar sem jo uspešno odrivala, z mislijo, da nimam razloga zanjo… Vedela sem, da je upiranje nesmiselno.  Počutila sem  se vedno bolj mrtvo, razočarano, obupano in brez volje, kot da se ne bom nikdar več  pobrala, pa tudi hotela se nisem pobrati. Hotela sem izginiti… Če me ne bi bilo preveč strah… In pravzaprav si tudi želela nisem zares umreti... Skratka brez volje in brez vsake ideje kako in zakaj naprej in kaj če…. Paraliza… Vsako jutro novo brutalno prebujanje v hladno realnost. Jeza. Brez, da bi vedela kako in od kje… V resnici nisem bila niti sposobna razčleniti… Človek potrebuje svoj svet, a kaj ko je moj postal temačen in brezbarven…

Kljub vsemu, pa sem na svoj način poskušala. S kakšno mislijo, premikom…. Vseeno sem vsako jutro vstala in se silila početi vsakdanje reči, upajoč, da bo prišel trenutek, ko se bo vsaj malce razvozlalo, zrahljalo… Odrešujoča misel, spoznanje ali odločitev…. Nekega dne, sem se celo odločila narediti korak v to smer, poklicati mamo in ji poskusiti razložiti, da nisem srečna. Upala sem na nekaj, na razumevanje, vzpodbudno besedo, bližino, niti ne vem dobro zakaj, saj sem to od nje redko dobivala… Morda sem upala, da bo v meni sprožilo nezaveden upor tiste upornice, ki je nekdaj stvari počela s trmasto ihto živeti po svoje…

Kar vzela sem telefon, brez preveliko razmišljanja, kot nekdo, ki nima več česa izgubiti. Zvonilo je in predstavljala sem si njen glas, natančno tak, kakor se je v resnici oglasil. Navajen pozdrav in skoraj vljudnostno vprašanje kaj je novega. Kar dvignilo me je. Jebene konvencionalnosti… Včasih bi mencala in počasi napeljevala na tisto, kar sem želela povedati, tistikrat pa je kar bruhnilo iz mene.

»Veš mami, stvari so že dolgo zelo težke. Z Damianom se ne razumeva in butik ne gre…. Ne vem kaj bom naredila.«

»Kaj? Ja lepo te prosim!« se je zasmejala. »Včasih pač pride in je malo treba stisniti zobe, to je vse. Sem prepričana, da se bo vse uredilo.«

Njen podcenjujoči smeh me je zabolel.

»Ne, mami.  Ne včasih. Že zelo dolgo je tako. Depresivna sem. Sploh se več ne poznam in ne najdem rešitve… Nekaj bom morala ukreniti.«

»Ja kaj pa?« je rekla ogorčeno. »A si zmešana? Kaj, kar na vrat na nos boš vse spet pustila? A imaš sploh kaj v tisti svoji glavi?«

»Ne vem….«

»Veš kaj… Kar je preveč, je pa preveč! Le razvajena si. Za nič v življenju se ti ni bilo potrebno nikdar truditi. Ne znaš ceniti tega kar imaš. Marsikomu bi se zdelo, da si samo nehvaležna.«

»Briga me, kaj bi se komu zdelo, mama. Kaj si pa ti misliš?«

»Jaz sem razočarana, da o tem sploh razmišljaš. Nisem te tako vzgajala in tudi oči bi se strinjal z mano, v to sem prepričana.«

»Hvala, mati.« Sem rekla cinično in odložila telefon, moji potrebi je bilo bolno zadoščeno, kot, da sem potrebovala le potrditev dejstva.

Kdo ve kaj pomeni osamljenost? Osamljenost, kot nekaj, na kar nihče nikoli ne računa. Odtujenost, odmaknjenost, občutek, kot, da si zavrnjen od celega sveta. Najbolj pa od sebe. Drugačnost. Drža. Zavest, da nisi tak, kot vse ostalo. Ponos. Kaj pomeni ponos? Bolečino. Ker nikoli in nikdar nisi dovolj tak kot si, a vseeno stojiš. Ker nisi prilagojen. Vprašanje. Bi lahko naredil drugače, čutil drugače, bil drugačen? Kaj me je naredilo? Roditelji? Okolje? Nekaj izkrivljenega znotraj mene? Bolestno se oklepaš svojega blodnega sveta in spuščaš suhe in trpke solze, kot sledi, kot upanje, kot zadnjo možnost, da bo kdo, kdorkoli, nekdo pač, prepoznal, otipal, okusil in priznal. Priznal kaj? Kaj je tisto? Čustvo? Pogled? Kretnjo? Tebe kot bitje? Tebe kot entiteto? Potresavanje dlani, ki je z vsakim dnem manj prepričana v svojo bit? Presekan korak? Doživljanje? Občutenje neumnosti? Hripav smeh? Vpitje? Brezglasno vpitje? Tisto odpiranje ust in žrela, obrazni krč, ki ga patolog prepozna na utopljencu? Kaj? KAJ?

Želiš si. Grabiš. Steguješ se za svetom, pa ne najdeš oprijemala. Kdo si? Kdo? Si se kdaj vprašal? In ko si odgovoriš…. Kako zveni odgovor? Je vzpodbudno? Ali le pust zvok odmevanja tvoje lastne misli? Sam s  seboj, izgubljen v hladnem, brezbrižno pustem vesolju, kjer se menjajo ure, dnevi, dekade in stoletja, brez čustvenega presežka. Mehanično, kot bi ti čas odmerjal metronom. Vdih…….Izdih…… Indiferenca, umerjenost, zmernost, neumnost…

Spet sem začela tavati naokrog. Velikokrat sem se znašla na poti proti Gradu, hoja me je malenkostno pomirjala. V mislih sem se izgubljala v tistih dnevih z Maxom, znova in znova zaganjala vsak spomin, besedo, pogled, neumorno in skoraj blazno. Potem pa sem se pogosto zalotila, kako, kot v sanjah stresem z glavo in se prisilno streznim, da ne bi slučajno pozabila, da stvari še zdaleč niso takšne, kot sem pričakovala in kot je gotovo pričakoval on… Poklicala pa le nisem. Nisem imela odgovorov. Čutila sem, da mu nimam česa reči.

Tisti dan se je začel moreče. Zunaj je padalo. Poletna ploha, že navsezgodaj. Damian je šel v Maribor, jaz pa, vedoč, da bom cel dan sama, niti pomislila nisem, da bi šla v butik. Brezvoljno sem se pobrala iz postelje in navajeno oddrsala v kuhinjo. Vklopila sem radio in pristavila kavo. Steklokeramična plošča je užaljeno zasikala, ker se mi ni ljubilo obrisati dna kafetjere, polila sem vodo in se z glavo butnila v vrata kuhinjske kredence. Zaklela sem in malce počepnila, ker mi je od bolečine postalo slabo. Kar stala sem tam. Obotavljivo sem potipala boleče mesto in upala, da ni krvi, med tem pa je iz štedilnika pričelo brbotati in piskati. Jebena stara kafetjera, matr! Nekaj, česar sem se sentimentalno oklepala, kar sem prinesla s seboj iz prejšnjega življenja… Moj izgovor je bil njena rdeča barva… Nalila sem si kavo in se premaknila k oknu.

Na parkirišču pred hišo je stala majhna punčka in navihano skakala po luži, med tem, ko je njena mati očitno z nekom govorila po telefonu. Punčka je imela v roki plišastega psička, ki ga je vsake toliko vrgla v zrak in pri tem zavriskala.

»Moj Max, moj Max…. Maxiiiiii! Glej mami, moj Max!«

Napela sem ušesa. Kaj mala prepeva? Beh, Taja…. Domišljaš si. Vidiš znake. Smešno.

Potem pa sem jo spet, popolnoma razločno zaslišala. Moj Max, moj Max, moj Max….

Prisilno sem se odstranila od okna in se razburjeno usedla za mizo. In? Kaj zdaj? Očitno je psičku ime Max… Kaj zdaj to pomeni? Ne bodi no smešna in ne pripisuj naključjem takšnega pomena. Neumno. Pa vendar mi je razbijalo srce.

Zakaj ga vendar ne pokličem? Zakaj ga ne bi poklicala? Zdaj, ko sem sama doma… Kaj pa naj mu rečem? Vsaj slišala bi mu glas in malce ocenila kaj se dogaja… Ali se je kaj spremenilo, ali je sploh vredno razmišljati o njem… Zavedla sem se koliko dvomov sem imela v sebi ves mesec. Zakaj le? V kaj dvomim? Vanj? Je to nezaupanje, ali kaj drugega? Kot na primer občutek, da nisem vredna stanovitnega čustva? Je to? Nisem vredna? Občutek, da si je vmes premislil, da se je malce streznil in dojel kako noro je vse skupaj?

Grizla sem si nohte in se presedala po kuhinji, skrajno nemirna, brez ene same misli, ki bi imela vsaj malo smisla in ki bi bila vsaj malo spodbudna. Pod pazduhami in na dlaneh sem čutila mrzel pot. Ampak občutek je bil, kot, da moram to narediti, če ne ne bom imela miru. Torej sem se stežka pripravila in po nekaj minutah obotavljanja le poklicala.

Oglasil se je.

»Ooo. Kakšno lepo presenečenje! Sem se že spraševal, ali se boš kaj javila.«

Nekaj časa sem bila kar tiho, ker nisem vedela kako naj odgovorim, kako naj nastavim glas, kako naj popravim bedno razpoloženje, da ga ne bi zamorila.

»Halo? Si tam?« je vprašal.

Odkašljala sem se.

»Ja, ja. Oprosti. «

Zares sem se potrudila, da bi zvenela vedro.

»Pa, saj bi lahko tudi ti poklical, če si se spraševal…«

»Khm… Če pa ne vem kakšna je situacija. Mislim, Damian in podobne reči… Nisem hotel preveč drezati.«

»Ja, ok. Saj je jasno, « sem hitro rekla, da ne bi izpadlo, kot, da ga česa obtožujem.

»Torej? Kako si, mačka?«

Spet sem bila tiho.

»Tako dobro?« je rekel po nekaj sekundah in zavzdihnil, meni pa se je v grlu nabiral cmok.

»Eh… Ne... Kakorkoli, ne bi te rada morila, samo slišat sem te hotela. « Zasmejala sem se.

»Preverit, ali se mi je morda vse skupaj samo sanjalo.«

»No… In zdaj, ko si se prepričala? Kaj mi poveš? Poslušam…«

»Em…« sem začela negotovo in s preveč tresočim glasom. »Nisem preveč dobro…. Minil je mesec, pa se ni nič spremenilo… Takoj, ko sem prišla domov, sem nekaj načela, pa ni izpadlo tako, kot sem si zamislila…. Grozno mi je… On pa… Ve. Prepričana sem, da ve. Vidi. Včasih ga zalotim, ko me opazuje… Zmešalo se mi bo.«

»Taja… Čakaj malo. Kaj torej? Mu sploh nisi povedala? Kaj pa si potem načela?«

»Da so stvari narobe, da nočem več takšnega življenja.«

»Ok… In?«

»In… Nič. Ignorira. Skoraj ne hodim več v butik, pa tudi to ignorira. Skoraj se ne pogovarjava.«

»Ja… Ampak zvečer greš pa še vedno z njim v posteljo?

»Kaj? Lepo te prosim… Kje pa naj bi spala? Ne vem na kaj ciljaš. Te zanima če seksava?«

»Vprašam se. Sicer pa ne vem, če je ravno moja stvar, « je odvrnil hladno.

»Pa ti, Max? Kaj pa ti?« sem se začela braniti. »Kje sploh si? Kaj počneš? Ti vsaj veš kje sem, jaz o tebi pravzaprav ne vem ničesar… Spet…«

»Lahko vprašaš. Doma sem, trenutno. Jutri grem pa spet v Belo krajino. In ne seksam. «

»Prosim?« sem rekla razdraženo.

»Sklepam, da te je to zanimalo.«

Sploh nisem odgovorila. Po nekaj sekundah premora, se je spet oglasil.

»Tole je pa malo skrenilo, a se ti ne zdi?«

»Ja,« sem rekla. »Niti slučajno nisem hotela takega pogovora. Ne vem. Oprosti.«

»Ja. Saj niti ne vem če si ti kriva. Ok. Začniva od začetka. Vseeno, pa te moram vprašati. Ali sploh kaj nameravaš ukreniti, ali čakam zaman?«

»Ja, ja! Max, oprosti… Ne vem… želim si, da bi bilo lažje… Kar odvilo se je kot je in čas je minil… Oprosti. Sploh se ne morem spraviti k sebi. Veliko razmišljam o tem, non stop pravzaprav… In ne… Damian se me niti dotakne ne, tudi jaz se ga ne, da se ne boš spraševal…«

»Taja, nehaj se opravičevati… Pomiri se, no! Ne vem kaj naj rečem. Ti lahko sploh kako pomagam? Težko, bi rekel. Pri tem res težko. Lahko se pojavim na vratih in potem mu boš prisiljena povedati… In po vsej verjetnosti jih bom dobil na gobec, ali pa on, spet…hehe…. Pa nekako dvomim, da bi si tega želela. Česa več pa storiti ne morem.«

»Vem, vem… Saj nisem tega pričakovala. Samo slišati sem te hotela. Mogoče je bila napaka, da sem klicala.«

»Ne! Se hecaš? Saj nisem hotel tega reči. Pokličeš lahko kadarkoli…. Če želiš, se lahko jutri oglasim v Ljubljani, pa se kje dobiva? Bi to pomagalo?«

»Ne vem…« sem rekla panično.

»Kot kaže praktično ničesar ne veš…«

»Ne, res je… Prav imaš. Prav neumno se počutim.« Sem zajecljala na pol prestrašeno.

»Ok, ok… Poslušaj. Jutri pridem v Ljubljano. Rad bi te videl. In mogoče bo pomagalo, da ne bo vse tako nerealno. Matr, na trenutke se tudi meni zdi, kot, da se tole sploh ne dogaja zares. Prišel bom, pa se bova pomenila. Računaj okrog pete popoldne. Te pokličem. In še preden začneš… Prišel bom v vsakem primeru. Torej nima smisla iskati izgovorov. Tole se bo nekako razčistilo, ok? Razumeš? Ja?«

»Ja. Ok. Fak….« Zavzdihnila sem. »Sicer ne vem kako bom speljala, ampak bom že.«

»Ok, torej sva dogovorjena. Se vidiva jutri. In Taja… Pogrešam te... Nisem hotel, da bi izpadlo, kot, da te s tem na nek način vlečem k sebi… No, pa vseeno.«

»Tudi jaz.« sem rekla potihoma.«