Za ta zapis, me je verjetno navdihnil tekst, ki sem ga danes prebrala tukaj na PW. Dotaknil se me je na točki, ki je povzročila, da sem začela razmišljati o sebi in sebi lastnih mehanizmih. Potem pa sem se med večerno hojo zalotila pri, na nek način sorodnih mislih, če je to sploh pravi izraz ter se, tvegajoč, da bom delovala pokroviteljsko, lotila pisnega razmišljanja. Lahko rečem, da temu ni tako, lahko tudi ponovno previdno rečem, da moj namen ni nikomur soliti pameti, pa vem, da s tem kaj dosti ne naredim, saj si tako in tako vsak o vsem naredi svojo lastno predstavo. Torej, upam, da bo tokrat padlo na ustrezno mesto in da je jasno, da je vsa ta pisarija naperjena predvsem v moj osebni center in ne ven iz njega.
Zakaj človek venomer tekmuje sam s seboj? Pa najsi bo to fizično ali mentalno. Zdi se, kot da vsaj določen tip človeka ni zadovoljen, če se neprestano ne poriva v situacije manjšega ali večjega nelagodja, celo odpora. Za primer lahko ponudim tek, ali hribolazenje, v skrajnih primerih alpinizem… Stvar pa je z lahkoto tudi veliko bolj interna, kot na primer nenehno premlevanje in miselne akrobacije, ki te nikdar v popolnosti ne zadovoljijo.
Impotentnost, v smislu nemoči, je zame gotovo občutek, ki me od vseh najbolj položi. Po naravi sem akter, torej se najbolje počutim, če ukrepam in delujem. Zlasti ob problemih. V kolikor se mi zgodi, da ničesar ne morem narediti, sem obupana. Sedim na mestu in se dobesedno požrem od znotraj, saj nisem človek, ki bi se zmogel zlahka prepričati, da bo tudi brez njegove intervencije vse v redu. Ker pa je navadno narava mojih epizod ravno takšna, da zares ničesar ne morem storiti, ali pa sem v nekakšnem mentalnem stanju, ki me zavira pri delovanju, se zgodijo obdobja zapiranja in mirovanja, kar pa seveda nikakor ne pomeni, da sem tudi dejansko mirna. Prej nasprotno.
Po drugi strani, pa je večno prisoten občutek omnipotentnosti, oziroma neke arhetipske omnipotence, ki si ga ljudje razlagamo različno. Lahko gre za boga, ki je že kulturološko gledano tudi pri skeptikih večno prisotna pojavnost, personificirano usodo, naravo, v smislu sile ki je vseobsežna itd… In seveda vprašanje: Ali je to v meni, ali zunaj mene? Smešno je, da nam je to vsem skupno. Na ta ali oni način, s temi ali drugimi besedami. Morda le kot genetska posledica zgodovine mnogoterih verovanj, ali pa nekaj v obliki nekakšne pripovedke ali urbanega mita. Pred tem ni nihče varen, ker gre le za občutek, za slutnjo. Če se še tako braniš, pridejo situacije, ko se tej misli nikakor ne moreš upreti in jo popolnoma ovreči.
Tako drzni človek venomer tekmuje sam s seboj. Na nek način izziva in premika meje lastne sposobnosti in omejenosti. V zvezi s tem premagovanjem, ali metanjem v neprijetne situacije, sem zasledila izraz mazohizem, ki je beseda, ki bi jo zelo verjetno za podobno reč uporabila tudi sama. S tem seveda ne ciljam na bolezensko samozadajanje bolečine, no včasih je težko potegniti natančno mejo med tem in boleče vztrajnim zavračanjem nečesa. Vprašanje je kaj to nekaj v resnici je in ali bi si iskren odgovor človek sam sebi sploh upal priznati. Če pomislim, so te situacije lahko edini način, kako se človek premakne iz mrtvila. Tek lahko, čisto po jungovsko, simbolično primerjam z letenjem, hribolazenje s približevanjem k božjemu, ali oddaljevanjem od posvetnega… Gotovo je mogoče takšno simboliko poiskati pri kakršnikoli vrsti mazohizma. In prav zares je nekako tako. Tisti, ki se podajajo v omenjene aktivnosti, dobro vedo, da ko enkrat končno prebiješ mimo telesnih tegob in bolečih omejitev, dejansko nekaj na tem je. Lahko, da gre le za evforijo.
Nikoli tudi ne bom pozabila določenega pogovora s svojo prvo cimro, ki je bila izjemno verna in alpinistka. Pravzaprav, ne morem pozabiti svojega vprašanja, namenjenega njej, na katerega seveda nikoli nisem dobila ustreznega odgovora. Vprašanje se je glasilo: Ne razumem popolnoma, kako pri vernem človeku te stvari delujejo. Ko tekmuješ z goro… S kom v resnici tekmuješ? S sabo ali z bogom? Če z bogom: Ali to ne pomeni na nek način zbijanja njegove omnipotentnosti? In če s sabo: Ali to na nek način ne pomeni prebijanja iz človeškega in tekmovanja z bogom?
Lahko pa stvar poskusim ponazoriti še malce z drugačnega vidika. Malo bolj ezoterično, za tistega, ki ga suhe besede dolgočasijo. Predstavljam si nekakšne energetske kokone v katerih bivamo in so energetsko skupek vsega kar si napletemo skozi naša življenja. Tudi, če tole s kokoni zveni privlečeno za lase, v energijo verjamem, je celo znanstveno dokazljiva in neizničljiva. Torej. Recimo, da imam slabo obdobje, ki me prisili v nekakšno, na pol vegetativno stanje. Kako narediti premik? Tako, da se vržem v sprva neudobno situacijo, kot izziv lastni omejenosti in ta kokon pretrgam. Spremembe so vedno boleča stvar. Tudi mišica ne zraste brez muskelfibra. Evforija je v tem primeru navdušenje ob pozitivnem premiku. Morda tudi nenaden energetski presežek, pridobljen s pomočjo ponovno sproščenih energetskih poti. Kdo ve.
Prepričana sem, da so človekovi mazohizmi, pa kakršnikoli že, le simbolično izražen strah. Če znaš te simbole razvozlati, si lahko lepo odgovoriš na svoje osnovno vprašanje, ki se glasi: Kaj za vraga je moj problem? In navadno je problem prav globoko zakopan strah, ki mu ne znamo določiti izvora.
Torej, zase vem, da se mi je hribolazenje vedno upiralo. Malo zato, ker sem astmatik in me je leta nazaj, že ob manjših vzponih pogosto dušilo, malo zato, ker moji spremljevalci niso bili nikdar tako potrpežljivi, kot bi si takrat želela, malo pa tudi, ker se mi je davno tega v gorah zgodilo nekaj grozljivega. Torej, zagotovo me je strah, pa čeprav si želi moj odrasli jaz to na vsak način racionalizirati. V tem primeru pač ne gre ne Mohamed na goro, ne gora k njemu, kar je velika škoda, saj mi je jasno, da bi mi verjetno ravno to, od vsega najbolj koristilo. Premagovanje strahu je osnova za človekovo rast in suverenost. Vprašam se: Ali je človekova osebna moč v resnici le skupek premaganih ovir? In ali se, če gre Mohamed na goro, le-ta na nek način naseli v njemu? Kot simbol omnipotentnosti, ki v resnici niti ni tako daleč od malega človečka, kot se sliši?
In ko se takole, med, zaradi čudnega obdobja, ki mislim, da se hvala bogu zlagoma končuje, preredkimi epizodami hoje, zalotim hoditi brez občutka lastnega telesa v prostoru, se zavem, da sem prebila v stanje, ko je vse mogoče. Od tam lahko vlečem življenjske niti, za trenutke, ko tega ne čutim. Ravno iz tega občutka izvira moja priljubljena (izposojena) fraza zajahati val. Ker, ko to občutje ujameš za rep, takrat se začenjajo stvari dogajati. Dokazano in potrjeno od več ljudi. In še nekaj. Moj mazohizem je polivanje z mrzlo vodo. Vsakič, ko to izvedem, si naredim popolni od začetka. Čim večkrat, tem bolje. Spustim misli, brcnem se v rit in zadiham od začetka. Prav tako rutina. Ko si zgradim svojo rutino, ko si jo podredim in jo začutim kot zelo zadovoljiv način življenja, vem, da sem na dobri poti.
Jan 12, 2017
