Članek
Zadeva: Multipraktik
Objavljeno Jan 06, 2017

Ugotavljam, zmeraj bolj ugotavljam, da izobrazba ne pomeni več niti pol počenega groša. Namreč, vedno več je diplomirancev brez služb, brez izkušenj, brez življenja, med tem, ko se še vedno otroke na vse kriplje sili k študiju. Ali smo lahko vsi intelektualci? Ali smo lahko vsi dipl. ing., oziroma kajtijazvem kakšega hudiča si vse še ljudje strokovno napopajo pred imena, celo na poštne nabiralnike, jebemti, kot, da te to kot človeka nekako definira…

Kaj pa življenje? Zakaj si človek ne bi upal početi to kar lahko, kar ga veseli? Zakaj še vedno rinemo v ta kup dreka in svoje otroke na silo porivamo na vedno večjo skladovnico diplomirancev, ki po tem, čisto od stopnje sreče odvisno, pardon, pa morda še ritolizništva, če jih seveda tako naučimo, ali če imajo nepredvidoma to noto karakterja že po defoltu, odletijo v svet popolnoma naključno in brez vsake povezave s kakršnokoli življensko logiko. Kaj šele logiko srca.

No in takole skrolam po oglasih za zaposlitev ter naletim na razpisano delovno mesto, ki se glasi nekako takole: Potrebujemo inženirja elektrotehnike, ki tekoče govori ruski, nemški in portugalski jezik, poleg tega pa ima certifikat za kiropraktika.

Marsikdo bi se zarežal, ker nekako je smešno. Jaz pa le naveličano obrnem kolesce na miši in si mislim: »Aha. Spet ta štorija.« Nekoga verjetno že imajo. Nekoga, ki natanko ustreza razpisu. In ne morem si pomagati, da si ne bi predstavljala kako se glasijo različne vloge za zaposlitev, ki priromajo na naslov razpisujočega podjetja:

Spoštovano tointo podjetje!

Žal res ne govorim portugalščine, sicer pa povsem ustrezam vašim pogojem. Celo kiropkratik sem, ne boste verjeli. Po naključju sem se po študiju elektrotehnike, za nekaj časa nameraval odpraviti na ledolomilko, lomit kosti severnim mornarjem ter po potrebi medvedom...

 

Kakšen padec človekovega dostojanstva. Na vse kriplje si prizadevamo, da bi ustrezali, da bi bili površni multipraktiki, deklice in dečki za vse… Kaj naj človek, ki zase želi dobro, sploh napiše o sebi, da kjerkoli zares pride v poštev?

 

Dragi gospod tainta,

ki razpisujete to čudovito in sanjsko delovno mesto za, bodimo pošteni, tajnico (poslovna sekretarka zveni vseeno malce za lase privlečeno, se ne strinjate?)!

Sem multipraktik (nikdar ne boste v celoti dojeli kako zelo)! Delam vse. Šivam, kuham, obvladam računovodstvo, strojepisje, sem računalniški geek, govorim osem jezikov, lahko vam ga pa tudi potegnem, če želite. Imam vse potrebne certifikate in magisterij iz ekonomije. Slika priložena.

Z vsem spoštovanjem,

nekdo, ki je včasih verjel, da je dejansko lahko človek.

 

Država je v penisu*, boste rekli. Ok. Jaz tega ne razumem. Kaj je to država? Geografska enota, pravna država? Politika, vodstvo države? Država kot ljudje? Kateri ljudje? Kaj to pomeni? Da ni več zaupanja med ljudmi, v ljudi na splošno? V koga? V soseda, s katerim hodiš na špricar, in potihoma veš, da kasneje doma, potem, ko se je za šankom delal vzornega državljana, ta isti šarmantni duhovitež, prebuta ženo in otroke? V prijatelje, s katerimi se sicer zabavaš, a jim nikoli ne poveš o sebi nič konkretnega? Partnerja, ki te prevara s prvo avšo, ki mu nameni pet minut pozornosti in mu spet po dolgem času da občutek kot, da je mali bog, pa čeprav le za tiste pičle tri minute? A kdo sploh še zaupa sam vase? Brez vsega pumpanja in life coach-ev?

Resno, gremo raje spat. Same laži. Laž na laž. Povprečno človekovo življenje, je po svoje, kot igra na življenje in smrt. Igrati do nezavesti. Nekoga drugega, povprečnega, vpetega v sistem, sprejemljivega… Žalostno je to, da večina ljudi za to sploh več ne ve. Kar dogaja se. Potem se pa spomnim neke knjige z naslovom »The forest garden«, ki sem jo leta nazaj prevajala, pa postanem kar malce otožna. Če se preselite v kak drug kotiček sveta, se še, ali spet, najdejo manjše samozadostne skupnosti, kjer se je čas ustavil, ali pa naredil veeeelik preskok nazaj. Preskok pravim, ker je za nekaj takega potrebno preskočiti ogromno sranja, ki nam je bilo že v mladih letih vbito v glave. Našim staršem bi šlo verjetno lažje. Gre pa zgolj za osnovno preživetje, ja. In izobrazba poteka neformalno, odvisno od potreb skupnosti. Prepričana sem, da so veliko bolj srečni in zdravi kot mi…

Veste kaj? Jaz sem sita tega, da sem večni multipraktik. Ne vem, če kdo sploh zares razume kaj hočem z vsem tem povedati. Sporočilo vsekakor je. Ampak prosim, nikakor ne v smislu, nedela, ali neizobraženosti… Gre za človekovo dostojanstvo, ki bi moralo biti stvar, ki je možna za vsakogar. Za to gre. Gre za to, da v resnici ne potrebujemo toliko, kot so nam to vcepili v podzavest. Sploh pa ne na silo in prepoceni… Ker, bodimo iskreni. Če me vprašate:

Ali mora liter mleka res stati 2 eura (blefiram), da je le-to kvalitetno in dobro?

JA. Moral bi. Če stane manj, je sumljivo in mi ni všeč. Poceni stvari nas delajo bolne. Tako proizvajalce, kot kupce, ki s poceni fasngo polnijo svoje čustvene luknje. V tem primeru človeka sploh ni več. Ne kmeta, ki pošteno pridobi mleko, ne kupca, ki ve kaj kupuje in si z njim naredi korist. Ko pa kmeta ni več…. No, potem smo pa že v tistem delu neke znanstvenofantastične štorije, ko se človeštvo prehranjujele le še s prikupnimi, pisanimi tabletami.

Tako. Torej, človek v človeku, ki to (morda, upam da) bere… Apel. Zamisli se. Zmigaj rit. Kupi zemljo, če lahko, če ne moreš, pa vsaj sanjaj! Za vse tiste pa, ki jo že imajo: Ljudje, delajte z zemljo in pozabite na diplome! To je hkrati tudi nasvet sami sebi in pobožna želja za prihodnost.

Aja! :) Pa srečno in zdravo in vitko in sladko vsem!

Malce zamujam, ampak pač, si to dovolim, ker vem, da lahko ;).

***

* Tukaj sicer malce kopiram nekaj, kar je že pred časom uporabila tudi Ana Jud, ampak Branko Gaber je zagrozil s cenzuro. Bi bilo škoda, če bi zaradi žmohtnosti celoten zapis letel dol. Konec koncev, sem se potrudila ;).

Znanje osvobaja, zato bi moralo bit dobro.;) V Aušvicu je delo osvobajalo. Univerzitetna diploma te naredi univerzalnega. Bolojnski program te naredi globalnega bedaka. Ne podcenjujem izobražene ljudi, sistem katerega so ustvarili tej izobraženi ljudje in v njem živimo, ne deluje za človeka ampak deluje tako, da je sam sebi namen. Z mehanizmi posameznika kot celoto prepričajo, da postane iz komunista v kapitalista Ena, dva, tri. One, Two, Three (1961) Full 'Movie'' https://www.youtube.com/watch?v=KC0oJWX2I-A

:)

Odlično, Alma. Zanč sem na en oglas (iščejo oblikovalca, ki mora biti tudi 100% programer in kajtejazvem kaj še vse) tako znorela, da sem na FB objavila status: MALI OGLAS Iščem človeka, ki bi živel moje življenje namesto mene. Šifra: zastonj, seveda.

Aha. Eno vprašanje, ki se mi po Dicku postavlja, vse od Blade Runnerja: Ali res sanjate o elektronskih ovcah?

A roboti en drugega ne crkljajo, al kako? :)

Uf...Zdaj si mi zadal dvournoinnekaj nalogo... Heheh... Ženska kot sem, na ta sobotni večer tega ne folgam. Morda pa bom z zamikom. Btw... To pa sem hotela vseeno povedat: Arbeit macht frei, je bil nacistični promo slogan :D. Relanost se glasi bolj v smislu: Delo zamoti, omrtviči, zamegli.... Delo kot služenje kruha, seveda. DELO, v smislu ustvarjanja...No.... To pa resnično osvobaja. Auschwitz gor ali dol- večno se ga ne da uporabljati za izgovore ;). *

Andrej, obe knjigi sem prebrala, sicer že dolgo tega, ampak, sta se mi zdeli dobri. Samo to lahko rečem. O teh stvareh razmišljam popolnoma drugače. Zame preprosta delitev na dobro in zlo ne obstaja, zato težko verjamem v razne _ -izme. Se mi zdita pa oba omenjena avtorja precej zanimiva :). Je to slabo?

Azra, hvala ti, da tako misliš, ampak ne skrbi zame. Imam načrte zase. Očitno pač vsak ni za vsak vzorec. Za pomlad mi pa drži pesti, da jih uspešno uresničim! Za kakšno kavico se pa le javi. Z veseljem. :) Zim Zelen, ja. Točno tako. Ljudem (tudi sebi) želim, da se ne bi preveč lovili na limanice patologije, ki spremlja ta kapital in se trudili najti svojo pot.

Za preživetje je potrebno...... saj si povedala. Če to ni dovolj za veselje? Dostojanstvo je v tem, da zmoreš iti preko in mimo. V prostem času pa družina, žur, zabava in konjički.☺ Kot jaz vidim, gre za žrtvovanje na oltarju kapitala, znotraj tega se moraš znati ujeti in biti to kar si. ☼

Liza, tvoji zapisi so enostavno tako enkratni, da še mene prisilijo, da se prijavim in te všečkam. Me je pa kar groza že ob sami misli, da je oseba, kot si ti, brez zaposlitve ali celo, da bi se ti podala v kmetijstvo. Če bi v našem podjetju koga zaposlovali, bi bila ti prva, ki bi jo jaz zaposlila. Ampak, žal nič ne kaže, da bomo kaj zaposlovali. V naši državi je pač tako, da si ne moreš privoščiti nove zaposlitve, ampak moraš garati 16 ur dnevno, da se ti nekako na koncu izide, da plačaš vse davke, položnice... in na koncu meseca si ves srečen, da si vse poplačal in nimaš nobenih dolgov. In potem naslednji mesec znova. Res si morava spet privoščiti kakšno kavico in poklepetati. Bodi lepo!

Abram, spregledala....hm. Že kar dolgo tole vidim, le govoriti oziroma pisati vedno ne morem :). Mislim, da to ni samo v Sloveniji, ampak bolj ali manj povsod. Sicer pa, hvala ti. Ika, pa saj vem. Konec koncu imam tudi sama diplomo in tudi sama sem počela marsikaj, za kar si ne bi mislila, da bom kdaj počela... A veš, velikokrat se vprašam ali ne bi bila srečnejša recimo kot frizerka, ali avtomehaničarka :). Zakaj pa ne. Pa čisto resno mislim, ko to napišem. A si predstavljaš? :) Ne vem zakaj ljudje še vedno mislijo, da je univerzitetna izobrazba pogoj za srečo in izobilje... Hvala ti. Enako želim tudi tebi! ** Robot scrklani, :). Mislim, da je drugo s prvim povezano in skoraj simptomatično.

Liza tudi tebi vse dobro :) Fino je bit multipraktik a kaj, ko tudi multipraktik vsega ne zmore... nima vseh funkcij. Trdim, da ima vsak človek svoj potencial in, da bi izvabili najboljše mora imeti pogoje. Včasih smo sami sebi največja ovira. Tudi zato, ker dovolimo ali pa smo primorani sprejeti službo, katera nam ne ustreza... ker rabimo preživeti... in to vsi vemo. Nič novega nisem napisala. Se strinjam. O dostojanstvu je potrebno pisati, se spodbujati, ker je to osnova, da živimo kot ljudje kot človek. In, da ne dovolimo, da bi z nami delali kot, da smo roboti. Liza naj se tvoje sanje in želje uresničijo.

Liza Enkraten zapis :). Bodi vesela, da si spregledala . Dober predlog si dala, kupi zemljo. Ti dobro veš, da zemlja rabi motiko . Motika se pa za nekega papagajskega dr. idiota ne spodobi. On se mora obesti nekomu na rit, da lahko v življenju igra jaro gospodo. Sama dobro ugotavljaš ,da v Sloveniji samo mešamo drek.ki vse bolj smrdi.Čestitam Liza :)*

Ja. To je pač značilnost tega trga. Delodajalcev, je premalo, ti, ki so, so pa postali objestni- ker so lahko. Pravzaprav pa pišem o nečem drugem, kar bi bilo pri ljudeh nujno potrebno malce obuditi. To je osnovno dostojanstvo človeka.

Odličen povzetek bizarnosti 'trga delovne sile', kjer se iskalec res počuti kot vprežno živinče, ki čaka, da bo lahko vleklo gospodarjev voz pri tem pa jih ne prepogosto fasalo čez hrbet ter vsaj redno dobivalo jesti in piti.