Ob neskončni množini živopisanih podob, tekstov, prispevkov, sem navajena vihati nos. Navajena? Ne morem drugače. Le zakaj bi se človek tako zlahka pustil zaslepiti priročnim, navideznim resnicam, namensko igranim scenarijem? Da bi obšel grobe in ostre robove realnosti v kateri živi? Kaj je to? "State of mind" ? Odraz osebnega nezadovoljstva? Ali, na žalost, objektivno gledanje sveta v katerem živim? Kdo je duhovit, kdo smešen, kdo je verodostojen, kdo želi dobro in kdo le zaslužek iz tega »dobro«, ki ga spretno trži? Kdo je naiven, kdo ravna smiselno, racionalno? Kdo je boccalone, oziroma gullible, kot to stanje opisujeta dva tuja jezika? V italijanskem, izraz izvira iz besede bocca (usta), opisni prevod pa se (vsaj meni je bilo tako razloženo), nanaša na ribo, ki na široko odpre usta in pogoltne trnek z vabo. Angleškega niti ne bom razlagala, mislim pa, da bodo angleško razumeči bralci to zlahka storili sami. No, naj vam dam dve iztočnici. Golla, v italijanščini, izvorno iz latinščine, v kateri je beseda, če se ne motim, do potankosti enaka, pomeni grlo. Verjetno ste, bolj ali manj vsi, že slišali izraz Deep throat, lahko, da je to, da kaj takšnega sploh omenim, le moja izjemno sarkastična primerjava, ki v skrajni točki nekega, niti ne nerealističnega norčevanja, kotira k imenu legendarnega porno filma iz osemdesetih, devetdesetih, kaj vem…. Opažam namreč, da je moj smisel za humor očitno izredno čudaški…  No meni osebno se primerjava zdi smiselna. Ali pa primerjava s pitanimi gosmi… Izberite sami.

Naj začnem s humorjem. Pa ne lastnim, seveda. Kaj sploh to je, humor?  Po pravici povedano, to, kar pri nas velja za smešno, se meni zaboga sploh ne zdi smešno. Izraz duhovito, ki naj bi bil level up, rajši kar pustimo pri miru. Komiki pri nas so povečini popolni idioti, nerazgledanci, ki so se sicer naučili, recimo temu dobro opletati z jezikom, ampak mene ne ganejo. Oziroma me ganejo. Pred vsem pa me, v smislu vsakokratnega razočaranja, ganejo množice, za moje pojme še večjih idiotov, ki se jim smejijo. Predstavljajte si dvorano z ljudmi, kjer se bo odvil stand up, ali pač nek humoristični monolog, monoigra, karkoli že…. Komik pove prvo šalo. Vsak posameznik v publiki se najprej ozre okrog sebe, ali se kdo smeji in šele, če kdo se, si upa zasmejati tudi sam. Če pa pač šale ne razume, bodisi, ker ni česa razumeti, bodisi, ker je šala bolj inteligentna od njega, kar je, bodimo iskreni, izjemno redko, ali pa pač RES ni smešna, kar je najbolj verjetno in se smeji njegova okolica, se bo seveda malce prisilil, raztegnil čube in poizkusil iz sebe potegniti kar najbolj iskreno smejanje. Tako je to. Been there, seen that.

In potem, zelo pogosta reč, ki je absolutno ne prebavljam, so komiki, ki črpajo iz svoje pomanjkljivosti. Slepec bo zbijal šale na račun svoje slepote, debeluh debelosti, niger črnskosti itd, itd… Oh, in potem modrovanja. »A veš, dobro je, da se ne smili sam sebi, rad imam ljudi, ki se znajo ponorčevati iz samih sebe. To mi da občutek sprijaznjenosti.« Ah, daj no mir. Če bi bil sprijaznjen, ne bi vedno znova, vedno znova, poudarjal, da je debel in na tem gradil vsako drugo šalo. Pravzaprav je to poslušati izjemno zoprno. Občutek imaš, da se od tebe pričakuje, da boš dejstvo zanikal. »Ah neeee…. Pa saj ni tako debel…« Ali pa še huje. Zveni kot opravičevanje. Kot polovičarsko zakrivanje dejstva, da je pač zavaljen, da se mu ne ljubi živeti tako, da ne bi bil, hkrati pa še izkoristi priložnost, pa iz tega naredi show. In meni to ne zveni prav nič sprijaznjeno. Je pa idealen način kako na račun svojih defektov, od publike, raje, ovac, izmolsti denar. Sploh pa…. Nič novega. Takih je na stotine. Morda kaj inteligentnega? Nekaj, kar človeku na inteligenten način zaposli možgane? No ja. Saj so. Nekaj je dobrih, priznam. Dva ali morda trije. In ne v Sloveniji. Ali pa so se mi izmuznili iz zornega kota in zanje pač ne vem.

Veliko sem razmišljala tudi o vseh mogočih blogih, ki so se v zadnjem času precej namnožili. Zadnjem času? Pa saj ne vem. Morda so bili tudi že prej, pa tega nisem opazila. Taki, dobronamenski blogi, ki so že skoraj na lestvici humanitarnih, saj nam tako velikodušno ponujajo ključe do popolnega zdravja ali pa metode in sredstva za ozdravitve od vseh mogočih stanj in bolezni.... Kaj jaz vem. Medicinske termografije, prodaje vseh možnih preparatov in naprav, ponujanja uslug, tretmajev, razlage procesov v telesu itd…  Niti ne morem reči, da so vsi neverodostojni ali nategi. Ampak. Ali veste, oziroma vsaj sumite, da zdravstvene nasvete in novosti glede različnih novih metod in preiskav, ljudje pišejo z namenom? Žal. To je jasno. In to vsekakor ni reševanje zdravstvenega sistema v državi.... To je brezsramno reklamiranje samoplačniških storitev, med tem, ko je sistem zatajil, velika večina ljudi pa tako in tako nima za burek. Rekli boste: "Za zdravje se bo menda našlo, kajneda?" Pa tudi, če se bomo potem mesece prisilno postili. In res je, strinjam se, tudi jaz bom seveda, v primeru resnejšega problema, če bom le imela od kje vzeti, raje plačala zdravnika, kot pa naprimer umrla prezgodnje smrti. Ampak. Kaj pa, če ne bom imela od kje vzeti??? Hkrati pa, prideš k zdravniku z nekim, vsaj na videz precej resnim problemom, ali pa vsaj precej spornim, takim, ki bi potencialno lahko bil resen, pa ti odgovori, da ti ne more pomagati, da si kar pomagaj sam. Bodisi, ker si v preteklih nekaj letih opravil kakšno manj ortodoksno preiskavo in s tem prekoračil budžet, ki je bil zate dovoljen, bodisi, ker zdravniki, omejeni kot so, neprestano kalkulirajo koga je bolj smiselno poslati  na sekundarne preiskave. Hja. Saj po svoje se zlahka vživim v zdravnika. Vsakokrat gotovo pomisliš. »Ok, sedaj pošljem tegale gospoda, ki mu bobni v glavi, na MRI, kaj pa če bo čez pol ure prišel v ordinacijo nekdo, ki bo recimo dvojno videl? Pa mu boš potem zaradi tegale tukaj prisiljen reči ne?« Kdo si bolj zasluži natančne obravnave in kolikšen procent sreče moraš imeti, da bo tvoj osebni zdravnik razpoložen zaznati noto resnosti situacije, ali prepoznati tudi kakšen manj običajen simptom?

Ne vem če zmorem razumeti to logiko. Človeka, ki se ne "skešira" za lastno zdravje se obtožuje, ob takem sistemu, ki ljudi dobesedno sili v samoplčaništvo, pa stojimo slepi in nemi?

Iz prav nič humornega lajanja o  »humorju«, naravnost na porazno stanje zdravstva, ob katerem kozlam. Ja. Kozlam. In se hkrati počutim precej negotovo. Nič ni več samoumevno, ljudje božji! Takole, se mi zdi, da se je to zgodilo kar čez noč. Pa se seveda ni. Če nimaš resnih zdravstvenih problemov, tega niti ne veš. Mi še kar vsi mislimo, kako je vse tako, kot smo bili vajeni. Ni. Zavedajte se tega. Zavedajte se tudi, da je precej verjetno, da boste crknili zaradi zgrešene ali malomarne diagnostike, med tem, ko ste še vedno verjeli, da je sistem bolj ali manj tak, kot je bil v Jugi. Sicer grobo rečeno, ampak bogme resnično. KC je zapufan, naša ganz nova lokalna urgenca recimo, je baje v ogromnem minusu…. Zdravniki že tako in tako namenoma delajo minuse, ker vsi enostavno ne zmorejo ljudi pustiti, da crkujejo…. To še ni konec. Vse slabše bo. Ko se nam bodo vsi ti minusi zgrnili na betice, bo še huje, kot bi se nam zgrnila vsa tista inflacija v Jugi, če le-ta, Juga namreč,  ne bi pravočasno razpadla.

No…. Medtem pa. Vi kar prebirajte takšne in drugačne človekoljubno-koristne bloge, reklame, tekste, nasvete… Namesto, da bi se malce premaknili v glavi. Namesto, da bi se že enkrat uprli tam, kjer bi to nekaj pomenilo. Izrazili nezadovoljstvo nad tistimi, ki so zapravili in pokradli našo državno dediščino. Pustite se zvabiti v trg samoplačništva. Blagor tistim, ki si bodo to lahko privoščili. Vsi ostali pa prihajamo nazaj v srednji vek. Seveda me bo kdo vprašal kaj pa jaz predlagam. Vsekakor nisem dovolj podkovana, za takšne in drugačne nasvete. Mislim pa, da je najhujše sprijaznenje. Dopuščanje. Nimam nasvetov in nimam odgovorov, se pa sprašujem: Ali se SPLOH še da kaj rešiti, ali se le še slepimo in vsakodnevno pustimo pitati z neumnostmi in raznorazno šaro, ki nam zamegljuje pogled? Mi pa, tako udobno zagugani v neki neumni utvari, pomagamo graditi iluzijo o tem, da je vse v redu. Karkoli bi bilo bolje od tega. Primerjava iz ruralnega sveta, za tiste, ki nočejo razumeti: Trhlo drevo, se poseka in posadi novega. Če ga predolgo pustiš, ker raje verjameš, da je močno in zdravo, se ti podre na betico.

In še to. Mi, moja generacija, ki naj bi trenutno (navidezno) najbolj najebala, je vsaj videla, zaslutila, doživela nek boljši čas. Naši otroci pa…. No, če bo šlo tako naprej, naši potomci nimajo nikakršne prihodnosti. Vsaj vsi ne. Vsaj tisti ne, ki so bili vzgojeni, kot naj bi bil vzgojen človek.