Članek
Oh my red
Objavljeno May 13, 2016

        

                                              

Končno. Končno je pomlad, pa čeprav kilava in letos zelo v zamudi, ali imam pa le tak občutek, zaradi preteklih let, ko se mi zdi, da tako rekoč ni bilo več prehoda med zimo in poletjem… No danes je drugi ledeni mož, Servacij, torej bo verjetno že prav, da je vreme takšno, kot je. In končno sem tudi prebolela gripo, opravila reči, ki so me polno zaposlovale itd, tako, da sem danes končno lahko začela z delom na prostem.

Ob prihodu na Viharni Vrh, je seveda pršelo. Nekako tako, kot bi izstopil v oblak, kar zlahka drži, saj je tam precej visoko. Bila sem malce razočarana, ker so se vremenoslovci očitno spet ušteli. Jutro naj bi bilo namreč popolnoma jasno in suho, padavine pa šele pozno popoldne. Kakorkoli. A si predstavljate gibljivo ozračje? Oblake, ki šibajo? Sonce, ki pokuka? Vodo, ki prši, ne glede na količino svetlobe, ki je v zraku? Sončne žarke, ki se nenavadno lomijo? No, to. Aprilsko.

Najprej sem naredila turo po posesti, kot vedno in kot vedno je moja pasja ljubezen naredila šprint po sadovnjaku navzgor, čez tisti terasati hribček ter me reže pričakala na zgornjem pašniku, od koder je spet odšprintala.

Torej, prva delovna naloga je bila določena. Pokositi je bilo treba okoli njive, da je bilo mogoče kasneje postaviti ograjo. Proti srnam, zajcem, jelenom, medvedom in ciganom. Posest je namreč, v neposredni bližini gozda.

Iz kleti sem, prvič letos, privlekla našo lepotico. Jo z ljubeznijo pogladila in upala, da mi jih, po zimskem počitku ne bo zagodla, kot njena predhodnica. Natočila sem ji goriva, ga z natanko desetimi pritiski na nekakšen gumijast mehurček izpumpala iz tanka, nastavila gas in nekajkrat bojazljivo, z vso močjo potegnila zajlo za vžig. Že v tretje je zapela v zdravem, pomirjujočem, mehaničnem baritonu.

Ali kdo pozna rek bogati kupujejo poceni? V tem primeru, ta popolnoma drži. Pred tem pametnim, čeravno ne najbolj ugodnim nakupom, smo imeli koso na laks, oziroma nitkarico, kot jim nekateri pravijo, ki jo je naš fotr kupil poceni. Sploh ne morem izrazit vsega ogorčenja, količine izgubljenih živcev in stresa, ki mi ga je tista reč povzročala. Nikdar ni delala kot bi morala. Če je že užgala brez problemov, kar je bilo izjemno redko, po ponovno napolnjenem tanku sigurno ni več, ali pa ji je enostavno zalilo svečke, ki jih je bilo kasneje potrebno sušiti in menjati…. Za zaključek njene večletne kariere (hvala bogu, da jo je poklical k sebi), pa ji je med košenjem odneslo glavo, ki se je razletela v prafaktorje (predstavljajte si matice, vijake, vzmeti, nekakšne obročke in podobna jajca), ki so pospešeno leteli, vsak v svojo smer. Hvalim boga, da nisem imela namontirane rezilne glave, no, tudi, da kateregakoli od prej naštetih delov nisem dobila v betico, ker zaščitni špegli sicer pomagajo, ne pa v tem primeru.

No, in. Na vso srečo je po tistem neljubem dogodku in recimo dveh urah plazenja po kolenih, ko smo iskali različne izgubljene prafaktorje, padla odločitev, da je bilo dovolj. Kupili smo novo kosilnico, KAWASAKI TJ 53 E Z PROFY.

A veste…. Primerjava med staro in novo, je kot med grdim račkom in labodom, oziroma kot recimo med Wernerjem in Bocellijem. Celo lepa je. Rdeča. A se spomni kdo nadlajevanke My so called life in tiste scene s Clare Danes (za tisto nadaljevanko pobarvane prav prikupno rdeče), ki opazuje svojo simpatijo (pi_ _ohvatni* Jared Leto ), ki s tistim- joj sploh ne vem kako bi rekla tistemu izrazu, a veste tisti užaloščen izraz na obrazu baby-face-pretty-boy-a, zaradi katerega se nam baje babam zatrese pod nogami - no s tistim izrazom na obrazu in kitaro v roki, z melanholično sklonjeno dolgolaso glavo (ok, naj me nekdo ustavi) prepeva »Oh my red«. In seveda, Clare (v nadaljevanki Angela), v prvem trenutku, vsa prevzeta in da ne rečem kaj še, pomisli, da poje o NJEJ. To je…. Dokler, se ji po ugotovitvi, da tipček dejansko prepeva odo svojemu rdečemu avtomobilu, konkretno ne povesi nos. No…. Nekako se vživim v občutek. In pomislim, da moj bivši (bradata različica Jareda), verjetno bolj pogreša frdamano nitkarico kot pa mene. In ga razumem! Čudovita je.

No, z eno in edino pripombo. In to polagam na srce vsem potencialnim proizvajalcem kmetijske mehanizacije. Narejena je za moškega! Namreč, nahrbtnik mi je prevelik. Ko ga zožam na minimum, je reč še vedno premalo fiksirana, kar je včasih naporno za hrbtenico. Sploh pa, predstavljajte si takšno, pa čeprav prijetno vibrirajoče, večurno košenje, z neprimerno stisnjenim oprsjem. Kolegici tukaj, se pritožujeta . Namreč, če bi se pasove dalo namestiti na neko normalno žensko velikost, morda M, bi bilo vse v redu. Tako pa je težišče na mestu, kjer ga ne bi smelo biti. Prečna podpora pod prsmi namreč, nosi večino teže.

Tako. Današnje delo je opravljeno, ograja okoli njive postavljena. Nekaj časa je sijalo sonce, nekaj časa padalo… Po nekajkratnem umiku na suho, sem se tudi tega naveličala, se odločila dež nekako ignorirati in glej čudo božje, kakorkoli sladka sem že, se nisem stopila. Pač pa je imela Lajka nadvse "čudaški" dan. No vsekakor se ji je zdelo hudo za malo, ko se je morala s svoje dekice dvajsetkrat umikati v hišo. Pes včasih ne razume najbolje, naredi kar se mu reče, misli pa si gotovo svoje.  In tokrat te misli niso bile najbolj prijazne narave . Današnjemu dnevu lahko rečem nekakšna otvoritev sezone. Jaz in moja ljuba nitkarica, pa imava v zelo bližnji prihodosti dogovorjen/e zmenek/e, s skorajda dvema hektarjema travnika.  

*čk