Vsi ki imate doma hišne ljubljence, menda razumete, ko rečem da je moja psička član naše družine. Pa ne samo to, pomemben član. Ima svoj karakter, svojo voljo, kaprice in precej zgovoren način izražanja. Upala bi si trditi, da celo razmišlja in čuti. Morda ne na isti način kot ljudje, ampak vseeno.

Tistim, ki psov nimajo, ki imajo morda raje mačke ali kanarčke, ali pa živali sploh ne marajo, se zdimo ljudje kot jaz prismuknjeni. Pogovarja se s psom? Lepo vas prosim! Kot, da bi bil otrok! In v resnici je ta primerjava v mojem primeru nekako na mestu. Otrok nimam. Imam pa psičko, ki je z mano od svojega drugega meseca. Sama sem jo vzgojila, hranila, skrbela zanjo, kamorkoli sem šla, je ona vedno z mano. Moja pasja hčerkica, rečem v šali. Pa se niti ne šalim preveč. Ta pes je bil moj temelj v trenutkih, ko ni bilo na vidiku nikogar drugega. In za to sem ji neskončno hvaležna. Ja. Prav ste prebrali. Hvaležna.

Začne se pomlad. Sončni dnevi, konec mraza. Največje pasje radosti so sprehajanje in norenje okrog, igre s palico, žogicami, druženje z znanimi psi…. Tudi sama se po predolgi zimi z velikim veseljem spravim ven na zrak.  Ker živim v precej poseljenem predelu mesta, celo v neposredni bližini blokovskega naselja, je težko izbrati tak čas, da na sprehodu ne bi srečala še najmanj pet pasjih sprehajalcev. Kar je seveda čisto normalno. Normalno pa ni, da imajo le redki od teh svoje pse privezane. V Sloveniji je zakonsko določeno, da morajo biti psi na povodcih! Z razlogom. Ker pa je pri nas očitno v navadi, da zakone in predpise vsak razume po svoje, ali pa jih celo ignorira, če mu tako ustreza, to redko kdo upošteva.

Torej, če se vrnemo nazaj. Lep sončen dan je, s svojo pasjo hčerkico(seveda privezano), se sprehajam po makadamski cesti. Med tem, ko ona vohlja okrog, uživam v soncu in vetriču, potem pa zagledam kako se mi z nasprotne strani približuje mulc z odvezanim pitbullom, ali pitbullko- saj je vseeno. Takih je tod okrog vedno več in kot po pravilu imajo obvezno odvezane pse. Ustavim se na mestu in čakam, da mu bo morda le preklopilo in bo psa privezal, še preden se dejansko srečamo. Nič. S kretnjo nakažem naj psa priveže, on pa se mi butasto reži v fris in se dela neumnega. Ko mi pride že skoraj vštric, me začudeno vpraša: » A je huda?« Njegov pes pa je že napol v naskoku, na mojo psico, ko se le zgane in ga končno prime za ovratnico. »Huda.« rečem. Pa v resnici ni. Je bokserka, zelo hitra in okretna. Iz izkušenj vem kaj se lahko zgodi in sem zato vedno previdna. Mulc se očitno sploh ne zaveda značilnosti svoje pasme, ali pa jih zelo podcenjuje. Sama takih napak več ne delam. Jasno mi je, da pasje »spoznavanje« ne more potekati takole. Ko je en pes privezan, drugi pa spuščen, si nista enakovredna. In sploh, tukaj ne gre zgolj za pse. Mimo lahko pride mamica z majhnimi otroki, upokojenec, oseba, ki se psov boji….

Vsem pasjim lastnikom polagam na srce naslednje. Niste sami na tem svetu. Če ste že tako brezglavo prepričani o popolni miroljubnosti svojega psa, dopustite vsaj možnost, da lahko spuščen, če nič drugega, razburi psa, ki ni tako miroljuben, ali pa ima rad svoj mir. Ali pa mu gre vaš pes zgolj na živce.