Prijatelji (35)
Blaz Cernic
Andrej Bajt
Zvone Krušič
Milena Miklavčič
Lara Arh
Azra .
Ivanka Gantar
I K A
Spremljevalci (29)
Mike 1968
I K A
Lara Arh
Vitomir Horvat
Kostin Mozeg
Dusan Bergmann
Edvard Bogataj
Deja Zu
NAJBOLJ OBISKANO
Najbolj obiskane objave v zadnjem tednu. Osveži se vsako nedeljo.

Je ne sais pas
Vstajenje
Rare done (level II), ali ob letu osorej
Kadilski fleš :)
Sivina
Zadeva: Multipraktik
O pozabljenih svetovih
Tabula rasa
O svojeglavosti, mrhovinarstvu, estetiki, minimalizmu in lepoti
Žal mi je, Ciganka moja ...
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
Junij 2017
PTSČPSN
1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930

Kadilski fleš :)

Liza Whiteapple
28.05.2017 12:32 (May 28, 2017)

                           

Kako pride do izbruha jeze na lep sončni dan?

Spomin posvečam dejstvu, da sem dejansko ponovno prenehala s kajenjem. Drugič v življenju. In mi gre fino in molim, da vseeno, pa kakor se že obrne, nikdar ne postanem strastna antikadilka :). Najraje bi videla, da bi mi uspelo kakšnega pokaditi le občasno. Ta misel me še vedno mika. A je verjetno najtežja stvar. In hkrati test za stopnjo moje samokontrole. Povsem meni podobno, a vzamem za izziv.

Skratka, da ne nakladam. Začnimo lepo počasi, na začetku. Predstavljajte si naslednji film:

Si nadvse miroljuben državljan neke podalpske deželice, za katero se je včasih kaj rado govorilo, da je druga Švica, v zadnjem času pa vedno manj… Kako ne, saj to bi bilo naravnost neumno. Pa ne, da zares veš kako je v Švici, ali, da jo imaš pretirano v čislih… Je pa vseeno hudo očitno, da se ta krpica zemlje, med Balkanom (po moji teoriji sicer še kar konkretno v Balkanu) in racionalnim evropskim svetom, nikakor ne more primerj

Sivina

Liza Whiteapple
24.05.2017 22:46 (May 24, 2017)

Sivina ni nekaj kar ljubiš,
a jaz jo
ljubim.
*
Sivo ni zgolj le sivo.
Je mišje
sivo
in golobje
sivo in
sivo,
kot deževni dan.
Svinčeno
sivo,
antracitno, skoraj črno,
sivo
kot težak oblak, ki pritiska k tlom…
*
Seciram in jo razstavim,
sivino.
Iz nje potegnem
belino
in rjavino,
kanček modrine,
spomin na zeleno,
skrito vijolično
in žolto rumeno
*
Na tisoče jih je,
Sivin.
Čudovitih.
Neskončnih.
Ker
siva je,
na nek način
stičišče.
Med skupkom barv 
in njihovo odsotnostjo.
*
Zamislim si tisto tvojo,
sivino,
ki je vela iz tebe
in tvojih oči,
kako je postala še bolj
siva,
ko si me gledal,
in ves
osivel.
*
Pogrešam te
Na
siv
način.
Zdaj, ko sem sploh lahko preklopila vanjo, v
sivino.
Prej je bilo prečrno
in prerdeče,
previjolično
Nemogoče.
*
Spominjam se skupne
sivine,
  skupnih, lepih,
sivih
trenutkov
in se
sivo
nasmehnem,
siva,
kot znam biti.

Je ne sais pas

Liza Whiteapple
20.05.2017 15:16 (May 20, 2017)

          

Sploh ne vem kaj počnem. Tole recimo, z namenom, da bi napisala nekaj iskrenega… Kar je smešno. Sploh ne vem kaj je to. Iskrenost… Neka oseba, ki mi je bila dolgo časa zelo ljuba, mi je nedolgo tega rekla, da sem iskrena, kot njen najslabši delodajalec. Ne vem sicer, koliko vam to lahko pove o meni, ampak… Seveda. Ker pač moja iskrenost ni bila v okvirju njenih pričakovanj do mene… No, zelo dolgo je bila lahko prav brutalna, v obliki popolne nesposobnosti, da bi povedala laž, ravno dovolj dolgo, da sem dobila etiketo z napisom prasica. Potem sem pa obupala. In najbolj smešno pri vsem, je bilo to, da niti oseba sama, tej etiketi ni mogla verjeti, ker potem bi se, seveda, samo po sebi, postavilo vprašanje kaj hudiča počne z mano…. Torej… Vedela je, da nosi svoj delež in svojo krivdo… Je vedela? Gotovo. Vsaj podzavestno. Še zdaj ne vem dobro kaj to pomeni. Tudi tega ne, ali sem zares iskrena. Verjetno ne. Vsaj ne, kot bi to verjetno razumela večina. Bolj pa vsekakor od ljudi

Tabula rasa

Liza Whiteapple
14.05.2017 13:59 (May 14, 2017)

Tako. To je zaključek  zgodbe, ki  sem ga obljubila.  Če je bila  tematika ljubezen, je to verjetno njen  vrhunec. V vsej svoji patetiki in erotiki in neuslišanosti :). Torej, this is the end.  Ali je happy end? Človek se vpraša kaj sploh je happy end... Toliko je happy, kolikor  zmorem percepirati ta happiness... No... Je pa vseeno možnost. Tega jima nisem vzela. Morda se bom kdaj vrnila in konec napisala še enkrat, kdo bi vedel ;).  Upam, da bo branje komu v užitek, meni je pisanje vsekakor bilo... Pogrešala jo bom, tole zgodbo. V njej je veliko mene in še več simbolov in prispodob, za katere upam, da so vsaj komu sorodne. Spremljala me je 8 let. A je čas. Time to let it go.

Včasih se uležem na tla spalnice. To je pozicija, ki je najbližje zemlji. Tisto prečiščenje, o katerem sanjam, pa sem preveč vkalupljen ali len, da bi v tistem trenutku odšel ven in se zares ulegel na zemljo. Pustim telo, da se razpredmeti in poskušam občutiti kje so vozli. Pri tem gledam v strop. Vse tiste ma

O svojeglavosti, mrhovinarstvu, estetiki, minimalizmu in lepoti

Liza Whiteapple
11.05.2017 17:48 (May 11, 2017)

Že pred časom sem ugotovila, da večinoma vse družbene strukture reagirajo enako. Skupine ljudi, ki se družijo v grupe, so za moje pojme povečini nasilne. Tako do zunanjih osebkov, kot do lastnih članov. Kaj vem. Primer. Mene je od nekdaj vleklo v alternativo in potem sem ugotovila, da je vse isto. Alternativa, nealternativa, levi, desni…. Mambodžambo…. Tisti samooklicani alternativci, so po večini postali čudne vrste newagerji, med tem, ko so pravi ostali tiho, skrenilo je v različne smeri in morda je bilo nekaj časa še zanimivo in se je človek počutil del nečesa, potem pa si ugotovil, da je v skupini ljudi, pa kakršnokoli ideologijo, idejo ali politično prepričanje že gojijo, očitno prepovedano misliti s svojo glavo, oziroma posedovati misli, ki so samostojne in le tebi lastne.  Se pravi, če kar takoj razširim, prepovedano je biti sam svoj. No, to je, če nočeš biti izločen. Hvala bogu, se jaz, od nekdaj, če me kdaj slučajno zanese v kakšno grupo, predhodno izločim sama :). Ker nisem

Hipna nedeljska melanholija

Liza Whiteapple
07.05.2017 14:45 (May 07, 2017)

                                   

Končala sem z delom in se frentično odtrgala od domačega parketa. Saj se hecam. Z veseljem. A leno. Včasih se moram spraviti na silo, ker mi sedenje pred kompjuterjem povzroči nekovrstno apatijo, in je vsak premik v smeri iz hiše, sila težak. Ampak na koncu mi nikdar ni žal. Vsak dan grem za dve uri ven. Nujno. Pogrešam pisanje, pa sem zdajle, ko sem se že vrnila, na hitro začela tipkati, s slabo vestjo, ker že toliko časa prelagam nadaljevanje moje zgodbe, ki sem ga obljubila... Ma kaj to, kaj pa imam komu jaz za obljubljati... Bolj sem si zadala, da moram to zaključiti... Smešno, toliko teksta sem imela že napisanega, zdaj pa mi ga je zmanjkalo le za zaključek. In le še en del mi manjka (mislim), pa sem se uštela pri časovni kalkulaciji in me je vmes zabukiralo delo, ki ga ne morem prestavljati, ki me hoče celo in zaradi katerega že tako in tako, cele božje dni čemim pred kompjuterjem. Joia di vivere, bi se reklo, pa še v stilu dela, ki ga delam

NINA SIMONE on DAVID BOWIE, JANIS JOPLIN and singing STARS( Live at Montreux, 1976) - YouTube

Simply one of the best video on youtube!! If you like it, buy the DVD Nina Simone live at Montreux 1976! The great Nina (1933-2003) here plays a song compose...

Nitke in niti

Liza Whiteapple
28.04.2017 01:04 (Apr 28, 2017)

Presunilo me je kako je še vedno živo. Stopila sem iz avta in po neki podzavestni silnici pogledala proti vratom ter jo pričakovala tam. Ležala bi pred stekleno lino in gledala ven na ulico. Ko bi me zagledala bi se postavila v tisto svojo pozo, kakor da se preteguje in migala z repkom… Začutila sem sunek v preponi in ostrino, ki mi je zarezala v grlu… Skoraj sem se prepustila… In se čudila sama sebi, da je še vedno tako živo in prisotno…

Bolečina na lep dan. Popolnoma nepričakovana, kot bi jo potegnila iz teme… Dan, kot je bil ta, teden, kot je bil ta… Stvari… Traparije… Nesmiselno ukvarjanje z nekimi tujimi projekcijami moje resničnosti in vprašanje, ki si ga ob podobnih prilikah zastavljam: Ali je vredno?

Dan, kot je bil ta… Veliko dela, potem pa sprehod s prijateljem, ki je že skoraj postal navada. Našla sva se v želji, ki jo oba gojiva in začela hoditi skupaj. Najprej kar tako, potem po markacijah… Včasih greva pa pač samo na kakšno sprehajalno lokacijo, klepet ob hoji, pot

Vstajenje

Liza Whiteapple
23.04.2017 11:22 (Apr 23, 2017)

Ko sem zračno-razvodenela, se spomnim neke mehkobe,

ustnic, rok, dotika, tkanine, okusa po sladkem, vonja po svežem jasminu in sandalovini...

In neke grobosti,

folije pod zobmi, mehke, razmočene kože na grobi brisači, suhega piska krede po tabli…

In dlačic, ki se dvignejo ob tem hipnem vzburjenju in razburjenju,

tako občuteno telesnem in vrinjenem v neko vmesno vesolje zaznav...

Ko sem le plazma in magma in monolit,

ki se vzdigne iz mlake raztopljenih iluzij...

*

Eyes whide shut in trepalnice, ki podrhtavajo pod temnim trenjem...

Le občutenje,

Svet kot čutilna platforma.

Ni nesmiselnih vprašanj, dvomov, misli, samocenzure...

Paradoksalno smisel proti nesmislu.

In jaz proti vsemu.

In mikrokozmos proti univerzumu.

*

Vse je v sozvočju.

In v vsem je upor in vzgon in gravitacija.

Odbojne vrednosti.

*

Tisti trenutek, ko vem, ker čutim.

Resnica, ki ni na pladnju.

Intimnost samosti in osamljenost v množini.

Plavajoč kos plutovine...

Dvigajoč se, potapljajoč se,

v smeri s tokom, skoraj brez

O prijateljstvu, nedolžnosti, pred vsem pa o smrti v vseh oblikah

Liza Whiteapple
20.04.2017 01:00 (Apr 20, 2017)

                                                     

Novo nadaljevanje je malce daljše kot navadno, naj mi oprostijo, ampak teksta ne morem razbiti na krajša poglavja. Klanjam se in prosim za malo potrpljenja ;). A ni hecno, kot po naključju spet neka tematika preteklih dni :D. Da ne bo kdo mislil, da sem zdaj to pisala, lol. Že en čas nazaj, namreč....

Zasmejal sem se. Iz totalne teme je potegnil nek, že zdavnaj zakopan spomin. Takrat sem bil še jaz, še tist Max, ki naj bi postal nekaj drugega… Cesta in poln prtljažnik piva, nekaj trave… Pozno popoldansko sonce in muzika do fula… Verjetno je bil Bob Marley, ali pa Max Romero… Dan zamaknjen v nekakšno časovno gubo, kjer sva se tisti čas pogosto znašla… Na poti nikamor in kamorkoli. Bil sem umirjeno zasanjan, tako, da se mi ni ljubilo niti hitro voziti. Panorama mi je bila ljuba, prijatelj zraven mi je bil znan do obisti… Brez vprašanj v glavi… Kam, kako, koga briga… Nekaj bo, nekaj bo, brat… Nekaj svobode…Ne sprašuj me, raje navij

Rare done (level II), ali ob letu osorej

Liza Whiteapple
16.04.2017 22:04 (Apr 16, 2017)

Točno leto je okrog in ponovno se je pripetila tista posebna priložnost, ko se ženska dotera in se pusti povabit na večerjo… Hja, res je, letos nisem hodila po restavracijah. Sploh ne. Nekako me niti ne vleče. Pomislim, kako se časi spreminjajo… Pa ne samo časi, ampak tudi vsebina misli, ki se pod njimi vdaja, kot dobro uležano testo… Letos sem sploh v nekakšnem čudovito letečem občutku. Metuljasto. Vsak dan vzamem posebej, ne zatikam se, da ne govorimo o metuljčkih v trebuhu :)…. V zadnjih mesecih sem toliko izgubila, da ne bom nikdar več enaka… A vseeno čutim, da sem dobro.

No, pa začnimo od začetka. S prijatelji sedim v restavraciji. Nekam sumljivo dobre volje so vsi. No, slavljenec itak, kaj ne… Ampak navajena sem na muhe in muhice nekaterih prisotnih, ki pa jih tokrat za čuda še ni. Upedenana sem, ja. In počutim se dobro. No, za odtenek manj zverinsko, kot leto poprej, ampak dobro na čisto drugačen način. Zdi se mi, da sem izpustila tisti trd občutek in postala bolj ženska. Pre

Obujanje

Liza Whiteapple
12.04.2017 23:36 (Apr 12, 2017)

 No, nadaljevanje moje zgodbe. Da se odlepim od zodiakov :).

Pretekel sem vse stopnice, preskakoval po dve, tri, ven iz vzorca, da le ne bi pomislil na tisto vožnjo z dvigalom, sedem let nazaj, ko sem šel v bolnišnico k Maji, ki se ni več zbudila… Pa čeprav je bila druga bolnišnica in drugo dvigalo… Razločno sem se spominjal svojih iracionalnih misli takrat… Vprašanj o dvigalu in ogledalih… Kot, da bi lahko tako grobo in na silo odvrnil resničnost…Manično sem odklanjal nadležni miselni vzorec, ki se mi je ponujal, dvome, strah, besedi kaj če in krč, ki je počasi grabil in se stegoval za mano…V nekakšni polovični prisebnosti, kot, da se ne dogaja nič posebnega… O, kako človek genialno prekrije krute realnosti. Z adrenalinom, ignoranco in slepim upanjem, ki ne popusti niti takrat, ko je že jasno, da je prepozno. Potresel sem z glavo, zadihan. Nehaj!  Kaj boš rekel, ko prideš? Kako se boš soočil? Kaj si boš rekel, če se je že zgodilo, pa tega sploh ne veš…?? Stopnica, dve, tri, skok, p

Roza retrogradnje

Liza Whiteapple
10.04.2017 23:33 (Apr 10, 2017)

Dve piki na nebu. Ena debela, polna, okrogla.... In druga... Lahko si predstavljaš nebo, kot črno platno napeto pred absolutno svetlobo... Na tistem mestu, tam kjer je tista svetla pikica... planet, zvezda... prebodeno z buciko. Desno spodaj od Lune.

Šajn, nepravilne kvadrataste oblike... Zanimivo. Dež bo.
Polna, roza luna. Adekvaten mainstream idiotizem. Retrogradni Saturn... Nekje sem prebrala: If your life sucks, it sucks with the retrograde something, or without... Kimam. Nič mi ne manjka, sploh. Luna v tehtnici me boža po licu. Venera se mi smeje v bipolarni brk... Nekomu sem rekla: V horoskop ne verjamem, a astrologija me blazno mika... Aritmetično izračunati verjetnost lastne usode... Heh... Spomin na let z avionom. Ko gledaš oblake pod sabo, nad sabo... In si misliš... Če bi zdajle mrknil motor, bi bila smrt spokojna... Nekje v naročju gore iz vate in natrganih peres... Haha. Seveda.

Takole gledam v nočne oblake. Kot bi v črnilo kanil sivo kapljo oljne barve in ji pustil, da

April

Liza Whiteapple
05.04.2017 13:51 (Apr 05, 2017)

 

V misli trepljaj z očesom,

čudno naključje ter nasmeh, kot simbol mladosti...

O, življenje.

Nejevera.

Stresem z glavo, trikrat. Čudovito zbegana.

Pogledam predse v dež, ki trga zrak.

Ljubko in zaželjeno.

Vonj po vodi in sikanje presušenih tal, ki jo vpijajo...

Kakor na nebu, tako na zemlji, pomislim.

 

Sem kot balon, ki na silo izpušča zrak, potem pa se spet napihne.

Tako zelo odprta, tako zelo...

Ne vem več kje so meje moje osebnosti.

Kaj pomeni čas in kaj leta, kaj je dogodek in kaj je misel...

Z varnostnim glasom v ozadju, ki vestno preverja.

Fokus.

Zen.

Dolgo ne moreš hoditi v krogih, hkrati pa je krog simbol vsega.

 

Kaplja krvi, ki jo grabežljivo hranim...

Bo danes ali jutri... Te dni… Končala v pralnem stroju.

Njene molekule bodo najprej koagulirale, potem pa jih bo odplaknilo v večnost.

Vedno manj te je, moja ljubezen.

Vedno manj.

 

Moje srce pa...

Trepeta v novih ritmih, včasih presenečeno...

In se smeji samo sebi.

Danes sem utrujena.

Voda se je umaknila, a je v pripravl

Plašč pod plaščem

Liza Whiteapple
31.03.2017 23:52 (Mar 31, 2017)

                

Zbudil sem se v avtomobilu, parkiranem na dvorišču ogromne stavbe, pod orjaškim, cvetočim kostanjem. V ustih sem imel okus po presušeni mrhovini in počutil sem se, kot bi mi v glavi razneslo malo vesolje. En, dva, tri…štiri,  sem pomislil in se podzavestno pripravil na pričakovani udor misli, za katere sem slutil, da pridejo. Kot bi nekje iz ozadja topo odzvanjal prejšnji dan, a ga še nisem uspel potegniti na plano. Vsaj s prvim pogledom ne. Zdelo se mi je, da sem moral iz tistega lokala pripeljati tja, pod tisti kostanj, le, da se nisem spomnil kako in kdaj. Kljub soparnem jutru me je streslo.

Suho sem pogoltnil, a premakniti se nisem mogel, nisem hotel, če sem iskren. Pritisnil sem tipko na radiu in obrnil gumb za glasnost, kot bi hotel, da zvok malenkostno prekrije grobo misel. Simple man, ha… Južnjaški rock se mi je zarezal v trebušno prepono, ki je trznila v krču. Nisem vedel ali bi raje bruhal ali jokal. Pa nisem ne eno, ne drugo. Simple man, jebeni simple m

Božji trnki

Liza Whiteapple
26.03.2017 23:20 (Mar 26, 2017)

                                                                              Zgodbo nadaljujem z Maxom.

                                                                                          Upam, da sploh še koga zanima :).

                                    

Sedel sem v bolniški sobi in otopelo spremljal enakomerni zvok aparatur, ki so sikajoče črpale in iztiskale zrak. Pomiril sem se že. Na silo. Odganjal sem vdore filma, ki se mi je vedno znova zaganjal. Njegova jakost je bila nekaj nevzdržnega. Jakost podob, zvoka, kadra, barv in vonjav… Na silo sem se spustil v tisto otopelost. Vsaj sedel sem lahko tam. Očitno sem strah in odpor pred bolnišnico prerastel, nekje na robu tistega, kar se je zdelo ključna točka mojega življenja. Kot bi se mi bog posmehoval. Bog, usoda, ali karkoli že naj bi bilo tisto kar menja plošče na repertoarju življenjske tragikomike... Kot, da bi v resnici človek neko obdobje svojega življenja lahko kar prestopil! Kot, da bi človek zares lahko sam iz

Tik pred strmoglavljenjem

Liza Whiteapple
15.03.2017 22:53 (Mar 15, 2017)

                                                 

 

Ljudje včasih trčimo. Naši svetovi se za trenutek srečajo. V tem odtujenem vesolju laži in prevar, včasih začutiš nekaj nerazložljivega, kot bi se stvari, za sekundo, kot prašni delci, prej skoraj breztežno ujeti v zračni vrtinec, usedle nazaj na svoje mesto. Zemlja k zemlji, zrak k zraku. Redko. Tako redko, da včasih pozabljam. Opazujem ljudi iz okolice in jim zavidam njihova življenja, ki z varne razdalje delujejo tako povezano in smiselno. Potem me pa ulovi, najraje takrat, ko tega ne iščem. In odpre se mi pogled na tuje izgubljenosti, ranljivosti, na lepljivo žalost in življenjsko tragiko. Smo kot ločena vesolja. Skrivamo se za debelimi zidovi in le redko komu pustimo pogled na, s pepelom posipana in preraščena dvorišča naših duševnosti.

Zakaj me je tako strah koga spustiti blizu? Zakaj se za svoja čustva vedno izgovarjam in iščem načine kako ohraniti videz nedotakljivosti? Tako vneto, da na kraju ne prepoznam več tistega, kar

Adagio

Liza Whiteapple
13.03.2017 00:46 (Mar 13, 2017)

Povratek v Ljubljano je bil nekaj povsem nerealnega. Kot bi se mi sanjalo sem prevozila 100 km, ne da bi dobro vedela kdaj. Dokončno sem se streznila šele na parkirnem prostoru pred svojim domom. Obsedela sem v avtu in s kotičkom očesa zaznala postavo, ki se je v naglici odmaknila izza okna dnevne sobe. Vedela sem, da bo potrebno veliko pojasnjevanja. Nikakor se mi ni mudilo. Počasi sem iz prtljažnika izvlekla nahrbtnik in šopek cvetja, ki sem ga tisti dan nabrala na travniku pred Maxovo kočo… Nekaj ur prej… V nekem drugem svetu in drugi osebi… Popolnoma brez pomislekov in odprto, kot bi za določen čas enostavno zamenjala resničnost… Bila sem presenetljivo mirna. Kot, da ne bi prišla direktno od njega… Kot, da ne bi na sebi še vedno čutila njegovega vonja in njegovih rok…

Povzpela sem se po stopnicah do stanovanja in odklenila vrata.

Bilo je tiho. Top zvok nahrbtnika, se je odbil od sten hodnika.

»Damian!« sem zaklicala in se namenila proti kuhinji.

Tišina. Vedela sem, da je doma.

Z

Seči v roke svojemu hudiču

Liza Whiteapple
08.03.2017 23:40 (Mar 08, 2017)

Zjutraj sem se splazila izpod odeje, še preden se je zbudil. Želela sem si vsaj umiti obraz, brez da bi me pri tem opazoval. Koča je bila znotraj bolj ali manj en prostor z dvema pregradama, ena od njiju je tvorila hodnik pri vhodu, druga pa nekakšno nišo za prostorom, kjer sta bila litoželezna peč in kavč na katerem sva spala. V kuhinji, ki je bila očitno osrednji prostor, je bil zidan štedilnik na drva, ki je, sem sklepala, služil tudi za ogrevanje, kar je razložilo zakaj je bilo v prostoru prejšnji večer tako vroče. Ugotovila sem, da ni vodovoda, našla pa sem plastično cisterno z vodo, ki je stala zraven pomivalnega korita v kuhinji. Ravno, ko sem si zmočila obraz, sem zaslišala premikanje za sabo. Objel me je okrog pasu in poljubil na vrat, kot bi to počel vsak dan. Prisiliti sem se morala, da se nisem umaknila. Ne da bi ga takoj pogledala, sem si do konca izprala obraz in se obrisala z majhno brisačo, ki je visela na steni.

»Dobro jutro!« Zadovoljno je mežikal in me z levo rok

Slepo nazaj k naravi

Liza Whiteapple
07.03.2017 00:24 (Mar 07, 2017)

Bilo je zgodaj zjutraj in skozi polknice je silila sončna svetloba. Nisem bila prepričana kaj me je zbudilo, že budna, se nisem mogla niti premakniti. Zavedala sem se njegove prisotnosti v hiši, bila je gosta, kot aerosol v zraku. Spal je v dnevni sobi. Razmišljala sem popolnoma bistro, pa čeprav bedno zakrčeno. Ko sem tako ležala in buljila v strop sobe, je zazvonil telefon na nočni omarici. Damian, seveda. Verjetno je čakal, da bo dovolj ura. Poznala sem ga. Vedela sem, da verjetno celo noč ni spal… Zaradi mene… Zaradi tega, ker ni razumel kaj se dogaja… Zaželela sem si enostavno izklopiti telefon in ignorirati dejstvo, da verjetno od mene zahteva odgovor. Obotavljajoče sem se končno javila.

»Taja?« sem zaslišala njegov glas. Poizkusila sem razbrati kaj več kot to, da mi je zvenel silno zoprno.

»Ja.« sem skoraj zašepetala.

»Torej si še živa? Zakaj se mi zvečer nisi oglasila?«

»Ja, oprosti, z mano je vse v redu… Nisem slišala telefona… Oprosti….glasna muzika in saj veš kakšna sem,

O biku in štriku ter vseh oblikah in občutenjih besede "rad"

Liza Whiteapple
03.03.2017 00:51 (Mar 03, 2017)

Dobro. Če sem že začela, bom tole reč objavila do kraja. Kljub premoru. Še kar nekaj je je. Ne vem zakaj, ampak še enkrat bi rada poudarila (očitno je to pomembno :P), da je to zgodba, da ne pišem o sebi, ali natančno po sebi... To je nekaj kar počnem. Izmišljujem si druge svetove... Opisujem svetove, ki jih poznam, ki sem jih morda od blizu ali daleč doživljala, poznala, opazovala... Čudna mešanica, skratka. Je pa nekaj, kar je nastajalo več let in morda bom objavila ravno zato, ker bi jo končno rada pospravila v predal. V njej je veliko aktualnih reči... Presenetljivo. A pravijo, da ni naključij... Tudi meni se zdi ta misel vedno bližje... Ne vem pa kaj pomeni...

Bila je trda tema in nekajkrat sem že celo podvomila v to, da bo sploh prišel. Potem pa sem se spomnila vseh večerov, ko sem ga takole čakala in se jezila sama nase, ker dejstvu, da zamuja pripisujem tako pomembnost. Vedela sem, da bo prišel ob čisto svojem času, kot on to pač naredi in poleg tega, se mu to sploh ne bo zd

Oglasi

6160.)  razbiti vrč

Kategorija: Turistika

Cena: 13.99 €

6467.) svitanja

Kategorija: Leposlovje

Cena: 14.99 €

6830.) mormonova knjig

Kategorija: Leposlovje

Cena: 8.99 €

33.) na svji strani

Kategorija: Duhovnost in osebna rast

Cena: 19.99 €

4245.) od skupine do skupnosti

Kategorija: Družboslovje

Cena: 14.99 €

salon keramike

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

684.) czd

Kategorija: Mladinska literatura

Cena: 15.99 €

7539.) veliki ugankarski priročnik

Kategorija: Šolska literatura

Cena: 50 €

5941.) kontni načrt

Kategorija: Leposlovje

Cena: 15.99 €

7568.) anglešia s 2000 1 stopnja

Kategorija: Umetnost in kultura

Cena: 24.99 €

1414.) diamantna dinastija

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

2469.) o ljubezni

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj