Prijatelji (36)
I K A
Mike 1968
Milena Miklavčič
Laščan Zlatorog
Danijel Golobič
Masad Masad
Andrej Bajt
Dušan Mirić
Spremljevalci (29)
Rega Kvak
Taja In ...
Kimu Jemar
Laščan Zlatorog
Peter Zlodej
Dusan Bergmann
Edvard Bogataj
Valentin Rozman
NAJBOLJ OBISKANO
Najbolj obiskane objave v zadnjem tednu. Osveži se vsako nedeljo.

Tik pred strmoglavljenjem
Adagio
Ko človek sreča samega sebe
O pozabljenih svetovih
Zadeva: Multipraktik
Čelno trčenje
O biku in štriku ter vseh oblikah in občutenjih besede "rad"
Mohamed z goro v želodcu
Seči v roke svojemu hudiču
Je suis encore moi
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
Marec 2017
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031

Tik pred strmoglavljenjem

Liza Whiteapple
15.03.2017 22:53 (Mar 15, 2017)

                                                 

 

Ljudje včasih trčimo. Naši svetovi se za trenutek srečajo. V tem odtujenem vesolju laži in prevar, včasih začutiš nekaj nerazložljivega, kot bi se stvari, za sekundo, kot prašni delci, prej skoraj breztežno ujeti v zračni vrtinec, usedle nazaj na svoje mesto. Zemlja k zemlji, zrak k zraku. Redko. Tako redko, da včasih pozabljam. Opazujem ljudi iz okolice in jim zavidam njihova življenja, ki z varne razdalje delujejo tako povezano in smiselno. Potem me pa ulovi, najraje takrat, ko tega ne iščem. In odpre se mi pogled na tuje izgubljenosti, ranljivosti, na lepljivo žalost in življenjsko tragiko. Smo kot ločena vesolja. Skrivamo se za debelimi zidovi in le redko komu pustimo pogled na, s pepelom posipana in preraščena dvorišča naših duševnosti.

Zakaj me je tako strah koga spustiti blizu? Zakaj se za svoja čustva vedno izgovarjam in iščem načine kako ohraniti videz nedotakljivosti? Tako vneto, da na kraju ne prepoznam več tistega, kar

Adagio

Liza Whiteapple
13.03.2017 00:46 (Mar 13, 2017)

Povratek v Ljubljano je bil nekaj povsem nerealnega. Kot bi se mi sanjalo sem prevozila 100 km, ne da bi dobro vedela kdaj. Dokončno sem se streznila šele na parkirnem prostoru pred svojim domom. Obsedela sem v avtu in s kotičkom očesa zaznala postavo, ki se je v naglici odmaknila izza okna dnevne sobe. Vedela sem, da bo potrebno veliko pojasnjevanja. Nikakor se mi ni mudilo. Počasi sem iz prtljažnika izvlekla nahrbtnik in šopek cvetja, ki sem ga tisti dan nabrala na travniku pred Maxovo kočo… Nekaj ur prej… V nekem drugem svetu in drugi osebi… Popolnoma brez pomislekov in odprto, kot bi za določen čas enostavno zamenjala resničnost… Bila sem presenetljivo mirna. Kot, da ne bi prišla direktno od njega… Kot, da ne bi na sebi še vedno čutila njegovega vonja in njegovih rok…

Povzpela sem se po stopnicah do stanovanja in odklenila vrata.

Bilo je tiho. Top zvok nahrbtnika, se je odbil od sten hodnika.

»Damian!« sem zaklicala in se namenila proti kuhinji.

Tišina. Vedela sem, da je doma.

Z

Seči v roke svojemu hudiču

Liza Whiteapple
08.03.2017 23:40 (Mar 08, 2017)

Zjutraj sem se splazila izpod odeje, še preden se je zbudil. Želela sem si vsaj umiti obraz, brez da bi me pri tem opazoval. Koča je bila znotraj bolj ali manj en prostor z dvema pregradama, ena od njiju je tvorila hodnik pri vhodu, druga pa nekakšno nišo za prostorom, kjer sta bila litoželezna peč in kavč na katerem sva spala. V kuhinji, ki je bila očitno osrednji prostor, je bil zidan štedilnik na drva, ki je, sem sklepala, služil tudi za ogrevanje, kar je razložilo zakaj je bilo v prostoru prejšnji večer tako vroče. Ugotovila sem, da ni vodovoda, našla pa sem plastično cisterno z vodo, ki je stala zraven pomivalnega korita v kuhinji. Ravno, ko sem si zmočila obraz, sem zaslišala premikanje za sabo. Objel me je okrog pasu in poljubil na vrat, kot bi to počel vsak dan. Prisiliti sem se morala, da se nisem umaknila. Ne da bi ga takoj pogledala, sem si do konca izprala obraz in se obrisala z majhno brisačo, ki je visela na steni.

»Dobro jutro!« Zadovoljno je mežikal in me z levo rok

Slepo nazaj k naravi

Liza Whiteapple
07.03.2017 00:24 (Mar 07, 2017)

Bilo je zgodaj zjutraj in skozi polknice je silila sončna svetloba. Nisem bila prepričana kaj me je zbudilo, že budna, se nisem mogla niti premakniti. Zavedala sem se njegove prisotnosti v hiši, bila je gosta, kot aerosol v zraku. Spal je v dnevni sobi. Razmišljala sem popolnoma bistro, pa čeprav bedno zakrčeno. Ko sem tako ležala in buljila v strop sobe, je zazvonil telefon na nočni omarici. Damian, seveda. Verjetno je čakal, da bo dovolj ura. Poznala sem ga. Vedela sem, da verjetno celo noč ni spal… Zaradi mene… Zaradi tega, ker ni razumel kaj se dogaja… Zaželela sem si enostavno izklopiti telefon in ignorirati dejstvo, da verjetno od mene zahteva odgovor. Obotavljajoče sem se končno javila.

»Taja?« sem zaslišala njegov glas. Poizkusila sem razbrati kaj več kot to, da mi je zvenel silno zoprno.

»Ja.« sem skoraj zašepetala.

»Torej si še živa? Zakaj se mi zvečer nisi oglasila?«

»Ja, oprosti, z mano je vse v redu… Nisem slišala telefona… Oprosti….glasna muzika in saj veš kakšna sem,

O biku in štriku ter vseh oblikah in občutenjih besede "rad"

Liza Whiteapple
03.03.2017 00:51 (Mar 03, 2017)

Dobro. Če sem že začela, bom tole reč objavila do kraja. Kljub premoru. Še kar nekaj je je. Ne vem zakaj, ampak še enkrat bi rada poudarila (očitno je to pomembno :P), da je to zgodba, da ne pišem o sebi, ali natančno po sebi... To je nekaj kar počnem. Izmišljujem si druge svetove... Opisujem svetove, ki jih poznam, ki sem jih morda od blizu ali daleč doživljala, poznala, opazovala... Čudna mešanica, skratka. Je pa nekaj, kar je nastajalo več let in morda bom objavila ravno zato, ker bi jo končno rada pospravila v predal. V njej je veliko aktualnih reči... Presenetljivo. A pravijo, da ni naključij... Tudi meni se zdi ta misel vedno bližje... Ne vem pa kaj pomeni...

Bila je trda tema in nekajkrat sem že celo podvomila v to, da bo sploh prišel. Potem pa sem se spomnila vseh večerov, ko sem ga takole čakala in se jezila sama nase, ker dejstvu, da zamuja pripisujem tako pomembnost. Vedela sem, da bo prišel ob čisto svojem času, kot on to pač naredi in poleg tega, se mu to sploh ne bo zd

Žal mi je, Ciganka moja ...

Liza Whiteapple
24.02.2017 16:55 (Feb 24, 2017)

Jaz tukaj objavljam ljubezenske štorije in razpravljam o ljubezni… No, potem se mi pa, kot, da bi mi kdo s krampom razčesnil betico, zgodi tisto najhuje. Zapustila me je moja največja ljubezen. No, ne zapustila. Ona me ne bi nikdar, ona je bila najzvestejša in najmilejša dušica… Sama sem jim dovolila da so jo ubili. Drugače: Evtanazirali.

Pa naj zdaj človek razpravlja o pro in kontra… Meni se zdi umazano do konca. Valjam se v gnusu in jezna sem na ves svet. V dveh dneh mi je šla, moja Šapka. Niti dojeti ne morem. Zdi se, kot da se mi sanja, kot da je včerajšnja agonija, le nekaj, kar je minilo in kot da bo vsak trenutek potrkala na vrata, kot je to počela in se zleknila poleg mene na posteljo. Pa se ne bo. Rekla sem jim naj jo in so jo uspavali.

Kaj je huje? To, da bi pustila, da bi se mučila in nama tako dala priliko, da bi se primerno poslovili, podaljšala agonijo za nekaj dni, ali to, da sem prek telefona neki ženski pritrdila na to, da bi bilo najbolje, ko bi ji kar anastezijo na

O pozabljenih svetovih

Liza Whiteapple
22.02.2017 23:51 (Feb 22, 2017)

Nadaljevanje, kot sem obljubila :).

Tako smo ujeti v svoje obrambne mehanizme,

da je včasih nemogoče ugotoviti katera od resničnosti je bila ali je resnična...

 

Vrnila sem se. A žalostno… Hiša in okolica sta me pričakovali z mrzlo dokončnostjo. Soočiti se sama s seboj… Temu nekega dne ne moreš več ubežati, ne glede na to koliko energije si za to v preteklosti potrošil…

Večino dneva sem se mrcvarila in razmišljala o njem. Kot, da bi sploh obstajala kakšna možnost, da bi razmišljala o čem drugem. Spomnila sem se občutka ponižanja, izdanosti in razočaranja…. Občutka, ko sem resnično mislila, da sem z nekom nerazdružljivo povezana in kasneje bolečine ob tem, ko sem si bila prisiljena na silo dopovedati, da so bile vse tisto predvsem neumnosti. Da sem se le zatajila. Sebe, svojo zaznavo, to v kar sem nekdaj verjela, oziroma želela verjeti, kar sem čutila… Se po nepotrebnem izrabila, poškodovala in zaprla… Ne verjamem več v takšne ljudi, kot sem verjela, da je bil on takrat… Sploh pa… n

Čelno trčenje

Liza Whiteapple
20.02.2017 22:03 (Feb 20, 2017)

Nadaljevanje zgodbe "Brez pljuč hlastati za zrakom". Malo romantike  :).

Besno sekam robidovje pred sabo. Kot, da se ne premaknem nikamor, grmovju ni ne konca ne kraja. Grabim, vlečem in udriham, trni se mi zarivajo v debele rokavice, vsake toliko začutim kako kakšen najde pot v moje dlani. Vroče je, po obrazu mi teče pot in roke imam popraskane do krvi, vse do komolcev. Pa vendar mi je moje početje v čudno zadovoljstvo in uteho. Manjša mačeta je dovolj lahka, da mi delo z njo ne povzroča hujših preglavic. Sproščujoče je, kot bi tako preusmerila ves bes in jezo, ki sem jo nemo zadrževala v sebi ves ta čas. In besna sem, da se mi kar megli.

Damian leži v ležalniku pred hišo in bere. Z mesta kjer sem, ga komaj vidim, on pa mene na srečo ne. Mislil bi si svoje. Jaz pa si seveda tudi mislim svoje. Zaničujem ga, ker v njemu ni nikakršne iskrice, nikakršne potrebe, da bi se premaknil. Popolnoma mirno in samozadovoljno tam leži, nikakršnega občutka krivde, ali nemira… Jaz pa imam prevale v ž

Ko človek sreča samega sebe

Liza Whiteapple
08.02.2017 23:52 (Feb 08, 2017)

Že cel dan blodim okrog. Po tem, ko sem nekaj dni pisala kot navita, se znajdem pred prazno steno v glavi. Malce osmislim, potegnem vzporednice, se pretresem, da bi videla, kaj bo padlo ven in ugotovim, da se pravzaprav pogovarjam sama s seboj. Imam nadvse razburljiv in čustven monolog, v katerem se razcepim na več oseb. Prav podobno, kot sem počela celo svoje otroštvo. Pisati fikcijo je na nek način naravno stanje in adiktivno, saj paralelnih vesolj nikdar ne zmanjka.

Ampak kaj pravzaprav počnem? To zgodbo pišem, kot bi v njej živela in dejansko živim. Kot bi se realnost nekoliko zamaknila in spustila na dan nekaj izmišljenega, kar dejansko čutim kot sama sebe. Bolno. Izlivi, ki se po intenzivnosti merijo z realnim doživljanjem. Sem sploh normalna? Je to nekakšno izkrivljeno razčiščevanje in celjenje preteklih ran? Je sploh za kaj dobro?

Vstanem in se poberem ven. Zakamuflirana z dvojno kapuco in z gojzarji na nogah. Nataknem slušalke in hodim. Skoraj tečem. Ko se začne hrib, čutim

Nine Inch Nails - Right Where It Belongs - YouTube

My favourite NIN song Song: Right Where It Belongs Album: With Teeth (2005) Artist: Nine Inch Nails

Mohamed z goro v želodcu

Liza Whiteapple
12.01.2017 20:23 (Jan 12, 2017)

Za ta zapis, me je verjetno navdihnil tekst, ki sem ga danes prebrala tukaj na PW. Dotaknil se me je na točki, ki je povzročila, da sem začela razmišljati o sebi in sebi lastnih mehanizmih. Potem pa sem se med večerno hojo zalotila pri, na nek način sorodnih mislih, če je to sploh pravi izraz ter se, tvegajoč, da bom delovala pokroviteljsko, lotila pisnega razmišljanja. Lahko rečem, da temu ni tako, lahko tudi ponovno previdno rečem, da moj namen ni nikomur soliti pameti, pa vem, da s tem kaj dosti ne naredim, saj si tako in tako vsak o vsem naredi svojo lastno predstavo. Torej, upam, da bo tokrat padlo na ustrezno mesto in da je jasno, da je vsa ta pisarija naperjena predvsem v moj osebni center in ne ven iz njega.

Zakaj človek venomer tekmuje sam s seboj? Pa najsi bo to fizično ali mentalno. Zdi se, kot da vsaj določen tip človeka ni zadovoljen, če se neprestano ne poriva v situacije manjšega ali večjega nelagodja, celo odpora. Za primer lahko ponudim tek, ali hribolazenje, v skra

Vedno prvorazredna :)

Liza Whiteapple
10.01.2017 12:08 (Jan 10, 2017)

Po zadnjem zapisu, razmišljam o tem, da mojemu prejšnjemu zapisu, kar na nekaj koncih, nekaj manjka. Malo sem se morda vlekla nazaj, ker, saj veste, boh ne daj, da bi bilo preveč osebno… Ampak, zakaj pa pravzaprav ne? Vsakič se to vprašam in si na kraju odgovorim, da so zadržki neumni. Torej, sem se odločila nadaljevati in na nek način argumentirati svoje razmišljanje o človekovemu dostojanstvu. Naj že v samem začetku poudarim, da tole razmišljanje ni pisano v smislu osebnega pritoževanja. Je bolj oris stanja družbe, ki ga zaznavam. Nečesa, kar je pravzaprav zelo težko razpoznavno. Namreč, preskok v današnje stanje, je od generacije naših staršev, kljub sunkovitemu tehnološkemu razvoju, potekal veliko bolj subtilno, kot bi si človek mislil. Nekako tako se mi zdi, kot, da živimo v znanstveni fantastiki, ki je sploh ne znamo niti natančno opredeliti, kaj šele prepoznati kot tako.

No, pa naj svoj naplet pričnem takole:

Pred tremi, ali več leti, sem s pomočjo nekega poznanstva, ki se gib

Zadeva: Multipraktik

Liza Whiteapple
06.01.2017 00:10 (Jan 06, 2017)

Ugotavljam, zmeraj bolj ugotavljam, da izobrazba ne pomeni več niti pol počenega groša. Namreč, vedno več je diplomirancev brez služb, brez izkušenj, brez življenja, med tem, ko se še vedno otroke na vse kriplje sili k študiju. Ali smo lahko vsi intelektualci? Ali smo lahko vsi dipl. ing., oziroma kajtijazvem kakšega hudiča si vse še ljudje strokovno napopajo pred imena, celo na poštne nabiralnike, jebemti, kot, da te to kot človeka nekako definira…

Kaj pa življenje? Zakaj si človek ne bi upal početi to kar lahko, kar ga veseli? Zakaj še vedno rinemo v ta kup dreka in svoje otroke na silo porivamo na vedno večjo skladovnico diplomirancev, ki po tem, čisto od stopnje sreče odvisno, pardon, pa morda še ritolizništva, če jih seveda tako naučimo, ali če imajo nepredvidoma to noto karakterja že po defoltu, odletijo v svet popolnoma naključno in brez vsake povezave s kakršnokoli življensko logiko. Kaj šele logiko srca.

No in takole skrolam po oglasih za zaposlitev ter naletim na razpisano

Monologiranje (variacija na temo Svet v brezsvetju)

Liza Whiteapple
27.12.2016 13:10 (Dec 27, 2016)

Kako preživeti? Ubiti bolečino, dvom, strah?

Pritisni na gumb.

Spusti podobo slik in misli nekoga drugega. Nekih tujih ljudi. Pusti se potegniti v domišljijo. Saj, kaj je v resnici resnični svet? Kje je? Tam zunaj ali tukaj notri? In kaj sploh svet je? Skupek slik in čustev? Ali trdna predmetnost, ki se je lahko dotakneš?

Pogoltni tablet, prašek, spij eliksir.

Naredi si ga takšnega, kot je najbolj prijeten. Izpusti spuste, vzemi vzpone. Ali je svet kot iskra? Svetal, vroč in bleščeč dokler traja, ko mine, pa kot ohlajena, mrtva zvezda? Košček oglja v univerzalni neskončnosti?

Noge postavi trdno na tla in hodi.

Hodi, hodi, premikaj se, nikdar se ne ustavljaj. Bori se in odrivaj, ne glede na ceno. Svet je to kar si v tem trenutku. To, kar je misel. To, kar je slika. In če se uspeš ohraniti v gibanju, je toliko časa, dokler ne padeš na tla. Dokler tli božanska iskra, dokler ti trma, zagriženost, vztrajnost in norost dajejo zagona.

Kdo ti ga daje, ko se iztrošiš?

Zgradi se.

Sezidaj se k

Nekaj je bilo drugače

Liza Whiteapple
08.12.2016 22:17 (Dec 08, 2016)

                                              

Zbudil se je, kot bi ga nekdo izstrelil iz orbite. Iz teme, v oslepljujočo svetlobo in prostor, ki je postopoma pridobival obliko. Njegov um je bil popolnoma prazen in prva stvar, ki se je izoblikovala, je bil rahel občutek panike, ker se ni znal umestiti v ta prostor. Kot bi v svoji notranjosti grabil po razpoznavnih znakih, je iskal prvi spomin, ki bi ga definiral. Najprej njega, kot pojavnost, potem splet okoliščin, tistih nekaj spominov na zelo bližnjo preteklost in potem seveda steno v katero je gledal.
Zvrstilo se je eno za drugim, v delcu sekunde. Začutil je takojšnje olajšanje. Na njegovi levi je spala Oli in zunaj je bilo presenetljivo svetlo, kot bi sijalo sonce.
Ni je hotel buditi. Sam ni dobro vedel zakaj. Kot bi prvič v vsem času, od kar sta se takole zbujala skupaj, začutil potrebo po samoti. Saj ni, da bi ga ona na kakršenkoli način omejevala, pa vseeno. Previdno se je dvignil na postelji, da ne bi po nesreči odgrnil odej

Sobota je (level II)

Liza Whiteapple
03.12.2016 21:37 (Dec 03, 2016)

Sobota je. Heh, s tem stavkom sem kakšni dve leti nazaj začela eno od kolumn… Bolj ali manj zenovsko obarvano počutje je bilo takrat, davno tega… No. Danes je pa spet sobota. Pa ne, da to karkoli pomeni v mojem življenju. Eden od dveh dni v tednu, ki se začne z S, dan, ko se ljudje spravljajo v različne družabnosti… Jaz pa sem, ko takole rečem sobota, ponovno sama, po izboru.

Moje razpoloženje bi lahko opisala s pametno besedo »manija«, ki v znani psihotični motnji definira obdobje, ko človeka meče u luft… Kontrastno drugemu razpoloženju, za katerega je značilno, da človek, ki ga stvar doleti,  premore komaj toliko motivacije (ali pa še to ne), da se zjutraj pobere iz postelje, opravi svoje fiziološke potrebe in se pretvarja, da živi normalno življenje.

Nič hudega mi ni. Norim sama zase. V glavi, namesto, da bi šla ven in se izpraznila ob kozarcu nečesa in mnogih nepomembnih besedah. Tripam. V sebi vrtim filme. Ne rabim ne televizorja, ne računalnika, morda kdaj kakšno muziko, pa

Je suis encore moi

Liza Whiteapple
19.11.2016 23:23 (Nov 19, 2016)

                       

Tisto samovšečno dejanje, ki ga vsake toliko verjetno naredi vsak, ki je vsaj malo računalniško pismen: Odpreš Google in vtipkaš lastno ime. Da bi videl kakšen odmev si naredil v virtualnem svetu in koliko si znan in poznan, če jo to lahko sploh ustrezno merilo …

Nazadnje, ko sem to storila, sem bila zmerno šokirana. Neprijetno. Trapa, sem kar nekako mislila, da kolikor toliko ohranjam lastno zasebnost. Res, da tukaj recimo delim osebne zapise, ampak pač nikdar nisem kaj dosti razmišljala o tem, da dejansko do njih pride kdorkoli, celo naključno.

Razlog zakaj sem sploh s tem namenom odprla Google, pa je ta, da zadnje čase dobivam na mail nekakšna sporočila, da si nekdo ogleduje moj profil v ne vem čem… Platformi za katero sploh ne vem, profil, ki ga, vsaj vede nisem nikdar ustvarila … In to nekakšen profesionalni profil… A veste tista fora, ko, kaj vem, enkrat nekaj izpolniš, kakšno anketo, vprašalnik, obrazec, nekaj oblkljukaš, oklikaš, kaj vem…. Ne preber

Oui, se mua

Liza Whiteapple
18.11.2016 17:33 (Nov 18, 2016)

Moje, verjetno preveč osebno pisanje, neumno osebno, bi kdo rekel, me bo verjetno marsičesa stalo. Pa vendar je izpustiti v eter čudno osvobajujoč občutek. Odvreči masko. Enostavno. Dematerializirati razne stigme in oznake. Ja. Tu sem. To sem jaz. Nič takšnega ne povem, česar verjetno ne bi čutilo ogromno ljudi. Ali pač?

Ok. Menda sem v nič koliko tekstih napisala, da nisem depresivna. No, tokrat tega ne bom več napisala. November je naredil svoje. November? Bwahaha… Res. November je kriv.

Včasih sem mislila, da ni mogoče, da bi bil človek jezen in depresiven hkrati. No, človek se vse življenje uči. Matr, da bi se vsaj kaj pametnega, ne pa da bom na kraju očitno doktorirala iz izbiranja neprimernih moških in životarjenja v neprimernih stanjih zavesti. Hkrati pa niti ne vem, ali bi pravega moškega zase sploh prepoznala, če bi nanj naletela. Prav besna sem. Vsi mi gredo skrajno na živce. Tudi sama sebi si grem. In ko preberem teh nekaj stavkov in ugotovim, da sem tole napisala tako, k

Brez pljuč hlastati za zrakom

Liza Whiteapple
11.11.2016 11:20 (Nov 11, 2016)

Sedim na kavču in prazno buljim predse. Televizija je vklopljena, menda nekakšen reality show.

Kot se mi zadnje čase pogosto dogaja, se ne morem pripraviti, da bi svojo pozornost prisilila usmeriti se na dogajanje okoli mene. Damian spi. Leži na kavču poleg mene in nalahno smrči. Zamerim mu. Zadnje čase mu zamerim veliko reči, takoj v naslednjem trenutku, pa me zajame občutek krivde. Saj si ne more pomagati. Utrujen je.

Dnevi so se začeli prelivati en v drugega, televizija pa je vedno vklopljena. Vsak dan čakam, da se bodo odprla vrata ateljeja, da bo prenehal z delom, da bova skuhala večerjo in nemara odprla steklenico vina… Včasih se zgodi, da je vse v redu, pogovarjava se in zdi se, kot včasih. Kdaj drugič, me popade bes. Tudi kozarce mečem po tleh. Televizija, moj stalni back vokal pa ne crkne in ne crkne. Ima me, da bi v roke prijela baseballski kij, ali palico za glof, ali pa mogoče kar prazno steklenico in jo razbila na prafaktorje.

»Taja, kaj je spet narobe? Daj no, utrujen s

Obrazi

Liza Whiteapple
03.11.2016 18:43 (Nov 03, 2016)

(Pred natančno enim letom in še vedno aktualno)

*

Prebirala sem svoje stare objave. Čudim se. V letu dni je moralo iti nekaj narobe in prav nič se ne motim, ko čutim, da sem otrdela.

Očitno sem bila pred letom in več neznansko bolj odprta in pisala sem brez očitnega namena. No, razen kolumne, ki je bila redno, tedensko pisanje.

Kako resnično, vajenec z obilo vaje izgubi tisto nedolžno odprtost. Naivnost bi se reklo in izraz mi po svoje še preveč ustreza.

V preteklem letu sem toliko pisala, da sem na nekatere objave že popolnoma pozabila. In kljub temu, da nekatere od njih niso preveč spretno napisane in da so nekako plašno, boječe zastavljene, v njih vidim marsikaj. Vidim to, kar sem preživela, to kar sem iskala, v kar verjamem, oziroma vsaj sem, takrat. Občutene so. Čeprav ne bi mogla reči, da to, kar mi izpod rok prihaja zadnje čase ni občuteno, nasprotno, so starejše bolj polne upanja.

Škoda, da sama pri sebi ne zmorem ustaviti tistega, kar me nenehno vleče v krog in ponavljanje

Celofani in vera v čudoviti novi svet

Liza Whiteapple
19.10.2016 16:50 (Oct 19, 2016)

Ob neskončni množini živopisanih podob, tekstov, prispevkov, sem navajena vihati nos. Navajena? Ne morem drugače. Le zakaj bi se človek tako zlahka pustil zaslepiti priročnim, navideznim resnicam, namensko igranim scenarijem? Da bi obšel grobe in ostre robove realnosti v kateri živi? Kaj je to? "State of mind" ? Odraz osebnega nezadovoljstva? Ali, na žalost, objektivno gledanje sveta v katerem živim? Kdo je duhovit, kdo smešen, kdo je verodostojen, kdo želi dobro in kdo le zaslužek iz tega »dobro«, ki ga spretno trži? Kdo je naiven, kdo ravna smiselno, racionalno? Kdo je boccalone, oziroma gullible, kot to stanje opisujeta dva tuja jezika? V italijanskem, izraz izvira iz besede bocca (usta), opisni prevod pa se (vsaj meni je bilo tako razloženo), nanaša na ribo, ki na široko odpre usta in pogoltne trnek z vabo. Angleškega niti ne bom razlagala, mislim pa, da bodo angleško razumeči bralci to zlahka storili sami. No, naj vam dam dve iztočnici. Golla, v italijanščini, izvorno iz latinš

Oglasi

pozdravljeni ste v iskanju prêt za bodisi povečati svoje dejavnosti, ali za realizacijo projekta, ali kupiti stanovanje, vendar na žalost banka zahteva, da pogoji, kjer ste incapbles skrbi, sem posameznik sem odobril posojila v razponu od 5.000 € do 2.500.000 € ima vse osebe, ki bodo sposobne izpolnjevati svoje tudi obrestna mera je 2% na leto. ali boste potrebovali denar iz drugih razlogov; hesietz ne kontaktirajte me za več informacij. moj email: teodoraandreea4@gmail.com

Kategorija: Ostali stroji in orodja

Cena: 45000 €

evropa credit financiranje je skupina \ 's francosko investitor z d \' znatnega kapitala .torej smo pripravljeni, da vam odobri posojilo med 5000€ in 450.000€, vendar 2% d \ 'interes \' s an.vous lahko povrne na 25 let maximum.nous so pripravljeni zadovoljiti naše stranke v 72 urah po prejemu vaše prijave oblikovan.  imate prosto izbiro \ vzpostaviti svoje mesečna plačila s svojo institution.je da lokalne in mednarodne posojil za ljudi po vsem svetu. za vse zainteresirane osebe (ne resni ljudje \ 's vzdrži). pripravljen sem, da izpolnjujejo svoje stranke v 72 urah po prejemu vaše prijave formulée.veuillez zagotovi informacije spodaj: moj email: teodoraandreea4@gmail.com

Kategorija: Ostali stroji in orodja

Cena: 25000 €

pozdravljeni sem gospa teodora andreea žena naftnega izvora afero, ki zagotavlja posojila v razponu [5000 € 1.000.000 €] posameznikom in podjetja v težavah po obrestni meri v višini 2%. brez garancij hipoteko. za razliko od nekaterih podjetij, sem samo specializirano spletnih poslovna posojila, osebna posojila, refinanciranje vaš dejavnost, nepremičninski posojila, kar pomeni, da dam strankam spoštovanje, vljudnost in storitve, ki jih zaslužijo. kot posojilodajalca ki jih odobri, s skoraj desetletje izkušenj. po pogovoru z enim od svojih finančnih svetovalcev, smo se odločili, da zagotavlja posojila za pomoč posameznikom, ki moj email: teodoraandreea4@gmail.com

Kategorija: Ostali stroji in orodja

Cena: 15000 €

  želite, da bi dobili kredit za slepe ulice, ki povzroči, da banke, ki jih zavrnitve vaše vloge datotek kredit kompletu želijo koriščenja kredit za izvedbo projekta, bo vaš dejavnosti; gradijo svoje hiše najem hiše ali stanovanje; nakup house itd kreditne - prihranek - vzajemna ima veliko kapitalsko subvencijo v višini: 5000 € ... 10000 ... € 7.500.000 € za vse osebe, za katere so potrebni finančna ali particulers želi, da se posojilo v najkrajšem možnem času. ant oceno obrestna mera je vključen kot entre2% moj email: teodoraandreea4@gmail.com

Kategorija: Ostali stroji in orodja

Cena: 30000 €

sem francoski zasebni in finančni direktor upravljanja premoženja, gospodarski akter. i daje posojila med posamezniki na nizko obrestno mero. vi so prepovedani bančništvo, boste potrebovali denar za odplačilo starega dolga, ti si zaljubljen prepoveduje banko in nimate korist bank, ali pa bolje imeti projekt in potrebujejo financiranje, slabo kreditno ali potrebujejo denar za plačilo računov, denarja za naložbe na poslovanje. torej, če potrebujete posojilo ne oklevajte v stik z mano za več informacij o mojem smislu. sem pustil   moj email: teodoraandreea4@gmail.com   p.s: posodim samo za ljudi naslednikov mi povrne. opomba: ni resno in šaljivci vzdržati

Kategorija: Ostali stroji in orodja

Cena: 20000 €

na spletni strani porabi manj, si lahko z "modulom" ogrevanje naredite informativni izračun in preverite možne prihranke in rentabilnost za toplotno zaščito vaše stavbe. morebiten prehod na drug energent ali zamenjavo sistemov za ogrevanje. naredite si izračun zdaj!

Kategorija: Storitve

Cena: 1 €

5104.) azbuka za neposlušne

Kategorija: Šolska literatura

Cena: 9.99 €

7527.) v sibirski tajgi

Kategorija: Enciklopedije in slovarji

Cena: 19 €

7513.) edinstven

Kategorija: Leposlovje

Cena: 14.99 €

7512.) oglaševanje v a-duru

Kategorija: Umetnost in kultura

Cena: 14.99 €

5213.)   odkrivanje

Kategorija: Leposlovje

Cena: 11.99 €

prezračevanje hiše je pomembno za boljše počutje in tudi zdravje. za to so pomembni kvalitetni prezračevalni sistemi, ki vam jih nudijo pri ponudniku inštalacije štrus. več preverite na njihovi spletni strani!

Kategorija: Storitve

Cena: 1 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj