Prijatelji (36)
Stoyan Svet
Dusan Bergmann
Andrej Bajt
Biserka Kapo Kukman
Klavdija Hiti
P. J.
Dušan Mirić
Milena Miklavčič
Spremljevalci (29)
Diana Ristic
Lara Arh
Kostin Mozeg
Irena Vrcon Vrcon
Dusan Bergmann
Edvard Bogataj
Ivanka Gantar
Danijel Golobič
NAJBOLJ OBISKANO
Najbolj obiskane objave v zadnjem tednu. Osveži se vsako nedeljo.

Rare done (level II), ali ob letu osorej
O prijateljstvu, nedolžnosti, pred vsem pa o smrti v vseh oblikah
Vstajenje
Božji trnki
Nitke in niti
April
Roza retrogradnje
Obujanje
Zadeva: Multipraktik
Monologiranje (variacija na temo Svet v brezsvetju)
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
April 2017
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930

Nitke in niti

Liza Whiteapple
28.04.2017 01:04 (pred 17 urami)

Presunilo me je kako je še vedno živo. Stopila sem iz avta in po neki podzavestni silnici pogledala proti vratom ter jo pričakovala tam. Ležala bi pred stekleno lino in gledala ven na ulico. Ko bi me zagledala bi se postavila v tisto svojo pozo, kakor da se preteguje in migala z repkom… Začutila sem sunek v preponi in ostrino, ki mi je zarezala v grlu… Skoraj sem se prepustila… In se čudila sama sebi, da je še vedno tako živo in prisotno…

Bolečina na lep dan. Popolnoma nepričakovana, kot bi jo potegnila iz teme… Dan, kot je bil ta, teden, kot je bil ta… Stvari… Traparije… Nesmiselno ukvarjanje z nekimi tujimi projekcijami moje resničnosti in vprašanje, ki si ga ob podobnih prilikah zastavljam: Ali je vredno?

Dan, kot je bil ta… Veliko dela, potem pa sprehod s prijateljem, ki je že skoraj postal navada. Našla sva se v želji, ki jo oba gojiva in začela hoditi skupaj. Najprej kar tako, potem po markacijah… Včasih greva pa pač samo na kakšno sprehajalno lokacijo, klepet ob hoji, pot

Vstajenje

Liza Whiteapple
23.04.2017 11:22 (pred 5 dnevi)

Ko sem zračno-razvodenela, se spomnim neke mehkobe,

ustnic, rok, dotika, tkanine, okusa po sladkem, vonja po svežem jasminu in sandalovini...

In neke grobosti,

folije pod zobmi, mehke, razmočene kože na grobi brisači, suhega piska krede po tabli…

In dlačic, ki se dvignejo ob tem hipnem vzburjenju in razburjenju,

tako občuteno telesnem in vrinjenem v neko vmesno vesolje zaznav...

Ko sem le plazma in magma in monolit,

ki se vzdigne iz mlake raztopljenih iluzij...

*

Eyes whide shut in trepalnice, ki podrhtavajo pod temnim trenjem...

Le občutenje,

Svet kot čutilna platforma.

Ni nesmiselnih vprašanj, dvomov, misli, samocenzure...

Paradoksalno smisel proti nesmislu.

In jaz proti vsemu.

In mikrokozmos proti univerzumu.

*

Vse je v sozvočju.

In v vsem je upor in vzgon in gravitacija.

Odbojne vrednosti.

*

Tisti trenutek, ko vem, ker čutim.

Resnica, ki ni na pladnju.

Intimnost samosti in osamljenost v množini.

Plavajoč kos plutovine...

Dvigajoč se, potapljajoč se,

v smeri s tokom, skoraj brez

O prijateljstvu, nedolžnosti, pred vsem pa o smrti v vseh oblikah

Liza Whiteapple
20.04.2017 01:00 (Apr 20, 2017)

                                                     

Novo nadaljevanje je malce daljše kot navadno, naj mi oprostijo, ampak teksta ne morem razbiti na krajša poglavja. Klanjam se in prosim za malo potrpljenja ;). A ni hecno, kot po naključju spet neka tematika preteklih dni :D. Da ne bo kdo mislil, da sem zdaj to pisala, lol. Že en čas nazaj, namreč....

Zasmejal sem se. Iz totalne teme je potegnil nek, že zdavnaj zakopan spomin. Takrat sem bil še jaz, še tist Max, ki naj bi postal nekaj drugega… Cesta in poln prtljažnik piva, nekaj trave… Pozno popoldansko sonce in muzika do fula… Verjetno je bil Bob Marley, ali pa Max Romero… Dan zamaknjen v nekakšno časovno gubo, kjer sva se tisti čas pogosto znašla… Na poti nikamor in kamorkoli. Bil sem umirjeno zasanjan, tako, da se mi ni ljubilo niti hitro voziti. Panorama mi je bila ljuba, prijatelj zraven mi je bil znan do obisti… Brez vprašanj v glavi… Kam, kako, koga briga… Nekaj bo, nekaj bo, brat… Nekaj svobode…Ne sprašuj me, raje navij

Rare done (level II), ali ob letu osorej

Liza Whiteapple
16.04.2017 22:04 (Apr 16, 2017)

Točno leto je okrog in ponovno se je pripetila tista posebna priložnost, ko se ženska dotera in se pusti povabit na večerjo… Hja, res je, letos nisem hodila po restavracijah. Sploh ne. Nekako me niti ne vleče. Pomislim, kako se časi spreminjajo… Pa ne samo časi, ampak tudi vsebina misli, ki se pod njimi vdaja, kot dobro uležano testo… Letos sem sploh v nekakšnem čudovito letečem občutku. Metuljasto. Vsak dan vzamem posebej, ne zatikam se, da ne govorimo o metuljčkih v trebuhu :)…. V zadnjih mesecih sem toliko izgubila, da ne bom nikdar več enaka… A vseeno čutim, da sem dobro.

No, pa začnimo od začetka. S prijatelji sedim v restavraciji. Nekam sumljivo dobre volje so vsi. No, slavljenec itak, kaj ne… Ampak navajena sem na muhe in muhice nekaterih prisotnih, ki pa jih tokrat za čuda še ni. Upedenana sem, ja. In počutim se dobro. No, za odtenek manj zverinsko, kot leto poprej, ampak dobro na čisto drugačen način. Zdi se mi, da sem izpustila tisti trd občutek in postala bolj ženska. Pre

Obujanje

Liza Whiteapple
12.04.2017 23:36 (Apr 12, 2017)

 No, nadaljevanje moje zgodbe. Da se odlepim od zodiakov :).

Pretekel sem vse stopnice, preskakoval po dve, tri, ven iz vzorca, da le ne bi pomislil na tisto vožnjo z dvigalom, sedem let nazaj, ko sem šel v bolnišnico k Maji, ki se ni več zbudila… Pa čeprav je bila druga bolnišnica in drugo dvigalo… Razločno sem se spominjal svojih iracionalnih misli takrat… Vprašanj o dvigalu in ogledalih… Kot, da bi lahko tako grobo in na silo odvrnil resničnost…Manično sem odklanjal nadležni miselni vzorec, ki se mi je ponujal, dvome, strah, besedi kaj če in krč, ki je počasi grabil in se stegoval za mano…V nekakšni polovični prisebnosti, kot, da se ne dogaja nič posebnega… O, kako človek genialno prekrije krute realnosti. Z adrenalinom, ignoranco in slepim upanjem, ki ne popusti niti takrat, ko je že jasno, da je prepozno. Potresel sem z glavo, zadihan. Nehaj!  Kaj boš rekel, ko prideš? Kako se boš soočil? Kaj si boš rekel, če se je že zgodilo, pa tega sploh ne veš…?? Stopnica, dve, tri, skok, p

Roza retrogradnje

Liza Whiteapple
10.04.2017 23:33 (Apr 10, 2017)

Dve piki na nebu. Ena debela, polna, okrogla.... In druga... Lahko si predstavljaš nebo, kot črno platno napeto pred absolutno svetlobo... Na tistem mestu, tam kjer je tista svetla pikica... planet, zvezda... prebodeno z buciko. Desno spodaj od Lune.

Šajn, nepravilne kvadrataste oblike... Zanimivo. Dež bo.
Polna, roza luna. Adekvaten mainstream idiotizem. Retrogradni Saturn... Nekje sem prebrala: If your life sucks, it sucks with the retrograde something, or without... Kimam. Nič mi ne manjka, sploh. Luna v tehtnici me boža po licu. Venera se mi smeje v bipolarni brk... Nekomu sem rekla: V horoskop ne verjamem, a astrologija me blazno mika... Aritmetično izračunati verjetnost lastne usode... Heh... Spomin na let z avionom. Ko gledaš oblake pod sabo, nad sabo... In si misliš... Če bi zdajle mrknil motor, bi bila smrt spokojna... Nekje v naročju gore iz vate in natrganih peres... Haha. Seveda.

Takole gledam v nočne oblake. Kot bi v črnilo kanil sivo kapljo oljne barve in ji pustil, da

April

Liza Whiteapple
05.04.2017 13:51 (Apr 05, 2017)

 

V misli trepljaj z očesom,

čudno naključje ter nasmeh, kot simbol mladosti...

O, življenje.

Nejevera.

Stresem z glavo, trikrat. Čudovito zbegana.

Pogledam predse v dež, ki trga zrak.

Ljubko in zaželjeno.

Vonj po vodi in sikanje presušenih tal, ki jo vpijajo...

Kakor na nebu, tako na zemlji, pomislim.

 

Sem kot balon, ki na silo izpušča zrak, potem pa se spet napihne.

Tako zelo odprta, tako zelo...

Ne vem več kje so meje moje osebnosti.

Kaj pomeni čas in kaj leta, kaj je dogodek in kaj je misel...

Z varnostnim glasom v ozadju, ki vestno preverja.

Fokus.

Zen.

Dolgo ne moreš hoditi v krogih, hkrati pa je krog simbol vsega.

 

Kaplja krvi, ki jo grabežljivo hranim...

Bo danes ali jutri... Te dni… Končala v pralnem stroju.

Njene molekule bodo najprej koagulirale, potem pa jih bo odplaknilo v večnost.

Vedno manj te je, moja ljubezen.

Vedno manj.

 

Moje srce pa...

Trepeta v novih ritmih, včasih presenečeno...

In se smeji samo sebi.

Danes sem utrujena.

Voda se je umaknila, a je v pripravl

Plašč pod plaščem

Liza Whiteapple
31.03.2017 23:52 (Mar 31, 2017)

                

Zbudil sem se v avtomobilu, parkiranem na dvorišču ogromne stavbe, pod orjaškim, cvetočim kostanjem. V ustih sem imel okus po presušeni mrhovini in počutil sem se, kot bi mi v glavi razneslo malo vesolje. En, dva, tri…štiri,  sem pomislil in se podzavestno pripravil na pričakovani udor misli, za katere sem slutil, da pridejo. Kot bi nekje iz ozadja topo odzvanjal prejšnji dan, a ga še nisem uspel potegniti na plano. Vsaj s prvim pogledom ne. Zdelo se mi je, da sem moral iz tistega lokala pripeljati tja, pod tisti kostanj, le, da se nisem spomnil kako in kdaj. Kljub soparnem jutru me je streslo.

Suho sem pogoltnil, a premakniti se nisem mogel, nisem hotel, če sem iskren. Pritisnil sem tipko na radiu in obrnil gumb za glasnost, kot bi hotel, da zvok malenkostno prekrije grobo misel. Simple man, ha… Južnjaški rock se mi je zarezal v trebušno prepono, ki je trznila v krču. Nisem vedel ali bi raje bruhal ali jokal. Pa nisem ne eno, ne drugo. Simple man, jebeni simple m

Božji trnki

Liza Whiteapple
26.03.2017 23:20 (Mar 26, 2017)

                                                                              Zgodbo nadaljujem z Maxom.

                                                                                          Upam, da sploh še koga zanima :).

                                    

Sedel sem v bolniški sobi in otopelo spremljal enakomerni zvok aparatur, ki so sikajoče črpale in iztiskale zrak. Pomiril sem se že. Na silo. Odganjal sem vdore filma, ki se mi je vedno znova zaganjal. Njegova jakost je bila nekaj nevzdržnega. Jakost podob, zvoka, kadra, barv in vonjav… Na silo sem se spustil v tisto otopelost. Vsaj sedel sem lahko tam. Očitno sem strah in odpor pred bolnišnico prerastel, nekje na robu tistega, kar se je zdelo ključna točka mojega življenja. Kot bi se mi bog posmehoval. Bog, usoda, ali karkoli že naj bi bilo tisto kar menja plošče na repertoarju življenjske tragikomike... Kot, da bi v resnici človek neko obdobje svojega življenja lahko kar prestopil! Kot, da bi človek zares lahko sam iz

Tik pred strmoglavljenjem

Liza Whiteapple
15.03.2017 22:53 (Mar 15, 2017)

                                                 

 

Ljudje včasih trčimo. Naši svetovi se za trenutek srečajo. V tem odtujenem vesolju laži in prevar, včasih začutiš nekaj nerazložljivega, kot bi se stvari, za sekundo, kot prašni delci, prej skoraj breztežno ujeti v zračni vrtinec, usedle nazaj na svoje mesto. Zemlja k zemlji, zrak k zraku. Redko. Tako redko, da včasih pozabljam. Opazujem ljudi iz okolice in jim zavidam njihova življenja, ki z varne razdalje delujejo tako povezano in smiselno. Potem me pa ulovi, najraje takrat, ko tega ne iščem. In odpre se mi pogled na tuje izgubljenosti, ranljivosti, na lepljivo žalost in življenjsko tragiko. Smo kot ločena vesolja. Skrivamo se za debelimi zidovi in le redko komu pustimo pogled na, s pepelom posipana in preraščena dvorišča naših duševnosti.

Zakaj me je tako strah koga spustiti blizu? Zakaj se za svoja čustva vedno izgovarjam in iščem načine kako ohraniti videz nedotakljivosti? Tako vneto, da na kraju ne prepoznam več tistega, kar

Adagio

Liza Whiteapple
13.03.2017 00:46 (Mar 13, 2017)

Povratek v Ljubljano je bil nekaj povsem nerealnega. Kot bi se mi sanjalo sem prevozila 100 km, ne da bi dobro vedela kdaj. Dokončno sem se streznila šele na parkirnem prostoru pred svojim domom. Obsedela sem v avtu in s kotičkom očesa zaznala postavo, ki se je v naglici odmaknila izza okna dnevne sobe. Vedela sem, da bo potrebno veliko pojasnjevanja. Nikakor se mi ni mudilo. Počasi sem iz prtljažnika izvlekla nahrbtnik in šopek cvetja, ki sem ga tisti dan nabrala na travniku pred Maxovo kočo… Nekaj ur prej… V nekem drugem svetu in drugi osebi… Popolnoma brez pomislekov in odprto, kot bi za določen čas enostavno zamenjala resničnost… Bila sem presenetljivo mirna. Kot, da ne bi prišla direktno od njega… Kot, da ne bi na sebi še vedno čutila njegovega vonja in njegovih rok…

Povzpela sem se po stopnicah do stanovanja in odklenila vrata.

Bilo je tiho. Top zvok nahrbtnika, se je odbil od sten hodnika.

»Damian!« sem zaklicala in se namenila proti kuhinji.

Tišina. Vedela sem, da je doma.

Z

Seči v roke svojemu hudiču

Liza Whiteapple
08.03.2017 23:40 (Mar 08, 2017)

Zjutraj sem se splazila izpod odeje, še preden se je zbudil. Želela sem si vsaj umiti obraz, brez da bi me pri tem opazoval. Koča je bila znotraj bolj ali manj en prostor z dvema pregradama, ena od njiju je tvorila hodnik pri vhodu, druga pa nekakšno nišo za prostorom, kjer sta bila litoželezna peč in kavč na katerem sva spala. V kuhinji, ki je bila očitno osrednji prostor, je bil zidan štedilnik na drva, ki je, sem sklepala, služil tudi za ogrevanje, kar je razložilo zakaj je bilo v prostoru prejšnji večer tako vroče. Ugotovila sem, da ni vodovoda, našla pa sem plastično cisterno z vodo, ki je stala zraven pomivalnega korita v kuhinji. Ravno, ko sem si zmočila obraz, sem zaslišala premikanje za sabo. Objel me je okrog pasu in poljubil na vrat, kot bi to počel vsak dan. Prisiliti sem se morala, da se nisem umaknila. Ne da bi ga takoj pogledala, sem si do konca izprala obraz in se obrisala z majhno brisačo, ki je visela na steni.

»Dobro jutro!« Zadovoljno je mežikal in me z levo rok

Slepo nazaj k naravi

Liza Whiteapple
07.03.2017 00:24 (Mar 07, 2017)

Bilo je zgodaj zjutraj in skozi polknice je silila sončna svetloba. Nisem bila prepričana kaj me je zbudilo, že budna, se nisem mogla niti premakniti. Zavedala sem se njegove prisotnosti v hiši, bila je gosta, kot aerosol v zraku. Spal je v dnevni sobi. Razmišljala sem popolnoma bistro, pa čeprav bedno zakrčeno. Ko sem tako ležala in buljila v strop sobe, je zazvonil telefon na nočni omarici. Damian, seveda. Verjetno je čakal, da bo dovolj ura. Poznala sem ga. Vedela sem, da verjetno celo noč ni spal… Zaradi mene… Zaradi tega, ker ni razumel kaj se dogaja… Zaželela sem si enostavno izklopiti telefon in ignorirati dejstvo, da verjetno od mene zahteva odgovor. Obotavljajoče sem se končno javila.

»Taja?« sem zaslišala njegov glas. Poizkusila sem razbrati kaj več kot to, da mi je zvenel silno zoprno.

»Ja.« sem skoraj zašepetala.

»Torej si še živa? Zakaj se mi zvečer nisi oglasila?«

»Ja, oprosti, z mano je vse v redu… Nisem slišala telefona… Oprosti….glasna muzika in saj veš kakšna sem,

O biku in štriku ter vseh oblikah in občutenjih besede "rad"

Liza Whiteapple
03.03.2017 00:51 (Mar 03, 2017)

Dobro. Če sem že začela, bom tole reč objavila do kraja. Kljub premoru. Še kar nekaj je je. Ne vem zakaj, ampak še enkrat bi rada poudarila (očitno je to pomembno :P), da je to zgodba, da ne pišem o sebi, ali natančno po sebi... To je nekaj kar počnem. Izmišljujem si druge svetove... Opisujem svetove, ki jih poznam, ki sem jih morda od blizu ali daleč doživljala, poznala, opazovala... Čudna mešanica, skratka. Je pa nekaj, kar je nastajalo več let in morda bom objavila ravno zato, ker bi jo končno rada pospravila v predal. V njej je veliko aktualnih reči... Presenetljivo. A pravijo, da ni naključij... Tudi meni se zdi ta misel vedno bližje... Ne vem pa kaj pomeni...

Bila je trda tema in nekajkrat sem že celo podvomila v to, da bo sploh prišel. Potem pa sem se spomnila vseh večerov, ko sem ga takole čakala in se jezila sama nase, ker dejstvu, da zamuja pripisujem tako pomembnost. Vedela sem, da bo prišel ob čisto svojem času, kot on to pač naredi in poleg tega, se mu to sploh ne bo zd

Žal mi je, Ciganka moja ...

Liza Whiteapple
24.02.2017 16:55 (Feb 24, 2017)

Jaz tukaj objavljam ljubezenske štorije in razpravljam o ljubezni… No, potem se mi pa, kot, da bi mi kdo s krampom razčesnil betico, zgodi tisto najhuje. Zapustila me je moja največja ljubezen. No, ne zapustila. Ona me ne bi nikdar, ona je bila najzvestejša in najmilejša dušica… Sama sem jim dovolila da so jo ubili. Drugače: Evtanazirali.

Pa naj zdaj človek razpravlja o pro in kontra… Meni se zdi umazano do konca. Valjam se v gnusu in jezna sem na ves svet. V dveh dneh mi je šla, moja Šapka. Niti dojeti ne morem. Zdi se, kot da se mi sanja, kot da je včerajšnja agonija, le nekaj, kar je minilo in kot da bo vsak trenutek potrkala na vrata, kot je to počela in se zleknila poleg mene na posteljo. Pa se ne bo. Rekla sem jim naj jo in so jo uspavali.

Kaj je huje? To, da bi pustila, da bi se mučila in nama tako dala priliko, da bi se primerno poslovili, podaljšala agonijo za nekaj dni, ali to, da sem prek telefona neki ženski pritrdila na to, da bi bilo najbolje, ko bi ji kar anastezijo na

O pozabljenih svetovih

Liza Whiteapple
22.02.2017 23:51 (Feb 22, 2017)

Nadaljevanje, kot sem obljubila :).

Tako smo ujeti v svoje obrambne mehanizme,

da je včasih nemogoče ugotoviti katera od resničnosti je bila ali je resnična...

 

Vrnila sem se. A žalostno… Hiša in okolica sta me pričakovali z mrzlo dokončnostjo. Soočiti se sama s seboj… Temu nekega dne ne moreš več ubežati, ne glede na to koliko energije si za to v preteklosti potrošil…

Večino dneva sem se mrcvarila in razmišljala o njem. Kot, da bi sploh obstajala kakšna možnost, da bi razmišljala o čem drugem. Spomnila sem se občutka ponižanja, izdanosti in razočaranja…. Občutka, ko sem resnično mislila, da sem z nekom nerazdružljivo povezana in kasneje bolečine ob tem, ko sem si bila prisiljena na silo dopovedati, da so bile vse tisto predvsem neumnosti. Da sem se le zatajila. Sebe, svojo zaznavo, to v kar sem nekdaj verjela, oziroma želela verjeti, kar sem čutila… Se po nepotrebnem izrabila, poškodovala in zaprla… Ne verjamem več v takšne ljudi, kot sem verjela, da je bil on takrat… Sploh pa… n

Čelno trčenje

Liza Whiteapple
20.02.2017 22:03 (Feb 20, 2017)

Nadaljevanje zgodbe "Brez pljuč hlastati za zrakom". Malo romantike  :).

Besno sekam robidovje pred sabo. Kot, da se ne premaknem nikamor, grmovju ni ne konca ne kraja. Grabim, vlečem in udriham, trni se mi zarivajo v debele rokavice, vsake toliko začutim kako kakšen najde pot v moje dlani. Vroče je, po obrazu mi teče pot in roke imam popraskane do krvi, vse do komolcev. Pa vendar mi je moje početje v čudno zadovoljstvo in uteho. Manjša mačeta je dovolj lahka, da mi delo z njo ne povzroča hujših preglavic. Sproščujoče je, kot bi tako preusmerila ves bes in jezo, ki sem jo nemo zadrževala v sebi ves ta čas. In besna sem, da se mi kar megli.

Damian leži v ležalniku pred hišo in bere. Z mesta kjer sem, ga komaj vidim, on pa mene na srečo ne. Mislil bi si svoje. Jaz pa si seveda tudi mislim svoje. Zaničujem ga, ker v njemu ni nikakršne iskrice, nikakršne potrebe, da bi se premaknil. Popolnoma mirno in samozadovoljno tam leži, nikakršnega občutka krivde, ali nemira… Jaz pa imam prevale v ž

Ko človek sreča samega sebe

Liza Whiteapple
08.02.2017 23:52 (Feb 08, 2017)

Že cel dan blodim okrog. Po tem, ko sem nekaj dni pisala kot navita, se znajdem pred prazno steno v glavi. Malce osmislim, potegnem vzporednice, se pretresem, da bi videla, kaj bo padlo ven in ugotovim, da se pravzaprav pogovarjam sama s seboj. Imam nadvse razburljiv in čustven monolog, v katerem se razcepim na več oseb. Prav podobno, kot sem počela celo svoje otroštvo. Pisati fikcijo je na nek način naravno stanje in adiktivno, saj paralelnih vesolj nikdar ne zmanjka.

Ampak kaj pravzaprav počnem? To zgodbo pišem, kot bi v njej živela in dejansko živim. Kot bi se realnost nekoliko zamaknila in spustila na dan nekaj izmišljenega, kar dejansko čutim kot sama sebe. Bolno. Izlivi, ki se po intenzivnosti merijo z realnim doživljanjem. Sem sploh normalna? Je to nekakšno izkrivljeno razčiščevanje in celjenje preteklih ran? Je sploh za kaj dobro?

Vstanem in se poberem ven. Zakamuflirana z dvojno kapuco in z gojzarji na nogah. Nataknem slušalke in hodim. Skoraj tečem. Ko se začne hrib, čutim

Nine Inch Nails - Right Where It Belongs - YouTube

My favourite NIN song Song: Right Where It Belongs Album: With Teeth (2005) Artist: Nine Inch Nails

Mohamed z goro v želodcu

Liza Whiteapple
12.01.2017 20:23 (Jan 12, 2017)

Za ta zapis, me je verjetno navdihnil tekst, ki sem ga danes prebrala tukaj na PW. Dotaknil se me je na točki, ki je povzročila, da sem začela razmišljati o sebi in sebi lastnih mehanizmih. Potem pa sem se med večerno hojo zalotila pri, na nek način sorodnih mislih, če je to sploh pravi izraz ter se, tvegajoč, da bom delovala pokroviteljsko, lotila pisnega razmišljanja. Lahko rečem, da temu ni tako, lahko tudi ponovno previdno rečem, da moj namen ni nikomur soliti pameti, pa vem, da s tem kaj dosti ne naredim, saj si tako in tako vsak o vsem naredi svojo lastno predstavo. Torej, upam, da bo tokrat padlo na ustrezno mesto in da je jasno, da je vsa ta pisarija naperjena predvsem v moj osebni center in ne ven iz njega.

Zakaj človek venomer tekmuje sam s seboj? Pa najsi bo to fizično ali mentalno. Zdi se, kot da vsaj določen tip človeka ni zadovoljen, če se neprestano ne poriva v situacije manjšega ali večjega nelagodja, celo odpora. Za primer lahko ponudim tek, ali hribolazenje, v skra

Vedno prvorazredna :)

Liza Whiteapple
10.01.2017 12:08 (Jan 10, 2017)

Po zadnjem zapisu, razmišljam o tem, da mojemu prejšnjemu zapisu, kar na nekaj koncih, nekaj manjka. Malo sem se morda vlekla nazaj, ker, saj veste, boh ne daj, da bi bilo preveč osebno… Ampak, zakaj pa pravzaprav ne? Vsakič se to vprašam in si na kraju odgovorim, da so zadržki neumni. Torej, sem se odločila nadaljevati in na nek način argumentirati svoje razmišljanje o človekovemu dostojanstvu. Naj že v samem začetku poudarim, da tole razmišljanje ni pisano v smislu osebnega pritoževanja. Je bolj oris stanja družbe, ki ga zaznavam. Nečesa, kar je pravzaprav zelo težko razpoznavno. Namreč, preskok v današnje stanje, je od generacije naših staršev, kljub sunkovitemu tehnološkemu razvoju, potekal veliko bolj subtilno, kot bi si človek mislil. Nekako tako se mi zdi, kot, da živimo v znanstveni fantastiki, ki je sploh ne znamo niti natančno opredeliti, kaj šele prepoznati kot tako.

No, pa naj svoj naplet pričnem takole:

Pred tremi, ali več leti, sem s pomočjo nekega poznanstva, ki se gib

Oglasi

7572.) kaj pomnijo ljudje

Kategorija: Enciklopedije in slovarji

Cena: 19.99 €

7571.) kaj je svet živali

Kategorija: Enciklopedije in slovarji

Cena: 14.99 €

7570.) zbirka 12 knjig

Kategorija: Kulinarika

Cena: 179.99 €

847.) zbolel sem

Kategorija: Zdravje

Cena: 14.99 €

7569.) princesa ljudskih množic diana

Kategorija: Družboslovje

Cena: 9.99 €

7568.) arhitektura slovenskih protiturških taborov

Kategorija: Umetnost in kultura

Cena: 24.99 €

7567.) ljubljanska baročna arhitektura cena je za kos

Kategorija: Umetnost in kultura

Cena: 19.99 €

7566.) umetnost južnih slovanov

Kategorija: Umetnost in kultura

Cena: 29.99 €

7565.) dober nasvet za vsak dom

Kategorija: Dom in vrt

Cena: 39.99 €

7564.) kama sutra

Kategorija: Družina in vzgoja otrok

Cena: 14.99 €

7563.) geological sciences

Kategorija: Družboslovje

Cena: 19.99 €

7562.) rudnik urana žirovski vrh

Kategorija: Družboslovje

Cena: 19.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj