Članek
Pohanje in 8. marec
Objavljeno Mar 13, 2018

Pohanja ne jem. Leta.
Vsakič, ko sem ga jedla, sem bila sami sebi tako zelo faking sitna, da sem ga raje povsem prenehala jesti. Pa sva prišla pred dnevi z možem na brilijantno idejo, da bi pa le midva pohanega purana jedla. Danes.

Danes je bil ta kurčev faking dan, ko sem tri puranje zrezke spanirala. Pa mal pomfrijčka zraven, pa mal brstičnega ohrovtka na drobtincah. Itak. Da ja drobtinic ne zmanjka.

Ob pol enajstih pojeva, ob dvanajstih že kinkam, pa me klinčev telefon opozarja, da na grupnem babjem chatu fuuuuul dogaja. Njah. Čez uro, ko res ne utegnem ob vsem tem piskanju zaspat, se le odločim piskarijo izklopit.

In mrknem v spanec. Horse mi komplet familijo (al skor) zdesetka. In prebudim se tako utrujena, da me od utrujenosti sama utrujenost utruja.

Kateri normalen človek bi si želel ob takih sanjah sploh nazaj zaspati? No ja. Zagotovo nisem normalna in pohanje mi prav zagotovo dobrega ne dene. Pa še v rit se ne morem zbrcat, da bi si kavo skuhala, ker bi mi znala trtica odpasti. Mislim ..., halo???

Nekaj stoji kot pribito. Če bo še kdaj panatura mene ugledala, je jaz zagotovo več ne bom.

Namesto, da bi osmega marca sufražetko špilala, družino eliminiram. Pa kaj si ti ja nor?!

Ko bi mi vsaj, Zim Zelen. Ko bi vsaj ...

Puran ti ja da krila :-(

Upala sem. Upala.