Članek
O lakoti in pogoltnosti
Objavljeno Oct 07, 2016

Pred kratkim sem bila deležna bolniške prehrane v eni izmed mnogih slovenskih bolnišnic. Še vedno pod vtisom besed naših vrlih politikov, da so slovenski otroci lačni doma in ne v šolah. Še vedno pod vtisom besed, koliko hrane zmečemo v kontejnerje slovenska gospodinjstva.

Res, da nimam vpogleda v te smetnjake, lahko pa trdim, da pri naši hiši živež nikdar ne roma v smeti. Sploh ne od trenutka, ko smo zamenjali staro zamrzovalno skrinjo z novo. Ta ima sposobnost 12 urne avtonomije tudi v primeru prekinjenega napajanja. Uporaba predhodne zamrzovalne skrinje je seveda zahtevala uničenje nakopičenih zalog vsakič, ko je na našem geografskem področju zmanjkalo elektrike. Toliko o prehrambeni potrati, v po mojem zelo povprečnem slovenskem gospodinjstvu. Je pa res, da se o tem ne govori.

Od nekdaj mi ni bilo všeč gospodarjenje s prehrano v javnih ustanovah. Že šole namenjajo učencem preobilne, nikakor ne človeškemu telesu in njegovi porabi skladne količine hrane. Večkrat sem se spraševala s katero pametjo se načrtujejo obedi naših otrok, ki so prekomerno zasičeni z vsakovrstnimi sladkorji: sladki kakavi in čajčki, kruhek ob malici in kosilu, pa čeprav to že vsebuje mokaste špagete ali celo kruhove cmoke... In pa količina, ljudje božji!!! Količina skupnih obedov bi lahko mirne duše nasitila dva otroka in ne zgolj enega, ko bi se le primerno razporedila na posameznika. Tako pa, po eni strani polovica plačanega obeda roma v smeti, po drugi pa vrli politiki navidezno stikajo glave ter se prepirljivo grebejo za vsako sredstvo, ki bi ga želela sočutna javnost nameniti otrokom vedno pogosteje podhranjenih družin.

Saj res: »Za otroke gre!!!«
Kurc!
Jebe se vam za vse.
Še najbolj se vam jebe za otroke!

In vrli krščanarji, ki si utirajo pot iz zakulisja na plano, tulijo:«Preč s splavom!«
Medtem, ko je vedno večje število otrok lačnih.
Medtem, ko se ženske borimo za pravico brezplačne kontracepcije in so družine v finančnem primanjkljaju odvisne od vsakovrstne humanitarne pomoči sočutnih sosedov.
Kurc!
Gladko se vam jebe za racionalizacijo česarkoli, kamoli za tehtno načrtovanje potomstva!
Moto današnje družbe bi moral biti:«Ne rojevajte, če svojih otrok niste sposobni nasititi!«

Ne, na-a... ah, kje pa!
Vi ste pristaši trpljenja ne za slovensko, temveč za butalsko zastavo:«Razmnožujte se in dovolite svojim otrokom hirati na obroke! Lakota ne potrebuje niti vaše veljave, ne znanja, še manj pa ne denarja!!! Dovolite revežem, naj ugledajo luč sveta in ožigosani in lačni živijo v pozabi krščansko butalske domovine!«
Jaka vam neka družba!!!
ŽIVELE BUTALE!!!

Sram vas bilo!
Vse po vrsti!

V bolnišnici sem bila seveda zopet priča iracionalne potrošnje živil. Zajtrk je vseboval tolikšni količinski presežek, da bi ne le zadovoljil pol tonskega bolnika, temveč bi tega v kratkem času poredil na tono. Približno 0,4 kg zamaščenega, sladkanega gresa je spremljala dodatna skledica (cca. 2,5 dcl.) otroške kaše iz mletega sadja in sladkanih piškotov. Vse to le pičle tri ure pred ponovnim preobilnim obrokom, ki bi lahko zadovoljil potrebe vsaj štririh mene.

Ako nikdar nisem doumela šolske prehrane (s slovensko vrtčevsko prehrano na srečo še nisem imela opravka), bolniško razumem še manj. Po kateri logiki bolnika pitaš s sladkorjem, maščobo in enormnimi količinami hrane? Mar smo ljudje ali prašiči?! Kateri dietolog načrtuje obroke in njih količino?! Ako te osebe obstajajo je več kot očitno, da so povsem nesposobne!


S kakovostnejšim prehrambenim gospodarjenjem bi lahko nasitili veliko lačnih ust, ne da bi se moral strošek povišati za en sam cent!
Navkljub temu, da so diabetes in druge bolezni srca in ožilja v neprestanem porastu, vztrajamo in otrokom privzgajamo povsem neprimerne prehranbene navade.

Baje sem hladnokrvna brezsrčna prasica, ki nima ustrezne sočuti do humanitarnEGA osrečevanja lačnih otrok. Res je. Preziram samohvalo zahodnega sveta, ki ubogim, lačnim in zatiranim poklanja bombone - simbol dobrobiti, perverzije in ritolizništva. Akt, ki razbremenjuje darovalca lastnega občutka krivde = bivanja v preklemano boljših razmerah. Če si bil kdaj lačen in ceniš poln želodec, zagotovo ne boš poklanjal lačnim sladkorja, ki kvečjem stopnjuje občutek lakote. To je faking bolano! Marš!!! Prekleti svetohlinci!

Nedolgo nazaj sem popenila, ko sem v eni izmed večernih TV oddaj ugledala konzervo Coca-Cole in ustno vodico v italijanskem humanitarnem paketu, namenjenemu izkoriščanemu pripadniku slovenske vojske. Dragi moji, če bi bila jaz vojak, bi fuknila puško v koruzo, prijela vile in se uprla svojemu oblastniku ne pa, da brez potrebnih sredstev, v razcapanem oblačilu in brez šolnov na nogi, branim njegove meje! Kurc pa takšen oblastnik! Če se trudim še tako dobro premisliti, ne najdem zgodovinskega obdobja, v katerem bi vojak v brezvojnem času ne imel kaj nesti pod zob. Slab gospodar pravi:«Jebi ga, izredne razmere!« Zaenkrat mu gre preklemano dobro, saj očitno pristajate na to, da je vaš gospodar več kot zmešan.


Odkup živeža od lokalnega kmeta še zdaleč ni dovolj, da bi otroka priučili zdravih prehrambenih navad. Ako sme otrok užiti štiri jabolka in si namazati tri kose kruha z maslom in marmelado namesto enega, zaužije prevelik vnos kalorij in ni ga hudiča, ki bi me prepričal, da je v normalnih okoliščinah to komurkoli zdravo. Malo poglejte okrog sebe in videli boste, da prekomerna debelost ni namišljena.

Kod se skriva zdrava pamet, se sprašujem? Bomo pitali lakomnost tistih, ki si lahko privoščijo strošek šolskega obroka in kaznovali tiste, ki si tega ne morejo privoščiti?

Je to smisel življenja, se vprašam?!
Zaprepadena sem nad dejstvom, da javna prehrana privzgaja potratno in neprimerno potrošnjo živil in ne temelji na enem in edinem zdravem ciljnem interesu: otrokovo, oziroma bolnikovo zdravje.

Naj naši politiki kar stikajo glave in mlatijo prazno slamo.
Množica vsega prenasičenih kretenov!
Ah kje, da bi v 21. stoletju kdo stremel k strukturiranju zdravega, racionaliziranega sistema s čim manjšo potrato in čim večjim izkoristkom?
To je čista utopija!
Vsak je, ubogi revež butalski, preveč zaseden z lastno pogoltnostjo in obremenjen z največjim strahom:«Komu naj vzamem, da drugega nahranim? Hudič je to določiti, ne da bi moral sebe ob tem prikrajšati. Naj prično reveži golobe jesti, če so lačni! Sem mar jaz kriv za njihovo lakoto? Iz smetnjaka naj se revež pita! Sploh pa otroci niso lačni v šoli, temveč doma!«

Optimizacija procesov ne sodi v interes gospodov, saj jih zabite kot noč iz vsakodnevnih zagat rešuje z lahkoto prisluženo imetje ter uslužen represivni aparat s policijo in vojsko na čelu.

Če bi se smela v tem trenutku povrniti v svojo mladost, bi niti pod točko razno, ne želela imeti otrok!
Imajo morda minimalna zagotovila za svojo prihodnost?
Smo jih srečneži na minimalnih plačah sploh še sposobni šolati, plačevati položnice in jih obenem nasititi?
Samo da ne slišim koga pametovati o tem, da se delo vedno najde!
Ako bi bila mladina srednjih in nižjih slojev do svojega potomstva bolj uvidevna,
bi se mu vsekakor odrekla. Ne le na račun lastnih, temveč predvsem na račun vaših pokojnin.
Veliko je ljudi, ki so se naučili preživeti z drobtinicami.
Radovednost množic, kako bi se vi z njimi znašli, iz dneva v dan narašča.
Morda bomo pa nekega dne le slišali ponovno doneti rezke zvoke giljotin na mestnih trgih.
Le kdo bi vedel?