Loganov beg

Objavil/a Lara Arh, dne 2014-12-01 ob 13:29:28

Že dolgo razmišljam o tem blogu. O perečem trnu v peti, ki zna biti predmet posmeha znotraj univerzalne farse, v kateri se nahajamo.

Ko sem bila stara dvanajst let sem si prvič ogledala film Michaela Andersona - Loganov beg, ki me je na račun uprizorjene stvarnosti, povsem prevzel. Takrat sem v njem uzrla farso človekovega rodu.

Za tiste, ki filma niso videli, na kratko povzemam vsebino:
Dogajanje je postavljeno v leto 2274. Modernizirana, navidezno idilična družba je ujetnik postapokaliptičnega podzemnega sintetičnega prostora. Prostorska stiska in neoporečen življenjski slog zahtevata svoje - vsakega prebivalca v tridesetem letu starosti usmrtijo.

Kot se za vsako družbo spodobi, tudi Loganova obudi v življenje sistemu primerno religijo. Hiba (črna luknja) vsake družbe pa je seveda svobodomiselni upornik. V tem primeru je to seveda Logan, ki se iz povprečnega anti-junaka kaj kmalu spremeni v heroja.

Film sem si v različnih življenjskih obdobjih večkrat ogledala in bila vedno znova očarana nad njegovim preroštvom.

Ne živimo v letu 2274. Nahajamo se v okolju "humane družbe"... Tudi Loganova je bila... Humana namreč.
Danes bi jo seveda, zaradi ukoreninjenih sodobnih verovanj, večina obsojala nehumanosti. Pa si oglejmo.

Loganov svet: človeku je dano brezskrbno udobno življenje do sodnega dne, ko ga vrtiljak (verski oltar) razblini.

Naš svet: obsojeni smo na suženjstvo do smrti.

Če še upate v iluzijo, da boste kdaj deležni dostojnega življenja, naj vas streznim: "Opustite vsakršno upanje vi, ki vstopate" (moj ljubi Dante).

Revščina, brezposelnost in izkoriščanje delavne sile, vsakodnevno naraščajo. Religije v nebesa kujejo ljudi, ki se odločijo preživeti, navkljub nemogočim življenjskim razmeram in obsojajo na inferno samomorilskega posameznika. Evtanazija in samomor sta prezira vredna in versko preganjana. Zgodovina se venomer ponavlja in upanje vedno znova umre zadnje. Včeraj si pridobil pravico več, jutri te bodo priborjene pravice okradli ter ji pripisali pretekle obresti.

Borba. Biti moraš borec. Cenijo se borci. Kot vedno le v ustni besedi in na papirju. Kot vedno le tisti, od katerih ima širša množica korist. Boriti se moraš znati za vodo, za zrak, za svoj življenjski prostor in se vsakič znova postavljati zase. Ko bi bili vsi borci, bi verjetno dolgoročno še nekako shajali. Dejstvo je, da jih mnogo objame pripadnost k lastnemu kastnemu sistemu. Tako pač to gre.

Trenutek resnice. Katera družba je bolj humana, se vprašam? Tista, ki dovoljuje človeku brezskrbno bivanje do tridesetega leta starosti ali tista, ki človeka ožame vsakršnega upanja in ga pahne v doživljenjsko životarjenje s priročno pretvezo humanosti, katere od nekdaj ni in nikdar ne bo?

Res je. Pesimističen je ta zapis. Realen. Prav nič zlagan.

Pot v pekel je tlakovana z ljubeznijo. Sploh, če ljubezen, Ljubezen ni.

Od nekdaj sem preferirala ljudi, ki znajo reči bobu bob. Ljubim resnico, če še kako boli. Preziram hipokrizijo.

Veliko lažje bi objela vero v državo, ki nam po tridesetem letu starosti zaukaže smrt kot državo, ki lastne mrliče humano (umetelno) ohranja pri življenju.

Čas je, da se nehamo slepiti z utvarami in nehamo verjeti v deklarirano humanost.
Abre los ojos.

 

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
23
štulič ;)
1
Sep 30, 2015
Mhya... tud' to se dugaja mladim Nirvanistkam, ki (dobri bog bo vedel, zakaj:) lezejo na poledenele gore na Silvestra dan, popijejo eno dumačo Blueberry in so potem vse modre?¨:!

https://youtu.be/5w5m8lYMJoo

Slon in Sadež: Čreva na plot - YouTube

Spot za istoimensko pesem s plošče Sponzorska plata - (ki je še vedno zastonj na www.sloninsadez.tv )
#23
Lara Arh
1
Sep 30, 2015
Eh... modra sem bila le enkrat v življenju.... ko sem se za novo leto pijana skotalila iz poledenele Šmarne gore. Takrat sem zapisala: Vsaj nihče ne bo mogel reči, da se v novo leto nisem prikotalila bolj modra kot sicer ;) (toliko o modrosti) :)
#22
štulič ;)
0
Sep 30, 2015
Zelo modro arhova, zelo blue! ;)

https://youtu.be/LTYvjrM6djo

David Bowie - Blue Jean - YouTube

Music video by David Bowie performing Blue Jean.
#21
Lara Arh
0
Sep 30, 2015
pol bi bilo preenostavno in bi nam bilo preveč dolgočasno, na ta način je pa poskrbljeno, da imamo za časa življenja neprestano zabavo vpeto med viške in padce... neprestano priložnost reševanja težav, da bi ne mogli na koncu reči, da v svojem življenju nismo naredili ničesar (čeprav bi to držalo, saj smo navsezadnje vse kar smo naredili, naredili vedno in vsepovsod izključno zase...) Takle imamo ;) :) :)
#20
štulič ;)
1
Sep 30, 2015
U yeah in kakopak! :?

Ni je smrti brez življenja,
ni svobode brez trpljenja.
Vse prešlo bo kakor kalna reka.
Človek, novi Človek,
vstal bo iz človeka.
(K.D. Kajuh :)

...torej?!

Brez happy end_a, ni smisla. (;

https://youtu.be/_p3tQUtnqKU




Buldožer - Yes My Baby, No - YouTube

Buldožer - Pljuni istini u oči
#19
Lara Arh
0
Sep 29, 2015
o ne. Ko se zaljubim, se zaljubim ;) :) Nič fouš ne profiliram. Kje pa piše, da mora imeti karkoli srečen konec. Ga morda naša življenja imajo? ;) :)
#18
štulič ;)
0
Sep 29, 2015
Dante mi je ljub ma, mi je Jules Verne ljubši... ;)

/morda pa profiliraš, napačne ZF filme :/

https://youtu.be/Z0D5UQr08Co
#17
Lara Arh
1
Sep 28, 2015
Itak da ni srečen... saj o sreči niti govoriti nisem želela... šlo je zgolj za sisteme - eno zlo = povsem enako drugemu, oziroma vedno se nam zdi eno zlo hujše od našga... prodajajo nam pa vsak sistem v bleščavi podobi samonapihnjenega balončka... o tem sem želela govoriti ;)
#16
naprimer Janez
0
Sep 28, 2015
Ja ... ampak, ko ga vodita do Akropole (al kaj je tisto) jima starec razlaga, da rib ni nikjer več ... in da so živeli (on in mačke) v vseh hišah, ampak so tudi vse miši "odšle" ... kar po moje pomeni, da bi starec in mačke itak kmalu poginili. On mislim, da se prehranjuje z oreški al nekaj?

Ne vem, kar se mene tiče, konec ni srečen. O tem filmu bi lahko napisal dizertacijo. :)
#15
Lara Arh
0
Sep 28, 2015
Ima, mačke ima: http://s2.dmcdn.net/BRToA/1280x720-lNd.jpg

prav se spomnim.
#14
Lara Arh
0
Sep 28, 2015
Uf, Otožni... tega se pa ne spomnim... Spominjam se, da ni bilo pogojev, da pa ko ljudi ven pripelje, ponovno polja cvetijo in kar je najlepš, začutijo razbrazdanost življenja. Če se dobro spomnim, ga obkroža tudi cel kup mačk... od česa bi pa mačke preživele, če bi hrane ne bilo?
#13
naprimer Janez
0
Sep 28, 2015
Jaz osebno mislim, da je Logan zajebal svoje sotrpine.

Starec mu več kot dovolj da vedeti (in tudi tisti freak od robota), da zunaj ni nobene hrane več, ki bi omogočala preživetje.

Tako da ... Logan je ljudi odpeljal v smrt - so pa vsaj umrli na svojih pogojih.
#12
ummagumma
0
Sep 25, 2015
svašta pička rodi, s seme
#11
Lara Arh
0
Dec 02, 2014
Saj je, Dare.... težava je, ker ima vsak svet svoje "cake".... ;)
#10
Dare Likar
1
Dec 01, 2014
Berem o Loganu, ne vidim pa kje je omenjen beg. Tisti film, ki sem ga seveda videl, davno tega, je bil konec koncev optimističen. Logan je pobegnil in prišel povedati drugim, da je zunaj (tudi) drugačen svet.
#9
Lara Arh
0
Dec 01, 2014
Vladislav, zelo lep zapis. Nekaj podobnega (o elementih) sem tudi sama že napisala mnogo let nazaj, nekoliko drugače:

Nekega dne sem se prebudila povsem gola.
Odtujena od same sebe do tolikšne mere, da nisem več vedela kdo sem.
Zagledala sem lasten odsev v zrcalu in sklenila zbežati čimdlje od lastne podobe…
ne vedoč, kam naj se zatečem pred mračnimi predstavami lastnega uma,
ki so me že od nekdaj spremljale.
Iskala sem v preteklosti, poslušaje tiste glasove, ki so me ljubili…
Iskala sem v sedanjosti, poslušaje tiste, katerih modrost cenim…
Poskusila sem, zamanj, zateči se v prihodnost…

Nisem našla zatočišča…

Tavala sem v popolnem mraku.
V prostorih, koder si sončni žarki niso upali prodreti in razjasniti misli,
ki so postajale, iz dneva v dan, bolj mračne.
Moja dejanja niso imela smisla…
Moj um ga ni imel…
Nista ga imela ne moje telo, ne duša…
Moja čustva so se iztekala v morje sličic in predstav,
ki niso dajale odgovorov…

Sedla sem na čer kraj morja.

Začelo je deževati.
Občutek topline s katerim so me navdale drobne vodne kapljice,
ki so polzele po koži mi je veleval, naj si ogrnem vodni plašč.

Ovila sem se v vodo in sklenila, da to postanem.
Posušil me je topel, letni veter.
Pokrila sem se z vetrom in sklenila, da to postanem.
Na telo sem si nasipala toplega peska.
Oblekla sem se v pesek in sklenila, da to postanem…

Vse negativne predstave so začele izginjati v sončnih žarkih,
katerim sem končno le utrla pot do sebe in moje do tedaj izžete duše.

Pot izorana v praznini, razraščeni iz brezmejnega hrupa.

Preveč glasov,
ki me je zmedlo s svojimi predstavami tako fizične kot psihične lepote,
ne da bi dajali prostor mojim čustvom,
zgaženih od prekomerno grobih, brezmilostnih obtožb…

In postala sem njim podobna… vse bolj brezobzirna in groba…

Sem to kar živim in kar živim, to hočem biti.

Včasih se, obkoljena s hrupno civilizacijo znotraj katere bivam, izgubim…
Vem, da so moja občutenja živa in mi dajejo edinstvenost.
Sprostitev najdem v tem,
da vzamem v roko nalivno pero in napovem vojno tistim glasovom,
ki me skušajo oškodovati.

Vse, razen tega kar čutimo, je relativno.
Oživljata nas bolečina in veselje.
Ti dve občutenji nas vodita skozi samospoznavanje in sta odgovor temu,
kar hočemo postati.

Prisluhnimo jima in postali bomo, razumevajoč radost in trpljenje duše.

Naša duša smo mi.

Uporabljajmo nato razum za preživetje v svetu ostalih,
poskušajoč jih ne soditi.
Bodimo hvaležni, ker so nam dovolili doumeti.

Včeraj sem sovražil lastno podobo.
Danes se, čeprav se je ne radostim,
zavedam relativnosti samovšečnosti.

Relativnost mišljenja,
ki nas spremlja že od malih nog.
Na plodnatih tleh otroškega uma razraščene misli okolice.

Mnenja o tem, kaj je lepo in kaj je dobro.

Četudi bi si nadela podobo po lastni predstavi bi le-ta ne bila moja.

Edina podoba mene same je tista, ki mi jo je narava poklonila.

Lepota?

Edinstvenost osebka in žar njegove duše.

Dobro?

Kar ti je v veselje, je in bo tvoje dobro.

Svobodni smo, da izbiramo pot v življenje in odgovorni smo za lastno srečo.

Glasovi z njo nimajo ničesar deliti.
Naše duše in njihova hotenja, zelo.

Acqva

Nekoč sem bila ptič in sedala sem na najvišje veje. Nekega dne so mi pod težo večnih, dolgih poletov, popustila krila..
#8
Lara Arh
0
Dec 01, 2014
Odlično napisano, Rak "stari" - očitno sem tudi jaz že skoraj pod plafonom... včasih se namreč pretirano staro počutim, zaradi preveč dodanega življenjskega soka in neprestanih borb? Med eno borbo in drugo bi se moral znati človek tudi kdaj odpočiti, kar mi ne uspeva ravno najbolje... sem si in si nisem kriva sama. Želim pač svojim otrokom tudi nuditi kaj od življenja. Ne veliko. Skromno, malo.... a nekaj. :) :) :)

Rak, dejstvo je, da MORAMO NEHATI KRIVITI OKOLICO za okolje, v katerem se nahajamo. Življenje v vsakdanji borbi je pa tudi naporno, še posebaj če se z njim bremeni le peščica ljudi...

Ne biti zatreskan v življenje še zdaleč ne pomeni, da življenja ne maraš in ne ceniš. Je pa dejstvo, da bi se pri sebi neumno počutila, če bi se zatreskala v vsakdanji boksarski ring... to je odvisnost.

Saj sem že odvisna od cigaret. Kaj ni to dovolj? :)
#7
vladislav stres
1
Dec 01, 2014
http://www.rtvslo.si/slike/photo/250509/

ČLOVEK - PETI ELEMENT :: ČLOVEK - PETI ELEMENT :: Slike :: MMC RTV Slovenija

Slike - del največje spletne skupnosti Moj splet z največ registriranimi uporabniki. Sodelujte s svojimi slikami tudi vi
#6
Rak stari
2
Dec 01, 2014
Lara, strinjam se s tabo v mnenju, da je upanja v tej naši sicer prelepi deželi vedno manj, družbenega in družabnega mrtvila pa, žal, vedno več. In še manj ga bo, žal se stvari v državi še vedno odvijajo v nepravo smer. Dostikrat se vprašujem, je temu mar kriva lakomnost naših političnih in gospodarskih leaderjev, ki zagovarjajo le svoje ozke interese, morda koristoljubnost vseh vrst parazitskuh rentnikov, ki še iz tistih toliko opevanih socialističnih časov živijo na račun davkoplačevalcev in javnih sredstev ali pa ovčja pohlevnost nas državljanov, ki se takemu stanju ne znamo/nočemo upreti. Morda pa je kriva za to tudi naša prislovična politična naivnost, saj takoj verjamemo in nasedemo vsakemu, ki nam pred volitvami ponudi cent več ali pa laž zapakira kot resnico.
Glede potrebnosti borbe pa - nekoč mi je kolega ob neki razpravi o potrebnosti oziroma nujnosti rešitve perečega razvojno ekonomskega problema dejal, saj ni nujno preživeti, a če hočeš živeti in uspevati, se moraš tudi boriti.

@Marija - "Danes sem prebrala zanimivo misel, dodajajte življenje letom in ne leta življenju."

Marija, jaz se za uresničitev te misli pospešeno trudim, včasih je naporno, ampak se splača, saj je življenje eno samo, vsaj na tej vidni strani vesoljne razsežnosti, z leti sem pa tudi skoraj že pod plafonom. .

Lep popoldanski pozdrav obema .....
#5
Lara Arh
1
Dec 01, 2014
PS: Če bi i družba dovoljevala izbiro, bi trenutno izbrala prvo opcijo - Loganovo. Povsem odgovorno. Ne bi se upirala :) ;)
#4
Pokaži več komentarjev
Lara Arh
Lara Arh
Objavil/a 2014-12-01 13:29:28 (Dec 01, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Zamolčana narava matere in ženske na robu živčnega zloma
Smisel
Kje jaz živim??? Država, jebi se!!!
1001. reinkarnacija
Strategije brezupa
Izbris idealista
Fizioterapija
FB uporabnikom o odvečnem komentiranju
Pohanje in 8. marec
Naše preljubo zdravstvo
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Humor
(40)
odnosi
(22)
ljudje
(19)
misel
(10)
delo
(9)
smrt
(2)
Film
(2)
moda
(2)
dvom
(2)
trip
(1)
jaz
(1)
pivo
(1)
Ego
(1)
bit
(1)
muc
(1)
bes
(1)
trk
(1)
vest
(1)
izmi
(1)
trst
(1)
vera
(1)
um
(1)
igra
(1)
muza
(1)
svet
(1)
PBQ
(1)
romi
(1)
IŠČI PO ARHIVU
Maj 2019
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031

Oglasi

Vsi oglasi tega uporabnika

grafična oblikovalka s 16-letnimi izkušnjami na področju oblikovanja tiskovin, spletnih strani in multimedijskih vsebin išče priložnosti za sodelovanje. https://www.pinterest.com/arhlara/ars-libra-design/ http://www.ars-libra.si

Kategorija: Storitve

Cena: 20 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj