Članek
11. dan gladovne stavke, 19.06. 2014
Objavljeno Jun 20, 2014

Noč je bila hladna kot že dolgo ne. Pod polivinilom kondenz. Namestim ga ponoči, da se preveč hitro ne ohlajam. Energije, ki jo nudi hrana, ni, pa me zato najbrž bolj zebe. Komaj čakam, da začne greti sonce, ko se grejem na soncu kot martinček. Večina hodi mimo v kratkih rokavih, meni ustreza, da sem v puloverju.

Javni oziroma državni uslužbenci so me začeli pozdravljati. Do zdaj so hodili mimo kot da sem smet. Lepo to, da pozdravijo državljana in donedavnega davkoplačevalca, zaradi katerih prejemajo svoje plače in imajo udobje v palačah uničene države, pa še to na kredit, s katerim uničujejo prihodnost naših otrok in tudi nas. 23.000 evrov kredita ima že dojenček, eni se pa še kar sprenevedajo, da je vse v redu in bo že kako. Pomembno je, da bodo zdaj volitve in da gre Janša v zapor. No, ta ga čaka že od leta 1993, pa ne samo njega, tam bi moral takrat ali pa že prej pristati tudi Kučan, Bavčar, Stanovnik in vsa ostala »tavarišija«, ki so uničevali ali dopustili uničevati arhive, vedeli za množične umore preko 40 tisoč naših ljudi in švercali z orožjem za svoje žepe.

Kaj so medtem delali organi pregona, se ve, preganjali so kurje tatove. Samo poglejte izobrazbeno strukturo takratnih zapornikov, pa boste videli, da je povprečje osnovna šola ali nižje.

19 je moja srečna števila, ko imam na Kočevskem tudi rojstno hišo s to številko, pa se mi po navadi na ta dan zgodi kaj dobrega. V pričakovanju, da se bo tudi danes (kličem v svoje življenje dobro), se tudi je, saj se je na kolesu pripeljal človek, visok možakar, za katerega sem kmalu ugotovil, da je prišel, da skupaj naredimo kaj dobrega za slovenski narod. Klen Slovenec, moder, podučen in znanja želen. To potrebujemo, intelektualce, ki mislijo s svojo glavo in zato znajo vprašati, povedati svoje mnenje, podati konstruktivno kritiko in zagrabiti bika za roge, če je treba, brez strahu. En človek lahko v tem zapletenem trenutku naredi veliko več kot nekaj tisočglava podivjana množica.

Zvečer ob 19.00 se zberemo, saj smo povabili nekaj ljudi, ki jih poznamo, da začnemo s kulturnimi večeri z naslovom: SLOVENIJA, MOJA DOMOVINA, ENA IN EDINA. Prepričani smo, da smo Slovenci kulturen narod, naša največja moč je kultura, pisana in govorjena beseda, zaradi katere smo se sploh ohranili tukaj, kjer smo. Res, da smo skozi stoletja izgubljali naše veliko ozemlje, ki smo ga imeli za časa Karantanije, to pa samo zato, ker nismo agresiven narod in nismo nikoli nikogar napadali, temveč smo se vedno samo branili. Naj povem še, da smo narod, ki imamo glede na število prebivalcev največ napisanih pesmi na svetu. Na primer Francozi so biblijo prevedli v svoj jezik šele sedemnajsti za nami. Za to gre zahvala našemu Juriju Dalmatinu in Primožu Trubarju, ki sta za nas ljube Slovence naredila velika dela, zaradi katerih smo še vedno »stali inu obstali«.

Recitirali smo slovenske pesmi, peli slovenske viže in govorili resnico na ulici Simona Gregorčiča v Ljubljani. Že danes vas vabimo, da se nam pridružite tudi vi naslednji četrtek, če ne prej, ko se srečamo tudi z drugimi, znova ob 19.00 uri. To danes je bilo za pokušino. Ob prijavi na policijo smo tudi prosili, da ni nobene potrebe pošiljati za čas kulturne prireditve svoje miličnike na konjih in z avtomobili, kar so tudi upoštevali.

Imeli smo se slovensko, manjkala je le kakšna kupica rujnega in kaj za pod zob. Dogovorili smo se, da bo po tem, ko Slovenija zmaga, enotedensko vsesplošno rajanje, in ko končamo, se zaženemo delat, saj je naša dolžnost, da zgradimo Slovenijo od temelja na novo.

Načrt je narejen, mnogi smo pa tudi že pripravljeni. Seveda brez vas ne bo šlo.

Nagovor bomo objavili kasneje, ko dobimo posnetke od drugega snemalca.

"Civilna" družba je bila meni od nekdaj sumljiva. Neštete "nevladne" organizacije, skupine, "civilne iniciative" so samo krinka za puljenje denarja, ki da več ni, iz malhe. Je treba imeti društvo za zaščito delfinov? Smo ga imeli, mogoče ga še imamo. Imamo društvo za zaščito ljudi, ki se ne znajdejo v življenju? Nimamo, pri nas je to bolniica Polje. Ali mogoče Karitas. Žabe, ki gredo nekje čez cesto, bomo vsekakor zaščitili. Ljudi, ki gredo skozi življenje, pač ne. Naj se znajdejo... Ko jih jebe. Včeraj sem s kolesom peljal mimo Trohe (se mi je mudilo). Nobenega človeka. Kot da je nekdo, ki na vogalu prebira časopis, ali si zavezuje odvezano vezalko. Da bi vas vzel hudič, Slovenci! Danes mu peljem kislo vodo. In najbrž naredim intervju z njim. Ker mi ni vseeno. Ker gre TUDI zame! Ker gre za VSE nas, butlji slovenski!

Bravo, Troha. Vztrajaj. Mogoče pa bo kaj iz tega. Upam vsaj.... Te pridem obiskat in ti dat roko. Mi bo v čast!