Kako težko je z besedami opisati človeka, ki je pustil tako velik pečat na tebi.

Milka. Tako močna. Tako ognjevita, polna energije in dobre volje, da si lahko vsak, ki te je poznal šteje v čast.

Čeprav je v zadnjih letih tvojega življenja ta neverjetna moč, ki si jo imela, počasi ugašala, smo jo lahko še vedno čutili do zadnjega. Videli smo jo v tvojih vedno igrivih očeh, v tvojem nasmehu, ko si nas zagledala, stisku roke, ki je bil kljub tvoji nepokretnosti še vedno tako neverjetno močan, vse dokler nisi za vedno zaspala.
In ko odraščaš ob takem človeku, kot si bila ti, naša ljuba mama, ne pričakuješ, niti ne razmišljaš, da te bo kdaj ta človek zapustil.

Nisem si hotela priznati, da bo nekoč prišel tudi tvoj čas. In ti si vedela kdaj je pravi čas. Ko si se poslovila od vseh svojih bližnjih. In čisto trmasto po tvoje, nisi pustila, da bi bili vsi ob tebi. Zaspala si, ko sta bili ob tebi osebi, ki sta v zadnjem letu preživeli največ časa s tabo in ki sta najbolj skrbeli zate. Ker si v zadnjem letu njima najbolj zaupala, ob njima si se počutila najbolj varno. Namenila si jima še zadnji pogled in potočila zadnjo solzo, ki pa ni bila solza žalosti, bila je solza sreče. Srečna, ker lahko zapustiš svoje telo, ki ti v zadnjih letih res ni več služilo tako kot bi moralo. Srečna, ker si imela ob sebi ljudi, ki so te oboževali. Srečna, ker si bila deležna take ljubezni.

Kljub težkemu življenju, ki si ga imela, si bila razigrana in vesela. Pri svojih rosnih dvajsetih si spoznala ljubezen svojega življenja, osebo o kateri sem slišala toliko lepih stvari, da mi je resnično hudo, da je nisem imela čast poznati. Kakšna močna ljubezen je to bila! Da si po štiridesetih letih odkar je umrl tvoj dragi Alojz, še vedno govorila s takim zlomljenim glasom, solzami in tako bolečino v očeh, da jo je lahko začutil vsak, ki je poslušal tvojo pripoved. Ko je bil ata v bolnici, ti je v enem izmed pisem napisal, da je najbolj srečen zato, ker ima ob sebi človeka, ki bi šel tudi v deveto deželo za njim. Ti si odšla še dlje.
Večkrat si mi rekla, da sta imela premalo časa. Sedaj sta za vedno združena.

Ostala si sama s tremi sinovi in nisi obupala! Vedno si jih postavljala na prvo mesto, dala si jim vse, kar si imela. Tvoja ljubezen je bila tako neskončna in brezpogojna. Svet bi bil mnogo lepši, če bi bilo več takih ljudi. Svoje drage vnučke, si imela za svoje otroke. Mi nismo imeli babice. Imeli smo Mamo. In kako zelo radi smo te obiskovali in kako zelo si bila ponosna na prav vsakega izmed nas. Toliko si nas naučila. Tako življenjskih stvari, kot tudi lumparij, vendar teh zadnjih, zaradi prisotnosti naših staršev, raje ne bom naštevala. 

Štejem si v veliko čast, in mislim, da lahko govorim tudi v imenu Maje in Benjamina, da sem lahko živela pod isto streho, kot ti. Toliko otrok na svetu nima staršev in na žalost ne poznajo te globoke ljubezni, ampak zaradi tebe, naša draga mama, smo bili mi deležni kar dvojne. Hvala ti za to. In hvala, ker si mi pokazala kakšen človek želim biti.
Bila si moj vzor, moja največja zaveznica in niti smrt ne more prekiniti tako globoke vezi, kot sva jo imeli midve.

Ljuba mama, res si bila zlat človek in nisi si zaslužila toliko trpljenja. Ampak kot mi je rekla tvoja pravnukinja Zala: »Mami, ne smeš biti žalostna, ker je mama odšla. Tam kjer je sedaj, ji je lepše.« Kako zelo prav ima.

Počivaj v miru, moja zlata mama.