Članek
O narcisih brez krivde in brez sramu
Objavljeno Jan 02, 2015

Od malega sem se bolje razumela z osebami, ki so starejše, včasih celo precej starejše od mene. Bilo so bolj umirjene, bile so vir življenjskih modrosti, imele so integriteto. Niso se podile za stvarmi, ki niso bile pomembne, spoštovale so življenje, spoštovale so soljudi, bile so bolj povezane z naravo, v življenju so čutile globlji smisel, kot ga je videla večina mojih sovrstnikov.

Pozneje sem ugotovila, da ne gre morda toliko za generacijsko vprašanje, da smo včasih zelo različne osebnosti.

Pri svojem delu sem se velikokrat srečevala z zelo podkovanimi in z zelo ambicioznimi ljudmi. Včasih sem se srečala z osebami, ki v sebi združujejo oboje. Morda bi lahko te opisala kot osebe s posebnim sijajem. Podkovane osebe sem vselej spoštovala, ambiciozne (tiste brez prave podkovanosti) pa sem vedno pozorno opazovala, ker so počele stvari, ki jih jaz nikoli ne bi niti v mislih naredila, ker so izrekle besede, ki jih ne bi izrekla niti, če bi znala sovražiti, ker so razmišljale na način, ki ga sploh nisem poznala. Dajale so mi vpogled v nekaj povsem neznanega.

Bila sem nadvse presenečena, ko sem ugotovila, da sem se znašla v poklicu, v katerem - po mojih izkušnjah - deluje kar nekaj močno ambicioznih ljudi. Presenečena sem bila zato, ker sem v povsem služnostnem poklicu. Človek bi torej sklepal, da se bodo za to delo odločale izključno osebe z notranjo potrebo po tem, da služijo, da delajo za skupno dobro, da njihovo delo koristi nečemu, kar jih presega.

Potrebovala sem leta in leta in kar nekaj prav neprijetnih izkušenj, preden sem si lahko priznala, da gre za osebe, ki so tako zaverovane vase, da jih drugi ne zanimajo, da jim je vseeno za njihovo usodo, da jim je malo mar, kako jim gre.

Brez grenkobe, a z življenjsko modrostjo, ki sem si jo prislužila na trnovi poti tega spoznanja, se pridružujem besedam Matjaža Lunačka, ko odgovarja na vprašanje, kateremu tipu pacienta ta trenutek ustreza slovenska družba, z naslednjimi besedami:

"Zagotovo narcističnemu, saj družbeno okolje to omogoča, celo zahteva. V njem želimo čim bolj poskrbeti zase in pri tem odrivati druge. Zaradi vse večjih delovnih obremenitev lahko delno govorimo tudi o obsesivnosti.

Ljudje, ki jih bolj zanimajo medčloveški odnosi, so v današnjem svetu neprestano frustrirani. Frustrirani so tudi tisti, ki imajo vsega v izobilju. Pri prej omenjeni vzgoji namreč ljudje ne razvijejo etičnih in moralnih norm. Največje zlo v naši družbi sta nekrivdnost in brezsramnost."

http://www.siol.net/novice/rubrikon/siolov_intervju/2014/12/matjaz_lunacek.aspx