Članek
Moj majhen jezik
Objavljeno Feb 10, 2014

Slovenščino imam preprosto rada, z vsemi tistimi pravili, ki jih spodkopavajo neštete izjeme, podredji in priredji, z dvojino, rodilnikom in še posebej vejicami. To ljubezen do vseh teh stavčnih struktur, pravil in besednih iger mi nikakor niso vcepile v glavo učiteljice v osnovni šoli, te so me prej odvrnile od ljubezni do lastnega jezika, ampak knjige, s katerimi se mi je takoj, ko sem se naučila brati, odprl svet. V knigah je namreč pisalo veliko več, kot so ti znale povedati učiteljice, tudi starši niso imeli odgovorov na vsa vprašanja, poleg tega so te lahko le knjige odnesle v popolnoma drugačne svetove. Naj bo to v čudežne dežele, visoko na letečih preprogah, daleč nazaj v svet Aztekov in Inkov ali na lov za tihotapci ... Brez kakršnega koli načrtovanja - kot poteka to danes pri majhnih otrocih, pa niso sami nič krivi za to - iskreno in s čistim navdušenjem nad lepo besedo in mislimi se je spletla med nama ljubezen.

Kako pokonci mi stojijo lasje, ko naletim na osnovna nepoznavanja slovenskega jezika od ljudji na pomembnih in odgovornih položajih ter tudi od takih, ki bi morali obvladati osnove pisanja, pa jih ne, obenem so seveda napačno prepričani, da imajo vedno prav, raje ne govorim in tudi ne nameravam. Gre le za pomanjkanje spoštovanja do tistih, ki nekaj preberemo. Seveda sem jezna tudi nase ob kakšni lastni šlampariji, a vsaj nisem prepričana, da sem slavist, znanstvenik, humanist, športnik in kulturnik obenem.

Knjiga in slovenščina sta mi kot otroku torej odprla svet in danes sem ponosna na svoj jezik. Ko te pot odnese v dežele, kjer Slovenije ne poznajo oziroma se jim po izgovoru te besede zdi, da gre najbrž za deželo nedaleč od Rusije ali je morda celo del Rusije - kaj pa veš, kaj se jim plete po glavi - potem je naslednja stvar, ki jih zanima, kakšen jezik govorimo. Odvrneš, da slovenski. Ponavadi temu odgovoru ne verjamejo in vprašajo še enkrat, kajti lahko bi prišlo do jezikovnega nesporazuma. Ponovno odvrneš, da govorimo slovenski jezik, da nas je le dva milijona, a imamo svoj jezik. Sedaj spoznajo, da ni bilo nikakršnega jezikovnega nesporazuma, temveč obstaja na tem svetu še en jezik, slovenski jezik, ki ga govori le peščica vseh ljudi.

Temu pravim ponos. Govoriti, izražati se, brati in pisati v lastnem jeziku. Obenem pa tujcem pojasnjevati, da lahko vse to počnemo tako intenzivno kot Angleži ali Nemci, Francozi, Španci in Italijani, ker imamo tudi mi svoj jezik, četudi je majhen. Včasih tako zelo, da postane premajhen, vsej ljubezni navkljub. Ali pa postane človeška radovednost prevelika.

Zadnjih nekaj let mi primanjkuje informacij v slovenščini. Kot otrok nisem nikoli pomislila, da se bom na neki točki vprašala, zakaj morda ne govorim pet maternih jezikov. Pa ne zato, da bi se lahko izražala bogato metaforično, poetično in romantično, pač pa zato, da bi lahko dobila čim bolj verodostojne podatke z vseh koncev sveta ali o področjih zanimanja. Tako pa se mi dogaja, da vse bolj občutim pomanjkanje informacij v lastnem jeziku. Za to slovenščina kot jezik seveda ni nič kriva, morda le to, da se je uveljavila na tako majhnem prostoru, kot je Slovenija, in je temu primerno majhen tudi njen trg.

To potegne za sabo vse, manj kakovostnih medijskih vsebin, manj neodvisnih raziskovalnih institucij, manj razpršenosti, manj izbire, manj možnosti in priložnosti, manj vsega. In ni redko, da v lastnem jeziku ne najdeš vsebine na določeno temo, prevoda besede ali obravnave nekega problema. Takrat se za trenutek počutiš tudi nepomembnega, kljub vsej ljubezni in ponosu do slovenskega jezika. Predvsem pa razmišljaš o vseh informacijah, ki jih majhen narod zaradi svoje majhnosti ne dobi, če ni med njim in informatorjem tudi dobrega, natančnega prenosnika. Tu se bojim, da smo slabi. Vsak zase že poišče neke vsebine, ki ga zanimajo, na kako trdnih temeljih so postavljene, mora raziskati sam. Bolj kritike vredne so javne vsebine, ki so postale tako zelo lokalnega značaja, da nas Slovence kljub globalizaciji, podiranju mej Evrope potiskajo v teh nekaj tisoč kvadratnih kilometrov in obravnavajo, kot da zunanjega sveta ni. Da ne bo pomote, saj neke vsebine so, javna televizija ima celo dopisnike po svetu, nekateri so boljši, drugi slabši, pa vendar se zdaj bolj kot kdaj prej zdi, da je svet le eden. Mi pa vemo le bežno ali še to ne, kakšne devastacije okolja so se zgodile, da lahko v tem trenutku gledamo olimpijske igre, kakšne so bile podkupnine, provizije; da v vsakem oceanu nastajajo po stotisoče kvadratnih kilometrov velike zaplate odpadkov, ki smo jih povzroči mi; da je v Indiji 65 odstotkov žensk žrtev nasilja v družini; da z antibiotiki hranijo prašiče, ki jih morda jemo tudi mi; da v Iranu pravzaprav živijo eni najbolj prijaznih ljudi; da lahko tudi ZDA bankrotirajo ...

Slovenščina je postala za vse te informacije premajhna, zato sta danes edini ključ, da izvemo tudi tisto, kar v lastnem jeziku ne moremo, znanje tujih jezikov in svetovni splet. A želje po boljši informiranosti v domačem jeziku kljub temu ostajajo, kot tudi ljubezen do lepe slovenske besede.