Članek
Koga zares potrebujemo
Objavljeno Feb 04, 2014

Tako mimogrede, ob vseh objavah požrtvovalnih gasilcev, prostovoljcev seveda, ki jih je v vsej Sloveniji več kot stotisoč, me je ponovno prešinila pohujšljiva misel, da ne potrebujemo nobene visoke politike, da vzamemo stvari v svoje roke. Če se samo malo ozremo okoli, potem nas v teh dneh rešujejo ravno tisti, ki jim skozi palec gledano ta države jemlje največ in jim še vedno jemlje in bo jemala še naprej. Zato pač, da se lahko ona varno pripelje do svoje varne službe, na toplo, kjer bo počasi, v svojem večnem duhu potrebe po času, premlevala, kaj narediti.

Kar se danes dogaja po Sloveniji, je čisti dokaz, koga potrebujemo in koga ne, ko pride do resničnih nesreč. Oprostite, ampak ta ekonomska, gospodarska, finančna ali kakorkoli že imenujemo našo krizo, pač ne more biti nesreča, pa ji vsak dan brez premora namenjamo prve strani v časopisih in uvodne novice na televzijskih poročilih. Vse bolj se ponovno izkazuje, da nima Slovenija nobene strokovne službe, ki bi imela vsaj malo pojma pri spremljanju podnebnih sprememb in s tem nadzora nad tistimi manj sposobnimi službami na vseh ravneh države, ki kar tako povprek izdajajo gradbena dovoljenja na nekdaj kmetijskih zemljiščih, na poplavnih ravnicah (beri: prvih terasah), ki iz pisarne sekajo drevesa na strmih pobočjih, ki jih mora že po naravni, da ne rečem kmečki logiki, doleteti erozija. Raje ne načenjam primerov pitne vode, ko mislijo, da lahko nekaj, kar je narava dala vsem prebivalcev tega planeta, vzamejo za svoje, delijo svojim prjateljem-podjetjem in po možnosti vsak mesec napišejo položnico za dež.

Gre preprosto za to, da tudi Slovenijo vsako leto doleti vsaj ena hujša naravna katastrofa, ki se meri v več sto milijonih evrov. Pravim vsaj ena, ker mi spomin pravi, da smo pred pol leta ponovno poslušali o suši, ker so bile le nekaj mesecev poprej poplave pa na točo ste najbrž že pozabili. Aja, pa v Vipavski dolini je lani ali predlani pihalo dvesto kilometrov na uro. Morda ste že pozabili na vetrolom izpred nekaj let tudi v osrednji Sloveniji in vzhodno od Ljubljane, pa ne le to, oktobrski sneg, ki je padel morda pred dvema letoma ali tremi, je tudi dodobra presenetil drevesa v gozdovih.

Vse to se je zgodilo v le treh letih, večkrat, in čeprav ti pojavi niso nič čudnega, ker to je narava, naj jo obrnemo levo, desno, na glavo, na noge ... toda vse hujša postaja, vse bolj neprijazna in vse pogosteje nas opominja, ne hecajte se z mano. In ljudje, saj veste, tisti ljudje, ki v teh trenutkih sedijo doma na mrzlem, brez elektrike, odrezani od velikih središč naše male države, ali pa se po gozdovih in cestah borijo, da promet do služb, da gospodarstvo nenazadnje, in gospa javna uprava, tečejo čim bolj nemoteno in da še vsaj tečejo, vsi ti ljudje kar dobro vedo, da se z naravo ni hecati. Tisti, ki so vsaj enkrat doživeli njeno moč in je še niso pozabili, vedo, da človek nikoli ne bo večji od nje, da je nikoli ne bo premagal, pa naj gradi še tako trdne zgradbe in ceste. Zato ne vem, zakaj sploh potrebujemo tiste riti na toplih stolčkih, ker jih za prihodnost Slovenije res ne bomo potrebovali. Vse bolj se namreč zdi, da bo naša prihodnost ujeta med močne vetrove, nevihte, suše, poplave, toče in pozebe. Iz tega pa se lahko, kot vidimo tudi sedaj, rešimo le kot sosed sosedu prijatelj. Zato, jih sploh potrebujemo one tam spodaj?