Pred dobrima dvema desetletjema sem sedel v mali predavalnici območne enote Rdečega križa, kjer nam je izvajalec tečaja prve pomoči nazorno in brez olepševanj razlagal podrobnosti primerov poškodb, ki jim je bil v svoji dolgoletni praksi priča. Pripovedoval jih je skoraj kot anekdote, zabavne nezgode preprostih ljudi,  kot bi hotel potrditi tisto o Vesolju in človeški neumnosti.
Najbolj v spominu mi je ostala zgodba o možakarju, ki je vsako jutro iz garaže potegnil svoj mali motorček, predstavljal sem si Tomosovega avtomatika ali apn6, se z njim spustil po klancu in ga nekje vmes zakurblal, le da mu tisti dan ni in ni hotel vžgati. Sestopil je z njega, ga varno postavil na štender in preveril količino goriva v rezervoarju. Z vžigalnikom. Woooof! No ... pa mu ga je le uspelo vžgati.
Iznajdljivec je utrpel hude opekline po vsem telesu, zahvaljujoč čeladi -  saj je varnost na prvem mestu - pa je obvaroval vsaj glavo v kateri se je utrnila ta veličastna zamisel. Namesto z motorjem na šiht, se je tisti dan peljal z rešilcem v bolnico.

Že takrat sem se vprašal, kako nekdo, ki v nekem obdobju svojega življenja naredi tako genialno glupost, ni česa podobno bistroumno usodnega storil že prej, ter kako vraga mu je  s tako primarno pametjo uspelo preživeti do svojega dvajsetega leta in se ni recimo že kot otrok zadušil med igro s polivinilasto vrečko, ali pa med žvečenjem lastnega nožnega palca. Pri teh bizarnih štorijah, ko bolščiš v pripovedovalca ali pa v medij, kjer vest zaslediš, začudenju sledi nejevera, saj težko verjameš, da je nekdo lahko tako prekleto neumen, potem pomisliš, da gre za izmišljotino in te ima nekdo za bebca, nakar te prešine, da si slišal že za uspešne tožbe, ko je kak brihtol po sebi polil vročo kavo in iztožil kup denarja, ker na lončku ni bilo opozorila, da je vsebina vroča.
Sicer gre za zgodbe onkraj luže, kjer bi dejali, 'every cloud has a silver lining', pri nas pa temu rečemu 'po vsakem dežju posije sonce' in takrat prebivalec tega dela sveta smukne v škornje, v žep pipec dene, v prtljažnik avtomobila košaro ter ilustriran gobarski priročnik zadega in se poda – ah, ta ironija! – po gobe.
Sedaj me določene 'žrtve' zastrupitve z gobami, pa naj se poberejo ali pak če jih pobere in svoj bridki konec vzamejo, sploh ne presenečajo več. Prej bi rekel, da jih celo pričakujem. Samozavest serijsko zna biti včasih tudi sila nerodna reč in zamah z roko, češ ' eeh, kaj če pa bit?', zna gospej Usodi zveneti kot izziv ali pa priložnost, da pametnjakoviča poduči, da ni le mušnica tista, ki je neužitna.
Mati Narava že ve kaj dela, kot se ji najbrž kar dobro svita, zakaj to dela. Če ne bi hotela poskrbeti za to, da na Zemlji ostanejo bolj razmišljujoči, previdnejši in preudarnejši – se pravi za nadaljevanje vrste primernejši primerki - ne bi ustvarila dveh tako podobnih si rastlin kot sta čemaž in šmarnica, ter ju, kako prikladno in naravnost nesramno, umestila v enako okolje. Resda je Narava kruta, ni pa nepravična. Za lažje razpoznavanje razlike med obema, ima čemaž, ki mu pravijo tudi gozdni česen (kako presunljivo!) vonj po česnu. 

Vsako teslo, ki se opoteče v urgenco, ali pa ga tjakaj privlečejo svojci, ki niso iz povsem enakega testa in ne jedo domačega čemaževega pesta, pač ne bi smel biti obravnavan. Če je tako prepričan vase, da ve kaj počne, mu ni treba riniti cevi v želodec, temveč mu je treba dati priložnost, da se zliže sam. Vso pravico ima, da dokaže, da se šmarnico lahko zaužije in da je enako kot bi zamenjal mestnik in orodnik. Nekolikanj nerodno in trapasto, nemarno in butasto, nepazljivo in površno, ni pa smrtonosno.
Krasen primer naravne selekcije, ki jo je zopet preprečil Človek s svojo tehnologijo in pripomočki, kot bi hotel zapeti tisto Ježkovo 'nenenenenenenenenenenenenene! Darwin nima prav!', je bilo letošnje vmešavanje v več kot očitno dobro pretuhtano odločitev, da je sprehod konec janua

rja, pri nekaj stopinjah nad ničlo povsem običajno in kakopak primerno nedeljsko razvedrilo. Kar vsekakor je … vendar okoli in ne prek Koseškega bajerja. Poročanje o nesreči bi bilo, če bi se jim udrla tla pod nogami in ne taleč se led.
Vendar ker živimo v družbi, kjer je treba pomagati tudi takim, so opazovalci klicali gasilce , ti pa so prihiteli in rešili dan. Juhej! Prepričan pa sem, da je marsikdo vsaj pri sebi in potihem izrekel 'budalo! in bi ga namesto izvlekel na kopno, raje potolkel kot tjulna.

Z razvojem medicine in zdravstvene oskrbe smo v nekaterih pogledih naredili precej napak. Sam smatram, naj zveni še tako brezčutno in okrutno, da so take nagode zgolj pokazatelj tistega, kar je trdil Darwin in da ne gre za nič drugega kot za naravni izbor. Z vsemi temi posegi v integriteto nekoga, ki je zaverovan vase kot Napoleon pred Moskvo, pa drezamo v naravni krogotek, kar se nam utegne vrniti v glavo kot bumerang, saj s tem spodbujamo, da je med nami vedno več takih, ki jih po pravilih narave ne bi smelo biti.
Recimo bobu bob in ne označujmo vsakega neljubega dogodka za nesrečo, saj gre velikokrat za navadno človeško neumnost ali malomarnost in praviloma strelni rani v čelu ne botruje nadnaravna sila, ki je nabila in sprožila varno pospravljeno puško v zaklenjeni omari, temveč je za zevajočo luknjo v lobanji odgovoren neumen bedak, ki je, držeč puško za petelina, pogledal v cev.

Bam! He4d shot!