Misel se mu je pojavila v glavi kar na lepem, od nikoder.
Švignila skoznjo kot komet, treščila v steno blodnjaka njegovega uma in se razletela na več manjših kosov, ti pa so se ob trku razdelili na še manjše misli, ki so mu kljuvale v lobanjo, kot podivjani krokarji v tkivo trohnečega trupla.
Skoraj vse pa so se začenjale z ‘zakaj, kaj, kako, čemu’ in hotele so imeti vsaka svoj ‘to, zaradi tega, tako, zato’.
O vsem kar se mu je že zgodilo, o včeraj, predvčerajšnjim. Namesto o jutri.
Pečal se je s stvarmi, ki niso bile več pomembne, ki ne bi smele biti pomembne, a jih je vseeno premleval. V prah.
Prah, ki se je lepil v kepo v njegovem sapniku in ga dušil. Potreboval je vetra, nevihte, ki bi ga odpihnila in ga odnesla stran.
Komaj je ena misel dobila pozornost, že jo je izpodrivala druga, jo rinila proč in vztrajala pri svojem. Dokler ni prišla nova.
Nobene ni mogel obdelati do konca, bilo jih je preveč.
Ko so se malo ustavile in tvorile neko sliko, pa je projekcija le teh delovala kot nizko proračunska korejska grozljivka izpod taktirke skisanih sivih celic sadista.
Sprijena parodija naključij in bolanosti. A vseeno bridka realnost, ki jo je videl, slišal, čutil.
Majhni drobci so sestavljali odlomke. Resnične nesmisle.
Situacije v katerih so drugi videli razvoj, sočutje, skesanost, je Ludvik dojemal povsem drugače.
Bivši alkoholik zdravi zdajšnje alkoholike. Z zmerjanjem in poniževanjem.
Ko ti prestanejo pouk, postanejo bolj neizprosni od prohibicije.
Grdo gledajo že, če kdo v njihovi bližini v golaž vlije glaž vina.
Pop pevka, ki je nekoč v okovanih vojaških čevljih sesala kurce obritoglavcev, sedaj z afro lasuljo na glavi in ovita v japonski sari, joče nad usodo odsluženih dirkalnih hrtov in daje vtis, da bi tudi njim storila enako, da bi le njihovo življenje ne bilo tako pasje.
Ljudje,ki so se vrnili s potovanj po Indiji, kamor so se odpravili iskat bit, našli pa so sebe, čeprav so se izgubili drugje, v oranžnih sarongih, s piko na čelu, s tamburinom v rokah, z zlajnano mantro in škrbastim nasmehom na ustih, ponujajo kolačke nenavadne barve mimoidočim, toliko časa, dokler ti ne klonejo in ga vzamejo.
Bogatuni z dvomljivim izvorom premoženja so postali filozofi, ki s svojih jaht prepričujejo obubožane, da sta za srečo potrebna le ljubezen in zdravje, tekmovalke lepotnih tekmovanj ponujajo rešitve globalnih težav, filozofi – nekdaj zagovorniki marksizma in levičastva, pa so glasniki novih demokracij in napredka.
Lažni spreobrnjenci, sledilci trendov in agresivni mirovniki so narekovali ritem življenja.
Gabili so se mu.
Do njih je čutil prezir in pomilovanje, obenem pa jim je zavidal, da so z avtolobotomijo dosegli tisto, k čemur je težil tudi sam.
Pofukano srečo. Ljubezen. Mir.
A kaj ko ni vedel kaj početi s temi pojmi, četudi bi jih imel. A če …
Kaj če!? Spet ČE?
Če bi se namesto s preteklostjo ukvarjal s prihodnostjo, če bi se znal premakniti in prenehati stopicati na mestu …
ČE!
Če bi ga kdaj kdo razumel, poskušal razumeti, če bi ga kdaj kdo ljubil, takega kot je, če bi ga spodbujali namesto dajali v nič in se mu posmehovali, če bi mu stali ob strani, mu dali ljubezen in ne le posodili ter jo vzeli nazaj, ko bi se jim zdelo, da …
Če dečkovo zaupanje ne bi bilo zlorabljeno, bi danes moški morda ne bil taka razvalina. Pokveka človeka. Dvomljivec.
Nikomur ni zaupal, še samemu sebi ne.