Kmalu bo minilo dve leti, zgodilo se je namreč v tistem letu, ko je naše gozdove prizadel žled in se je na veliko drvarilo, da mi je na koleno, ko sem klečala padla name klaftra, to je tudi ime za več kot meter dolgo poleno. Auč, boli. In bolelo me je še nekaj časa po tem. Najprej zaradi udarca, potem pa kar tako, ko sem bila utrujena. In bolečina ni in ni ponehala. Oziroma je ponahala, pa spet bolelo in tako naprej. Sploh v zadnjega pol leta ali še kak mesec več, ko me je bolečina ovirala tudi pri hoji gor in dol po stopnicah. Auč. 

Pa sem iskala vzroke, si ovijala koleno, nič ni pomagalo. In ne samo, da ni pomagalo. Počasi sta me začela boleti oba kolena. To sem tudi kak mesec ali dva nazaj omenila eni osebi, ter jo prosila za pomoč. Predlagala je, da naj obiščem zdravnika, če je slučajno vnetje, ter povedala katere teme naj predelujem, naj se ne počutim več na kolenih, osamljeno, nemočno, naj odstranim vzroke. Kmalu me ni več toliko bolelo do nekega dogodka, ko sem srečala zdravnika in sva govorila, ter mi je omenil slikanje. Kmalu sem se naročila, da ne čakam predolgo, ter včeraj šla na obisk. Povedala vzrok obiska, kje in kake so bolečine in on me je še pregledal, no kolena oba je pretipal (upam, da ne mislite, da je bilo kaj čudno, koleno je pač koleno). Postavil je prvo diagnozo, me poslal v laboratorij in po tablete. Prva diagnoza je notranje vnetje kolen. 

Ko sem prišla iz ordinacije, ter se zavedela, kaj mi je oseba pred časom in zdravnik v ordinaciji povedal, je bilo zelo čudno, zanimivo, scary in hkrati wow. Oseba, ki me ni niti videla, niti slišala, mi je namignila diagnozo, čeprav sem jo prosila samo za nasvet kaj naj predelujem, kje so vzroki mojih bolečin. In ja, samo tablete ne bodo ozdravile mojih kolen. Da se vse skupaj povrne v prvotno stanje in se ne ponovi, moram odstraniti posledice. Ne smem se več počutiti, kot da gem na kolena. Sem močna in zmorem. Nisem osamljena, saj sem vedno s seboj. Rada se imam.