Da pred zgodbo napišem nekatere stvari, da vam bo sama zgodba jasna. Zgodilo se mi je lani v marcu. Vse osebe, ki nastopajo v zgodbi so bile takrat dejansko pri meni v fizičnem telesu. 

V nezavest oz skupaj sem padla že večkrat, vendar vsakič iz drugih razlogov in stvari so se drugače odvijale. Prvič sem bila v nezavesti zaradi udarca z glavo v leseno steno. Ne spomnim se zaradi tega nekaj trenutkov. Drugič sem padla skupaj pred nastopom, verjetno zaradi vročine in stanja, ko sem bila na zraku mi je pomagalo. Zadnjič ko se mi je to zgodilo pa je opisano spodaj.

Vroča kopalnica, polno pare, saj sva z mami umivali babico, ki je nepokretna. Najprej ji nisem hotela pomagati, vendar sem se premislila in šla. Kar naenkrat mi postane slabo. Ko ne zdržim več grem iz kopalnice na hodnik, saj je bilo hladnejše in boljši zrak. Ko mi je bolje se vrnem nazaj. Sčasoma mi ponovno postane slabo, ter grem ponovno na hodnik. Tokrat se usedem na hladne ploščice. V tistem trenutku pide oči in izmenjava par besed, nato se vrnem nazaj noter, kjer dokončava z umivanjem, jo obriševe in dave na voziček. Bilo mi je ponovno slabo, zato sem hotela čim prej na zrak. Pridem do stopnic, ki vodijo v višje nastropje, spustim voziček, ter se usedem na tretjo stopnico, noge pa dam na drugo stopnico. V mojem vidnem polju smo samo ženske. Kar naenkar čutim padanje in temo... Čez čas se zavem. Slišim očetov glas, ki prihaja iz tunela. Vsaj tak občutek imam. Ko zmorem povedati rečem, da slišim. Slušim tudi močno dihanje. To dihanje je bilomoje dihanje. Oči imam zaprte, zato je okoli mene tema. Kmalu jih zmorem odpreti in rečem, da vidim. Kmalu se zavem, da mi je mraz, da ležim na hodniku na tleh. Počasi se poberem in usedem na stopnice, potem pa se preselim v sobo. 

Naslednji dan greva z očitom na sprehod. Pove, da sem bila čisto bela v obraz, ter da sem za nekaj sekund prenehala z dihanjem. 

Zaradi tega dogodka sem bila pri zdravniku. Uradna diagnoza je, da sem doživela kolaps.

Od tega dogodka dalje se mi je pogled na življenje spremenilo. Ugotoviš, da če umreš, da se tega niti ne zavedaš, da si sploh ne moreš pomagat, da če umreš pač umreš. Od takrat se ne bojim več smrti in sčasoma sem nanjo pričela gledat čisto drugače. Lahko so meseci in leta, ko umiraš, vendar umreš v trenutku.