Tisti, ki ste prebrali mojo zadnjo objavo veste, da sem pred kratkim magistrirala. Od marsikoga sem dobila vprašanje, kako se sedaj počutim. Tole pišem s solzami v očeh, občutje po dosegu mojega cilja še zdaleč ni takšno kot sem pričakovala, da bo. Vrnila se je tesnoba, anksioznost, strah, vsa občutja za katera sem bila prepričana, da sem jih nekako predelala, odčutila…in v bistvu sem jih…ker  vsa tista občutja, ki sem jih čutila v preteklosti, so bila vezana na preteklost, ta občutja, ki jih čutim danes so vezana na prihodnost…zdi se mi fascinantno, kako na moj email vedno pride članek, ki je povezan s tem kar doživljam in pred nekaj dnevi sem prebrala članek ob katerem sem imela občutek, da je pisan zgolj in izključno zame. Tole je odlomek članka: »Pri svojem raziskovanju sem ugotovila, da je strah zgolj pomanjkanje informacij. Preberite poved ponovno. Če imam torej informacije, če imam sebe, če se zavedam, da si ustvarjam življenje s svojimi mislimi, občutki in prepričanji, imam informacije. Posledično mi strah čisto nič ne more. In posledično je strah velika iluzija. Nekaj, kar v resnici sploh ne obstaja. Nekaj, kar je zgolj namišljeno. Torej naslednjič, ko vas napadejo strahci, iščite le informacije, rešitve, pot. Vedno, ampak res vedno, je nešteto rešitev in možnosti. Samo pomiriti se je treba, da jih zagledate. Samo zaupati je treba. Zaupati sebi. In ko imamo sebe, imamo vse. Ko zaupamo v življenje, nimamo potrebe po kakršnem koli strahu. Ko zaupamo v dovršenost, nimamo potrebe po strahu. Ko zaupamo, da smo ustvarjalci svojega življenja, vse postane lahkotno, enostavno in igrivo« (http://www.dobravila.com/pomanjkanje-informacij/).

Tukaj vam iz svojih izkušenj povem, da teorija je nekaj, praksa pa čisto nekaj drugega. Za prakso je potreben pogum, potrebno je tvegati in nekaj narediti in to zna biti precej boleče. Sama vem, česa me je najbolj strah, celo tako zelo strah, da sem včeraj skoraj dobila panični napad, ko sem s sinom hodila iz vrtca. Torej česa me je tako zelo strah? Poraza! Da ne bom dobila potrditve od drugih! Imam veliko idej, v kratkem bom imela svojo spletno stran na kateri boste lahko brezplačno dobili mojo e-knjigico J in že samo ob misli na tem, da knjiga ne bi bila sprejeta se mi skrči želodec! Nenehno se mi porajajo vprašanja, kaj pa, če ljudem ne bom všeč, kaj pa, če bodo skritizirali mojo knjigico, kaj pa, če bom pogorela na celi črti in se mi bodo ljudje smejali….skratka, našlo bi se še kar nekaj vprašanj, ki zmanjšujejo mojo vibracijo in posledično večajo kepo, ki jo čutim v prsih in v grlo!

Zavedam se, da lahko ta občutja utišam samo na en način. In sicer tako, da jih sprejmem ter se lotim svojih ciljev in tvegam! To so moje sanje, to si želim in ne mislim obupat!

Med pisanjem tega članka se mi je porodilo še nekaj in sicer odnos, ki ga gojiva z mojo mami. Že od zagovora se sprašujem, če je kaj ponosna na mene, v naši družini je sicer tako, da se o čustvih ne govori kaj preveč. Tudi tukaj sem tvegala, pustila pisanje tega članka in jo poklicala. Enostavno sem mogla vedeti kaj čuti. In na mojo veliko presenečenje sem izvedela, da je še kako ponosna na mene, domov sem dobila potrdilo o zaključku mojega študija in povedala mi je, da je ob njem jokala. Dolga leta sem gojila jezo in zamero do mami, krivila sem jo za vse slabo v mojem življenju, danes vsem, da še zdaleč ni vse tako črno belo. Mami je, tako kot vsak starš, delala in naredila tisto za kar je bila prepričana, da je najbolje za nas otroke. Danes, ta trenutek, sem samo hvaležna, da jo imam. Vem, da me podpira in verjame vame in to mi zelo veliko pomeni! Danes sem od nje dobila  potrditev po kateri sem dolga leta hrepenela, čeprav se tega niti nisem dobro zavedala, ko sem ji prej zaupala svoje strahove mi je odgovorila, da če bom zaupala sama sebi bodo tudi drugi zaupali vame…in res je tako!

Pogovor z mami mi je podelil še eno spoznanje in sicer, da me je strah tudi odgovornosti. Vedno poudarjam, da je posameznik vsak sam odgovoren za svoje življenje, no, jaz v polnosti nisem bila. S tem, ko sem krivila mami sem ji dajala odgovornost za stvari, ki so se mi zgodile in posledično za stvari, ki se mi še vedno dogajajo, s tem je imela moč, da nevede usmerja moje življenje. Ko sem jo nehala kriviti sem ji vzela to moč in sedaj je seveda vsa odgovornost za življenjske padce in vzpone, polno v mojih rokah! In to ni kar tako!

Če želimo biti v življenju srečni, če, želimo imeti dobre odnose, če želimo biti uspešni, potem je potrebno tvegati, če ne, ostajamo v svoji coni udobja in čisto nič se ne spremeni. Potrebno se je osvoboditi vseh zamer, jeze, občutkov krivde, strahu…Danes vem, da nisem edina, ki čuti vsa ta čustva, deležni so jih tudi najuspešnejši ljudje na svetu. Pomembno je le, kako se s temi čustvi spopademo. Jim dovolimo, da nas ohromijo ali pa jih vzamemo pod drobnogled, ter poskusimo ugotoviti kaj nam  sporočajo!? Prisluhnite svojemu telesu!

Želim vam vse dobro! Hvala, ker ste!

Klavdija