Članek
Strahovi
Objavljeno Mar 20, 2016

Med branjem pravljice, Dobri dinozaver sem se spomnila, kako je tudi mene strah omejeval pri dosegu ciljev, tako kot Arlota. Strah me je dejansko spremljal, tako kot senca. Bil je v vsaki pori mojega telesa. Česa me je bilo strah? Vsega! Da me bo povozil avto, da bom zbolela, da me bo zadela strela, strah me je bilo, da nisem dovolj dobra, da me bo nekdo ugrabil sredi belega dne…ni, da ni.

Po dolgem procesu osebnostne rasti in dela na sebi, sem se zmogla soočiti s strahom in mu pogledati v oči. Saj ne da danes čutim kaj manj strahu, razlika je samo v tem, da mu ne dovolim, da prevlada, tudi ne poskušam ga utišat temveč grem skozi njega. Dovolim si ga začutit in potem ga spustim saj se zavedam, da sem povsem varna.

 

V knjigi reče oče Arlotu: »Ko boš premagal svoje strahove, boš lahko videl lepoto, ki se skriva v drugih:« Bolj se ne bi mogla strinjati z njim. Ko nas je strah, velikokrat kritiziramo druge in jih obsojamo. Nismo jih sposobni videti takšne kot v resnici so, v njih vidimo zgolj naše strahove in negativna prepričanja, ki smo si jih ustvarili skozi leta našega življenja.

 

Ko se je mali dinozaver spopadel s svojim strahom je imel priložnost spoznati kdo v resnici  je in tudi svoje sanje je uresničil. Tako kot Arlotu je tudi meni strah pomagal pri tem, da sem spoznala, kdo v resnici sem in kaj si želim. Med branjem člankov, ki jih dobivam na mail, mi je ostalo v spominu sporočilo Nadangela Haniela, ki pravi, da je strah reakcija ega, ki se upira spremembam. Če pogledam sedaj nazaj v mojo preteklost in v moje strahove, to kar drži. Mene so strahovi dejansko omejevali in me ščitili pred spremembo. Zaradi strahov sem ostajala v svoji coni udobja.

 

Strah je čustvo, ki ima zelo nizko vibracijo.  Pri meni je bil ravno strah tisti, ki me je najbolj omejeval pri tem, da bi sledila svojim sanjam. Hvaležna in vesela sem, da se danes lotevam stvari kljub tihemu glasku v meni…ker sem zmogla strahu pogledati v oči, danes živim življenje v katerem uživam, življenje v katerem sem srečna….

 

Če imate občutek, da ste obtičali, da se ne morete pomaknit naprej, se vprašajte, česa me je strah? Velikokrat točno vemo, kaj naj bi naredili pa tega vseeno ne, saj nas je strah, kaj bo sprememba prinesla. Poskusite.  Mogoče boste presenečeni z rezultatom J

 

 

Objem,

 

Klavdja