Res je, skozi moj proces učenja in preobrazbe mi je postale jasno veliko stvari. Kar pa ne pomeni, da je sedaj ta proces  zaključen. Uf, še veliko stvari je potrebno predelat, še veliko se moram naučiti…zelo pomembno je, da se sedaj zavedam kaj počnem narobe in poskušam potem to spremeniti. Tekom življenja smo razvili ogromno obrambnih mehanizmov. Moje največje odkritje je bilo, da zelo rada kritiziram in obsojam druge (ponavadi sem to počela zgolj v svojih mislih). Zakaj? Ko sem kritizirala in obsojala druge, sem  s tem zakrila svoje slabosti, svoja negativna čustva in imela sem ogromen razlog, da pri sebi ničesar ne spremenim. Drugi so slabi, jaz sem dobra. Tako sem se lepo zaščitila pred zunanjim svetom. Ljudem sem se kazala močna, v sebi sem bila pa globoko ranjena in sem dvomila v vse kar sem takrat počela.  Na trenutke to še vedno počnem ampak mi sedaj tako srce kot možgani, hitro sporočijo, da delam nekaj narobe.  Verjemite, velikokrat se sploh ne zavedamo kaj počnemo in takrat je dobro imeti ob sebi osebo, ki ti brez slabe vesti pove, kaj delaš narobe, nehote lahko  s svojimi dejanji in besedami prizadenemo ljudi okrog nas. Lahko so to naši najbližji ali oseba, ki smo jo srečali prvič. Še nekaj dni nazaj sem prizadela svojo sestro. Zakaj? Namesto, da bi jo sočutno poslušala, sem takoj prešla v kritiziranje in obsojanje.  Saj kasneje sem se zavedala kaj sem naredila in sem se ji opravičila, si pa želim in res delam na tem, da razvijem svojo sočutnost in empatijo na višji nivo. To je sedaj moj največji naslednji korak.  Ne bo lahko.  

Zavedam se tudi, da nekaj je teorija, drugo pa praksa. Vem, da se lepo sliši, ko vam v vsaki objavi napišem, da sledite temu kar čutite. Ni lahko vsa stara prepričanja pustit za sabo in iti popolnoma v drugo smer. To bom vedno znova ponavljala. Včasih je potrebno prehodit trnovo pot, da greš v tisto smer v katero te vleče srce. Nisem popolna, po svojih najboljših močeh se trudim biti dobra mama, dobra sestra, dobra hčerka, dobra prijateljica. V veliki večini mi uspeva, še vedno pa pridejo trenutki, ko odreagiram tako, kot ne bi smela. Prevladajo čustva in ne razum.

Tudi jaz sem samo človek, ki na trenutke dela napake, se pa trudim, da je teh napak čim manj.

Z ljubeznijo,

Klavdija H.