Članek
Je čas, ko si ZA, in je čas, ko moraš biti PROTI
Objavljeno Jun 23, 2014

Zaključuje se najkrajši mandat poslancev v zgodovini samostojne Slovenije. Bil je turbolenten in poln presenečenj. V tem mandatu sem na vlado in pristojne ministre naslovila 38 poslanskih vprašanj in pobud. Ko se oziram nazaj, se sprašujem ali bi kaj spremenila, ali bi morda z izkušnjami, ki jih imam danes, kdaj ravnala ali glasovala drugače. Ali sem bila s svojimi vprašanji dovolj vztrajna, in ali sem kdaj prestopila mejo dopustnega?

Moja prva poslanska pobuda se je nanašala na bančno garancijo gradbenega podjetja SCT, saj se je zagorsko podjetje Svea, ki je za to družbo tudi opravljalo delo kot podizvajalec, že takrat spopadalo z likvidnostnimi težavami. Pospešitev postopkov je pripomoglo k temu, da je Svea za svoje delo, ki so ga opravili na letališču Edvarda Rusjana Maribor, prejelo plačilo in s tem sredstva za izplačilo enomesečnih plač delavcev. Pozitivno se je minister za kmetijstvo (takrat še Franc Bogovič) odzval na poslansko pobudo, da se naj tradicionalni slovenski zajtrk ne ukine. Tudi Načrt za kakovost zunanjega zraka v Zasavju je bil sprejet – v zvezi s tem sem dala kar nekaj pobud in vprašanj. Druge pobude in vprašanja, ki sem jih zastavljala, so žal naletela na gluha ušesa ministrov oz. odgovore tipa da »bodo zadevo preučili«.

Bolj pomembni za državljane in državo pa so bile seveda zakonski predlogi. Prvo novelo, ki smo jo kot poslanci poslanske skupine Državljanske liste vložili, je bila sprememba Zakona o poslancih. Znižali smo si plače in nadomestila ter oklestili privilegije. Menili smo, da je potrebno dati zgled, da mora politika najprej varčevati pri sebi, šele nato pri državljanih. V političnih krogih smo si s to novelo pridelali marsikatero zamero in ogorčenje, ki pa se ni videla toliko v javnosti kot v medsebojnih pogovorih v zaodrju. Veliko burnih odzivov smo bili deležni tudi  ob ZUJF-u – vendar bi z manjšimi popravki še enkrat dala glas ZA. Tudi kot pobudnica spremembe 90. člena ustave, ki se je nanašala na omejitev referendumov, sem bila tarča velikih pritiskov v smislu, »da bom za vedno v zgodovino Slovenije vpisana kot ženska, ki ubija demokracijo«.

Vendar je dejstvo, da smo bili ena redkih držav na svetu, ki smo imeli tako na široko odprta vrata do referendumskih pobud. O tem, da smo zaradi tega »reformno nesposobni«, so nam govorili tudi iz Evrope. Še danes sem prepričana, da smo s to spremembo, ki jo je na koncu potrdila velika večina poslank in poslancev, privarčevali veliko milijonov davkoplačevalskega denarja.

Pred prvimi parlamentarnimi počitnicami leta 2012 smo glasovali o novem direktorju AUKN. Večer prej nam je predsednik vlade Janez Janša obelodanil, da bo direktor postal Vitoslav Turk. Gospod mi ni deloval kot človek, ki bi mu v upravljanje zaupala skupno premoženje vseh državljank in državljanov. Bila sem proti, skupaj z mano pa še nekateri koalicijski poslanci in Janševa kadrovska poteza ni bila izglasovana. Čez 10 minut je bilo odpovedano tudi srečanje koalicijskih poslancev pred počitnicami v vili Podrožnik, čeprav so imeli narezke, kot so tedaj poročali mediji, že pripravljene. Tudi ta izkušnja je bila moja mala šola velike politike. Pa bi bila še enkrat PROTI.

Da nimaš šans, če se zmenijo veliki, smo spoznali tudi v paketu Mr. Muscolo – paket je obsegal sedem zakonskih novel, ki so vse sledile temu, da funkcionarji vseh vrst ne morejo opravljati javnih funkcij, če so obsojeni za kaznivo dejanje zapora ali za kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva. Kdo nas je podprl? NIHČE, nihče ni imel volje za dvig standardov v politiki.

Veliko živčnost smo na političnem parketu dvignili z novelo ZDIJZ – pod pentljo tajnosti je odtekal denar v državnih podjetjih, ZDIJZ s transparentnostjo in možnostjo vpogleda javnosti v posle te luknje končno začenja mašiti. Šele čas bo pokazal, da je bil to najpomembnejši zakon mandata 2011-2014. Še več neodobravanja pa smo poželi z dopolnitvijo novele, ko morajo biti javni tudi podatki o slabih kreditih, ki smo jih dokapitalizirali z davkoplačevalskim denarjem.

To je nekaj zakonskih rož, na katere sem ponosna. S stisnjenimi zobmi sem dala glas za prvi dvig DDV-ja. Glasovanje, na katerega nisem najbolj ponosna – vendar smo bili takrat v fazi, ko je bilo treba Bruselj prepričati, da znamo sami; volje za ZUJF 2 pa je bilo žal premalo. Vprašanje je tudi, ali bi ga brez protestov sprejeli državljani.

Živim v majhni vasici s 40 prebivalci in rada se vsak dan iz Ljubljane vračam domov, zdi se mi, da mi tudi to pomaga ohranjati stik z realnostjo, katere izgubo mnogokrat očitajo politikom. Za večino sprememb in predlogov, ki smo jih potrjevali v Državnem zboru, sem poskušala dobiti tudi mnenje od ljudi različnih profilov. Nekega zimskega večera sem pila čaj v vaški gostili v nekem majhnem kraju. Gospod veterinar je bil ogorčen nad Židanovim pravilnikom, ki je liberaliziral obvezno cepljenje psov. S strokovnimi argumenti me je prepričeval, da sprememba lahko pomeni povratek stekline na slovensko podeželje in izbruh drugih bolezni. Nadaljevala je lastnica psa in rekla, da je to že dobro, saj lastnike manj stane – vendar je ključno, da politiki skrbimo za ustrezno mrežo podružničnih šol, saj je to ključno za ohranjanje slovenskega podeželja. Bila je učiteljica. Z zgodbo želim ponazoriti, kako se poslanci, vsaj tisti, ki smo bili veliko na terenu, soočeni z različnimi stališči, in da je vsak državljan zase prepričan, kako lahko nek segment družbe prispeva več, kot pa tisti segment, v katerega je vključen sam.

Večkrat povem tudi zgodbo s praznovanja vaškega žegnanja. Takrat pride veliko ljudi in napotki za mizo mojemu poslanskemu delu so bili približno takšni:

-        Sestra, ki je doktorica znanosti in raziskovalka, je prepričana, da brez znanosti ni napredka, in da znanost potrebuje več denarja, saj je le to garancija za razvoj in preboj naše države;

-        Bratranec obrtnik z Gorenjske je jezen zaradi visokih davkov in prepričan, da država pobere preveč – zato noče nobenega več zaposliti četudi bi ga lahko, pričakuje pa tudi, da bomo ukinili pol inšpekcijskih služb;

-        Drugi bratranec, ki kmetuje, je prepričan, da to ne bo več počel, če bo kmetijskih subvencij manj, z manj kmetijami pa bomo propadli kot narod;

-        Stric pravi, da pokojnine moramo pa »pr'mir pustit« in je seveda jezen, ker ima 5 evrov previsoko pokojnino, da bi še ujel upokojenski regres;

-        Sorodnica iz mesta meni, da na kmetiji živijo dobro, v mestu pa je kup predragih položnic in pričakuje, da bo prioriteta, da upravitelje v blokih pošljemo v zapor;

-        Druga sestra, ki dela v zdravstvu, je zatrjevala, da potrebujejo več denarja, da je zdravje naše največje bogastvo, in da se itak življenje začne in konča pri njih, zato je zdravstvo proračunska prioriteta, njihove plače pa sploh;

-        Sorodnik, ki dela na Slovenskih železnicah, pravi, da brez drugega tira in velikega vlaganja v železniško infrastrukturo ne bomo izšli iz krize;

-        Stričeva žena je prepričana, da se ji je zgodila velika krivica, ker je že Pahorjeva vlada ukinila t. i. državno pokojnino, in meni, da je ključen ukrep, da to krivico popravimo;

-        In na koncu je skromno dodal še naš župnik: »tisto zavarovanje nam boste pa ja pustili pri miru!«.

Tudi s takšnimi napotki svojih majhnih vaških »stricev iz ozadja« sem se v Državnem zboru skušala odločati po svoji vesti.

Če potegnem črto pod svoje poslansko delo, lahko rečem, da sem se trudila po svojih najboljših močeh – če bi v ospredje postavljala strankarske interese in dober odstotek v trenutnih anketah, bi se najbrž marsikdaj odločala drugače – vendar sem imela vedno pred očmi v prvi vrsti državo, državljane in naše otroke. V novem mandatu me oziroma nas čakajo novi izzivi.  

Verjamem v ljudi in to, da bodo uvideli dobro delo, ki smo ga opravili, in nam dovolili, da dobro delo nadaljujemo. Ponosna sem, da sem del Državljanske liste, ekipe, ki je delala in naredila veliko dobrega ter ima še veliko za ponuditi in udejanjiti.