Bern Jurečič

 PARTNERSTVO NA PREIZKUŠNJI

 Delež tistih, ki se zaradi enega ali drugega razloga odločijo, da niso več pripravljeni vztrajati v partnerski zvezi oziroma v zakonski ali zunajzakonski skupnosti, se vztrajno – in obenem skrb vzbujajoče – povečuje. Tudi če je statistika skladno z ljudsko modrostjo še tako "pokvarljiva roba", pa se ne da zanikati, da odstotki, o katerih lahko preberemo v medijih, namreč da se razdre okoli 60 odstotkov zvez v primerjavi s številom sklenjenih zvez, vseeno pomenijo, da je razpad take skupnosti danes zelo pogost pojav, kot nekakšna "rešitev pri roki", ter da se partnerji za tak korak odločijo zelo hitro.

 SVET JE VSE BOLJ DRUGAČEN

 Dileme, ali se naši medsebojni odnosi na splošno močno spreminjajo, ni več. Pojav seveda ni nov in traja že nekaj časa, toda povsem enako, kot lahko vse bolj vzpenjajočo se spiralo razvoja in sprememb opažamo in spremljamo na primer na znanstvenem področju, se dogaja tudi na drugih področjih in medsebojni odnosi niso izvzeti. Tako lahko v zadnjem času, posebej v zadnjem letu ali dveh, govorimo o pojmu "razosebljenost", ki ga doslej nismo kaj prida omenjali.

Ko je zahodni svet sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja začel pogosteje omenjati "Vodnarjevo dobo", so se razvile ideje, kaj naj bi ta "nova doba" prinesla, pri čemer ni manjkalo idealiziranja in predstav o "popolni družbi", nebrzdanem napredku, potovanjem v tuje svetove in podobno. Ker je šlo obenem za čas veliko večjih možnosti in priložnosti kot kdajkoli prej, se je človek podal na pot napredka, pridobitnosti, potrošništva, bogatenja itd., pri tem pa korak za korak stopal stran od sebe samega. V enem od segmentov se je dalo ves čas spremljati spremembe znotraj družine, v kateri so sčasoma vse večjo vlogo igrali vrtci, vzgojiteljice in šola, v ozadju tega premika pa nezanimanje močno preobremenjenih staršev. Skozi čas je to – ne povsem naravnost - pripeljalo do permisivne vzgoje, katere dokaj logična posledica sta po eni preveč svobode otrok tako doma kot v njihovem okolju, se pravi v družbi, na cesti in v šoli, po drugi strani pa sprememba ravnotežja odnosov na vseh teh področjih. A tudi če problematiko vzgoje in spremenjenih odnosov otrok s svetom okoli sebe prepustimo nekemu drugemu času in zapisu, pa ne moremo mimo tega, da danes niti svet niti naši medsebojni odnosi niso več taki, kot so bili še nedavno nazaj. Še več, človek je kot socialno bitje svoje odnose – na primer odnos moški-ženska, vloge v boju za obstoj in preživetje, princip lovca itd. – razvijal in zlagoma tudi spreminjal skozi nekaj deset tisoč let, a v nobenem od obdobij ne tako rapidno kot v zadnjih desetletjih, zato se v spremenjenih okoliščinah vedno manj znajde in obenem vedno bolj išče.

 POROČANJE IZ ČISTE LJUBEZNI

 Če na problem spremenjenih odnosov v partnerstvu pogledamo bolj podrobno, lahko vidimo, da se partnerstva že sklepajo bistveno drugače kot še pred nekaj stoletji. Vse manj eksistenca in skladnost med prihodnjima partnerjema ter vse bolj idealiziranje in "neskončna" ljubezen in/ali privlačnost sta dandanes že čisto običajni in torej vsesplošno sprejeti vzorec.

Tako se danes poročamo predvsem iz ljubezni. Ta nas ponese in nam nadene rožnata očala idealizma, polepša dan, svet in srčni utrip ter nas obda z lepoto perspektive in prihodnosti. Potem pa se začne. Opazimo nekaj, kar ne sodi v sliko naših predstav, morda dve ali tri take stvari in že se začnejo pojavljati vprašanja. "Kako sem lahko tako zgrešila?/Kako sem bila lahko tako slepa?/Kako da tega nisem videla/vedela prej?/Kam sem pa gledala?!" in podobno.

Dileme se seveda ne ustavijo samo na razpadanju ustvarjenega ideala, ampak se hitro preselijo na področje vrednotenja: "Kaj sploh imam od te zveze?/Ali je sploh tak, kot sem mislila?" in posledično: "Kakšen pa sploh je?/Kaj mi lahko nudi v življenju?" in še naprej: "Kaj imam lahko od njega?/Ali sem zavozila?/Kako bom zdaj obdržala, kar sem imela prej?/Ali mi prej ni bilo bolje? (tehtanje, merjenje – op.)" in še bi lahko razvijali temo naprej. Naj uporaba ženskega spola pri vprašanjih ne moti – oba spola se srečujeta z enakimi dilemami, razlike so natančno take kot med spoloma samima, recimo v zornem kotu in prioritetah glede teh vprašanj, rezultat pa gre v zelo podobni smeri, k razočaranju in iskanju izhoda.

 Prav pri iskanju rešitve pa se problem pravzaprav šele dobro začne. Ne gre namreč samo za to, kaj bi se še dalo storiti, ampak bolj za ocenjevanje lastnih zmožnosti in pripravljenosti, in sicer pod pritiskom, ki ga prej, ko je zveza še trajala in ni kazala razpok, ni bilo. Posameznik je tako vržen v kotel dilem, pritiskov, želja, pričakovanj, nejasnosti in marsičesa zraven, iz česar pa se lahko izvleče le z veliko discipline in potrpežljivosti ter s stališči, ki so jasna in trdna. Ali si jih je skozi dotedanje življenje uspel razviti ali ne, je drugo vprašanje. Nepremostljiva težava pa tiči v tem, da sta za tako "reševanje" potrebna oba partnerja, en sam ne more opraviti vsega! Sledi torej spoznavanje, v katero ju življenje do tedaj ni prisililo, se pravi v spoznavanje ne samo drugega, temveč tudi sebe, pa tudi ocenjevanje perspektiv, ki so v pridobitniškem in potrošniškem stilu življenja vedno precej drugačne, praviloma bolj svetle kot ne. Realnost tipa "tu in zdaj" je za večino parov današnjega časa zelo velik zalogaj.

 MEDSEBOJNE ASTROLOŠKE POVEZAVE

 Majhen postanek na tej točki nam prinese že kar klasično spoznanje, s katerim se srečujemo astrologi in vsi drugi, ki se ubadamo s človeškimi in človekovimi potenciali ter še posebej z njegovo osebnostjo in značajem – ali sploh poznamo sami sebe?

 Vse bolj se postavlja vprašanje, kaj je v tisti "kemiji", ki presneto močno deluje in ki nas spravi skupaj pa tudi narazen in ki je obenem tako nedoločljiva, neugotovljiva. Pustimo ob strani najnovejša znanstvena odkritja (bozoni, lastnosti nevtrinov …), ki korak za korakom nakazujejo, da bo ne tako daleč naprej čisto znanstveno razložljiva celo astrologija (klasična "zamera" astrologom, ki ne znajo povedati, kako na človeka deluje Mars, Saturn ali Luna …), kaj šele medsebojna ekonomska, ekološka, socialna in druga gibanja ter odnosi. Zadržimo se pri astrologiji, ki nam še vedno dovolj dobro prikazuje odnose, potenciale in medsebojno delovanje, saj astrologija ne nazadnje spada med najbolj kompletne in sofisticirane prikaze delovanja in soodvisnosti sistema, katerega koli.

Pri tem se ne smemo omejiti na začetno védenje o dvanajstih znamenjih, ki naj bi bila ali ne bi bila kompatibilna, saj je to pot v napačno smer, med drugim stran od astrologije same. Veliko več nam bo dala raziskava osebnih kart partnerjev in primerjava potencialov, predvsem pa medsebojna aspektiranost planetov enega in drugega horoskopa. Tu najdemo različne kategorije teh aspektov, ne samo po kvaliteti (skladno, neskladno, iritirajoče, neznosno, podpirajoče itn.), ampak tudi po hierarhičnih skupinah.

Teh je lahko več, toda za osnovni vpogled v povezanost dveh oseb v skupnost omenimo tri take skupine.

 Kaj nas privleče skupaj?

V prvo sodijo planetarni odnosi med horoskopoma partnerjev, ki prinašajo povezanost, bližnjost, dobro komunikacijo, občutek izpolnjenosti, "valovno dolžino". Tu gre predvsem za aspekte – seveda predvsem ugodne, harmonične – med Soncema, Lunama, Merkurjema in Venerama, v kateri koli kombinaciji pač. Taki dve osebi imata lahek pristop, radi sta skupaj, dopolnjujeta se, raziskujeta, skupaj sanjata in si izmenjujeta mnenja, izkušnje in potenciale. Vse se zdi lepo, prijetno, perspektivno, ugodno, "dobro". Vendar pa tiči v tej idili majhen kamenček spotike – planetarni aspekti, ki nas pritegnejo k neki osebi (ali pa obojestransko), ne zagotavljajo tudi tega, da bi se ta zveza lahko tudi obdržala. Ti samo pritegnejo, vzdržujejo pa ne. Za to potrebujemo v horoskopu kaj več.

 "Do konca najinih dni"

Druga vrsta planetarnih aspektov so tisti, ki prinašajo stabilnost, trdnost, trajnost. Se pravi, da gre za aspekte bodisi socialnih in počasnejših planetov z osebnimi planeti (od Sonca do Marsa) bodisi za aspekte med socialnimi in počasnejšimi planeti samimi. Tako nam na primer ugodna povezava Saturna prinese prej čvrstost (Saturn = struktura, trdnost, skelet, kamen), treznost in odgovornost kot pa probleme in zavore. Enako velja tudi za druge od Sonca oddaljenejše planete, ki lahko prinesejo na primer navdih, raziskovalno žilico, drugačnost, globino in še marsikaj, kar uspešna partnerska zveza potrebuje za svoj obstoj.

Težava pri tej drugi skupini planetov tiči v besedi "ugodna". Namreč ta skupina aspektov resda zagotavlja trdnost in trajnost zveze, vendar sama po sebi ne zagotavlja tudi tega, da bo ta trdna zveza obenem tudi prijetna, harmonična, "dobra". Če so med temi planeti prepleteni neugodni aspekti (kvadrati, opozicije, inkonjunkcije, celo nekatere konjunkcije), lahko pričakujemo trdno in obenem neugodno zvezo, navadno ji rečemo kar "nesrečna". Ob taki se vprašamo "le kaj ju drži skupaj, če pa se že vsa leta samo mučita ali trpinčita". Tudi za takšno zvezo – vsakdo od nas pa je že kje slišal ali pa pozna kakšno takšno … - morajo nekje ležati potenciali.

 "Ne gre več"

Tretja skupina planetarnih aspektov obsega tiste, ki prinašajo vse oblike medsebojnih odnosov, ki jih v partnerstvu ne bi radi srečali, pa jih v praksi najdemo še vse preveč, na primer nasilje, izsiljevanje, pritisk, ljubosumnost, goljufanje, izigravanje, laganje in podobno. Navadno v njih najdemo neugodne povezave med neprijetnimi planeti (Mars, Saturn, Uran in Pluton, tudi Neptun v nekaterih primerih) in osebnimi ali pa istovrstnimi planeti. Venera in Pluton dajeta v tej smeri sumničenje in ljubosumnost, v posebno neugodnih kombinacijah in v povezavi še s kakim nasilnim pokazateljem celo posilstva in podobno. Mars in Pluton, recimo v kvadratu, dajeta najslabše izhode iz partnerstva, nesreča, tudi nesrečni slučaji, in nasilje nista nikoli daleč. Ko v karti najdemo nekaj takih aspektov, si ne moremo kaj, da je ne bi odsvetovali oziroma priporočili močno previdnost. Verjetnost, da bi taka zveza trajala dlje časa, so razmeroma majhne, včasih celo silijo čez robove vzdržnosti in celo zdrave pameti. "Siljenje v nesrečo" radi pravimo takim zvezam.

 KAJ LAHKO ŠE STORIM?

 Kaj bo glede te odtujenosti in razosebljenosti prinesel čas, je treba vprašati jasnovidce ali futurologe. Kaj storiti tu in zdaj pa je že bolj resno vprašanje. Če recimo bolj sproti opazujemo dogajanje v zvezi in njen razvoj, imamo neprimerno več možnosti zaznati pravočasno, da in kaj se dogaja, ter ustrezno reagirati, razčistiti, popraviti, urediti, skleniti kompromis in oditi naprej z roko v roki. Toda za to je potreben čas, tega pa v današnjem času ni na pretek, ko pa so obremenitve na vseh straneh. Pa tudi pozornost pride prav, če naj bi pravočasno vedeli, kako in kaj.

Sodobni čas prinaša mnoge druge možnosti, od tega, da si dva ustvarita tzv. moderni zakon, kjer je prostora za več kot dva partnerja, preko tega, da si naložimo zelo "bogato" družabno življenje, vse do sklepanja predporočnih pogodb, ki naj bi urejale razmerja v primeru "kaj pa če …". Nemajhna težava je v tem, da v času, ko ima taka pogodba smisel, nismo sposobni trezno razmišljati o tem, kaj bo lahko "potem", oziroma je nekaj narobe tudi s tem, če smo – so razlogi, da bi se sploh poročili, potem sploh pravi, spontani, resnični? Pri predporočni pogodbi ima prste vmes tudi resni Saturn, ta pa se v navdušenje na pravkar začeti skupni poti nikakor ne more uspešno vključiti, tam preprosto nima kaj iskati …

Tako smo spet pri najbolj pogostem "razreševanju" neuspešne ali neperspektivne partnerske zveze, ločitvi, in se krog s tem zaključi. Zakonodaja danes izenačuje partnersko zvezo in zakon, čeprav ni vse čisto tako, zato sodišča in centri za socialno delo dokaj dobro poznajo razlike, dobri odvetniki pa možnosti, ki so nam voljo ob takih primerih. Procesi so mučni, napeti, neprijetni, dolgi in dragi, astrološko se jih da odlično opazovati skozi serije obdobnih horoskopov in predvidevati izhod. V novejšem času se na tem področju uveljavlja mediacija kot nekakšna manj stresna opcija, ki povrhu vsega prinaša dogovor, ki neprimerno bolj ustreza obema razhajajočima se partnerja, za razliko od sodbe, kjer sodnik po naravi stvari bolj upošteva zakonitost kot interese sprtih strani, ob tem pa je mediacija še občutno cenejša.

Bistvena razlika in prednost mediacije je pri tem inštitut pogovora – partnerja sta se zaradi narave postopka primorana pogovarjati, se pravi najprej slišati in poslušati – in dogovora - z osebo, ki je ne maramo več videti ob sebi, sklepati kompromise, delati korake nazaj. Tudi zaradi preobremenjenosti sodišč lahko verjamemo, da se bo mediacija kot način razreševanja sporov skozi leta močneje uveljavila, a ne glede na obe možnosti (na voljo pa jih je še več) še vedno govorimo o zvezi, ki se končuje.

Da pa do tega ne bi prihajalo v tako velikem številu, bi morali spremeniti marsikaj. Na osebni ravni razumevanje, pozornost in predvsem poznavanje samih sebe ter šele potem tistega drugega, na širši ravni pa šolski sistem in osveščanje, zakone in predpise ter postopke, povezane z vsem, kar je povezano s partnerstvi in družinami.

Glede omenjene osebne ravni je mogoče reči, da se število tistih, ki pridejo vprašat različne svetovalce, tudi astrologe, "ali paševa skupaj" oziroma "kakšne so moje možnosti s to in to osebo", povečuje. Zadeva včasih postaja že malo komična, saj kaka oseba vpraša za več oseb, kot bi se znašla v trgovini s polnimi policami kandidatov, a je kljub temu verjetno bolj na mestu zanimanje, kam tako osebo vodi pot, kot pa slepo prepričanje, da "se bova imela rada vse življenje".