KAKŠNA JE CENA VZTRAJANJA V SLABI ZVEZI

 Človek je socialno bitje, zadržuje se v skupinah in skupnostih, a ni samo eksistenca tista, ki ga vodi k združevanju. Nagnjen je k sodelovanju, sobivanju, dopolnjevanju, harmoniji (oziroma vsaj iskanju le-te), partnerstvu. Ostati sam je v prazgodovini pomenilo imeti manj možnosti za preživetje, v našem praspominu pa se je tak občutek zapisal kot ena od vrst strahu. Nekaj tisočletij kasneje, v času, ko eksistenca pomeni vse kaj drugega kot verjetnost, da nas bo pokončala kaka zver, je strah pred samoto in osamljenostjo bolj živ kdajkoli. Osamljenost je boleča, vsi ljudje želimo imeti ob sebi nekoga in nihče si ne želi ostati sam.

Raziskava kanadskih znanstvenikov, ki je bila objavljena v strokovni reviji Journal of Personality and Social Psychology, je pokazala še eno zanimivost: njeni rezultati kažejo na to, da imajo moški in ženske podobne skrbi glede samskega stanu, zaradi česar pri obeh spolih prihaja do podobnih vedenjskih vzorcev. Torej nikakor ne velja, da so samo ženske tiste, ki jih močno skrbi, ali bodo našle primernega partnerja. Še več, raziskovalci z univerze v Torontu so ugotovili, da je strah pred tem, da bi ostali brez partnerja, tisti, zaradi katerega morda popustimo pri nekaterih kriterijih za izbiro partnerja. Kot pojasnjuje dr. Stephanie Spielmann, so ljudje, ki imajo v sebi globoko zasidran strah pred tem, da bi ostali sami, pripravljeni spustiti kriterije in sprejeti manj, kot so od partnerja/partnerke sicer želeli in pričakovali. "Včasih vztrajajo v zvezah, ki jih ne osrečujejo, pogosto pa se videvajo z ljudmi, ki niso primerni zanje," dodaja raziskovalka.

ZAKAJ NE ODIDEMO

Ko se s tematiko potencialov za skupnost ukvarjamo različni terapevti in svetovalci, se srečujemo s celo paleto možnosti, od skladnih parov, ki imajo razvito sožitje in sodelovanje kot tudi izdelane in preverjene scenarije za primere, ko se kaj zalomi, ter so kot taki drugim lahko za primer, preko večjega segmenta parov, katerih odnos se razvija in nadgrajuje, občasno pade in se spet pobere, zaveza in namera obeh pa je dovolj močna, da vztrajata v prizadevanjih voz prepeljati do starosti, pa vse do tistih, za katere se včasih vprašamo, kaj jih še drži skupaj, in ki je njihova dinamika v posameznih primerih tako neizdelana in neskladna, da vsaj nekateri med njimi pristanejo celo v črnih kronikah.

Tako se večina ljudi ne more predstavljati, zakaj nekdo, ki je v zvezi nezadovoljen, prizadet, poniževan ali celo izpostavljen telesnemu trpinčenju, še vedno ostaja v taki zvezi, zakaj raje preprosto ne odide. Ali kot je pred veliko leti iz svoje prakse navedel neki sodnik: "Ko sem ženski, kmetici, ki ji je mož z okovanimi čevlji zbrcal otroka, ko je bila petič noseča, tako da je komaj preživela, predlagal, naj se loči, je rekla, da to pa ne. Torej je moža, ki je občasno pil in ji grozil, tožila zaradi telesnih poškodb, ostala pa bi v zakonu, 'ker je sicer dober oče in gospodar'" … Težko razumljivo.

Neka druga in bolj sodobna zgodba, ki prihaja z delovne mize svetovalca, pa se glasi takole. Ko je gospa navezala stike z gospodom, ki se na stara leta vrača iz mesta na podeželje, se ji je zdelo, da je v sedmih nebesih. Izleti, romantika, lepe urice, celo je spet doživela nekaj vročih noči. Skrbela je za njegovega psa in mu urejala papirnate zadeve, čez leto dni pa se je odnos spremenil. Gospod je postal čemeren, zadržan in vse bolj neprijeten, na trenutke celo žaljiv. Ker mu tudi sama ni ostala dolžna, so se njuni lepi trenutki spremenili v medsebojne verbalne spopade, po katerih se je vsakič počutila precej potolčena. Prijateljici se je redno tožila, kako je ta zveza ne izpolnjuje več, celo jo moti, in ob tem kuje različne scenarije, ki jih bo uporabila 'naslednjič'. Prijateljičinemu logičnemu namigu, ali ne bi bilo morda bolje, če bi to neustrezno zvezo raje preprosto zaključila, se vedno znova izogne. Ko pa med pogovorom z njo zazvoni "pravi" telefon, je vsa prijazna in sodelujoča – kot bi nekdo obrnil ploščo. A isto se zgodi tudi v hipu, ko je tega pogovora konec – spet si glasno zatrdi, da v prihodnje ne bo več ravnala tako, ampak da bo trdno zahtevala več spoštovanja. Zveza seveda še vedno traja …

BOGINJA LJUBEZNI

Če na ljubezen pogledamo z astrološkega zornega kota, nam bo v simboliki o tem več povedala Venera, boginja ljubezni. V osnovi gre za "dober" planet, ki nam govori o ljubezni, harmoniji, ravnotežju, pravičnosti, estetiki, lepemu, umetnosti in še marsičem, čeprav nam v primeru, če je Venera položena neugodno, lahko prinese tudi neprijetne lastnosti, kot na primer izkoriščanje, zavist ali metanje puške v koruzo. Morda še najlepši opis razlike med skrajnostma vpetosti Venere v horoskop je neki avtor ponazoril takole: dobro postavljena Venera pomeni slikarja, ki nariše zelo lepo sliko, slabo postavljena Venera pa pomeni človeka, ki tako sliko ponaredi.

Venera nam v horoskopu pokaže nekaj, kar bi radi oziroma kar si želimo. Preprosto povedano recimo, da nam njen položaj v drugi hiši pove, da imamo radi denar, v enajsti denimo, da imamo najraje odnose in stike s prijatelji, v dvanajsti hiši nas "sili" k prepovedanim ljubeznim, v prvi pa pomeni, da imamo od vsega najraje – sebe. Seveda gre za ustrezne astrološke hiše in zelo poenostavljene primere, ki se v praksi precej zapletejo, ker ta Venera ni sama sebi namen in je predstavljena še z znamenjem, v katero je položena, in povezavami z drugimi elementi horoskopa. Imeti v horoskopu "lepo" Venero med drugim pomeni, da naše ljubezensko življenje ne bo izpostavljeno velikim preizkušnjam ali tragedijam, pa da bomo tvorili lepe odnose z drugimi in sodelovali pri vzpostavljanju harmonije, ker pa Venera med drugim vlada tudi denarju, lahko ob takem položaju predvidevamo, da na finančnem področju taki osebi ne bo hudega. Še posebej Venera na uspešno ljubezensko življenje kaže v primeru, če je ugodno povezana z Marsom; taka zveza zna biti prijetna, izpolnjujoča in pogosto vznemirljiva.

Toda tokrat si bomo ogledali neko posebnost, ki vedno prinaša velike, pogosto nerešljive probleme – nepovezanost Venere. Če je ta planet namreč postavljen na točko horoskopa, kjer je odmaknjena od vplivnih sfer drugih planetov (astrologi temu pravimo aspekti), deluje sama zase in v ljubezensko (pa tudi finančno) življenje prinese resne probleme. Ne pozabimo: "sam zase" v tem primeru deluje planet, katerega bistvo je sodelovanje z drugimi, pa naj gre za kompromise, ljubezen ali pa sliko, ki jo narišemo in naj bi jo kdo potem tudi občudoval …

Neaspektirana Venera prinaša lakoto po ljubezni, ki jo je praktično nemogoče potolažiti. Take osebe preprosto ne moremo imeti "dovolj" radi, pa naj počnemo karkoli. Simbolno bi lahko rekli, da ji ni dovolj niti košara niti tovornjak ljubezni, zato pa bomo od nje pogosto slišali obtožujočo trditev "Sploh me nimaš rad/a!" Dokazovanje nasprotnega je tu povsem brez smisla, in tudi če se je v kakem trenutku mogoče s tako osebo pogovoriti o problematiki, bo to veljalo samo do trenutka, ko se bo ta Venera spet malo zbudila, pa bo spet na vrsti "tisti" stavek.

Take osebe si v življenju – ko dosežejo prepričanje, da zanje ljubezni očitno ni – pogosto izberejo neko področje, ki zanje potem pomeni kompenzacijo, nadomestilo, "tolažbo". V nekaterih primerih je to denar ali druge vrednosti, včasih odnosi s prijatelji, konjiček ali ustvarjalna žilica, praviloma pa gre pri tem za pretirano udejstvovanje, ki včasih že meji na patologijo.

OTROCI NAŠI DRAGI

Vprašamo se, kako je mogoče, da pride do takega primera. Ne pozabimo, da astrološka karta ničesar ne določa, temveč samo opisuje nekaj, kar je "že določeno", in nam zato samo pomaga razumeti, analizirati in pomagati človeku, če se odloči za to.

V tej točki se spomnimo splošno znane resnice o tem, da se vsega, kar naj bi v socialnem smislu vedeli o življenju, naučimo do sedmega leta starosti. Torej nas vsega o ljubezni nauči naše primarno okolje, predvsem starši. Kajpada nas ne učijo v stilu "poglej, otrok, tako se ljubi", da o kakih spolnih praksah ne govorimo, saj to niti ni treba. Ker so otroci izredno subtilna in učeča bitja, je čisto dovolj, da imamo v družini dober in skladen odnos, na drobnarijah, ki jih otrok doživlja in opazuje ves čas svojega otroštva, se je mogoče naučiti več kot iz knjig ali lekcij na očkovem kolenu. In veliko več od rož, ki jih bo oče prinesel mamici (seveda natančno dvakrat leto: za osmi marec in za rojstni dan), se bo o njuni ljubezni otrok naučil, ko bo videl očeta pomiti posodo, ko ima mamica povezano roko, ali ko bo iz hiše odnesel smeti, ne da bi mu morala za to desetkrat reči.

Tu pa se postavi dilema, ali starš kaj takega zna oziroma obvlada ali ne. Tudi sam je bil svoj čas otrok in tudi sam je bil deležen takih ali pa drugačnih primerov in zgledov. Otrok, ki je kot starš doživljal ignoriranje, zapostavljanje ali še kaj slabšega, bo imel v večini primerov – k sreči to vseeno ni pravilo – manj možnosti svojemu otroku, ko ga bo imel, pokazati, kaj je ljubezen, saj ga tega nihče ni naučil. Tu precej prav pride kaka od lastnosti, ki jih večinoma ne maramo, na primer uporništvo, nestrinjanje z avtoritetami, prepirljivost ali pa kljubovalnost; taka oseba se bo prej odtrgala od neustreznih vzorcev kot pa razne "pridne punčke in polikani dečki". Za slednje je še posebej pomembno, da imajo dobre spomine na otroštvo in ustrezne zglede staršev, sicer bodo v življenju ponavljali ali celo kopirali lastnosti, ki so jih po eni strani pridobili z geni in se jih po drugi naučili v družini. Žal pa je prepogosto prav nasprotno – pridnost je prej zunanji videz, refleks otroka, ki mora v družini nekako "preživeti" vse tisto, čemur bi se rad izognil, pa se ne more, v ozadju pa beleži in si nabira izkušnje, kajpak slabe; izkazal jih bo kasneje, v lastni družini.

Pri tem se postavlja dilema "izkazal ali izživel". Le stežka namreč razumemo inteligentnega in razgledanega moškega, dvojnega doktorja znanosti, spoštovanega "opinionmakerja", ki po ločitvi načrtno šikanira tako bivšo ženo kot otroke, tako da ima socialna služba polne roke dela s primerom, poleg tega pa se na vse načine izogiba vsakršni sodni ureditvi premoženjskega odnosa ter s tem – nezaposleni – bivši ženi še dodatno otežuje že tako in tako nemogočo situacijo.

KAR SE JANEZEK NAUČI …

Tako se vse bolj utrjuje prepričanje, da je čas otroštva veliko pomembnejši od zgolj "spraviti otroka na noge" ali "h kruhu". Vzorci, ki se jih navzamemo v otroštvu, se nas držijo kot klop in marsikaterega se znebimo (ga premagamo, spremenimo, nadgradimo) le z veliko težavo, pogosto ne brez pomoči od zunaj, na primer s strani strokovne terapije. Posebna kategorija pri tem so vzorci, ki jih otrok shrani v svojo podzavest v času, ko še ne tvorimo spominov, in še zlasti v času materine nosečnosti, ko mali razvijajoči se možgančki že pridno beležijo – mi pa smo tako prepričani, da "otrok še nič ne ve".

Zapisati, da bi otroke morali vzgajati formirani ljudje, ki imajo razčiščene pojme o ljubezni, družini, otrocih in življenju nasploh, bi bil velik nesmisel. Življenje prinaša različne zgodbe, naša osebna karma pa je tista, ki nam jih – čisto v skladu s tem, kaj vse smo počeli v življenjih pred tem – za to življenje priskrbi natančno v taki meri, kot to ustreza nalogam, ki jih moramo opraviti. Pa vendar bi se morali ob otrocih zdrzniti in se truditi stvari obrniti na bolje – na bolje zanje! V času krize, ko so tudi odnosi na vse nižjem nivoju, je to vse težje. Lonček k temu prinese tudi skupnost, na primer država, ki ima "skrb za korist otroka" pogosto le na ustnicah, v praksi pa prevladajo drugi interesi, od pomanjkanja denarja naprej. Tako posamezniku preostane le, da se s tako ključnim segmentom socialnega življenja, kot je vzgoja otrok, ubada sam, kakor ve in zna. Če je imel "srečo", da je rasel v urejeni in skladni družini, bo to lahko predal tudi svojim otrokom. Če pa bo prispeval k temu, da bo njegove otroke strah, kaj prinese jutri, jih bo s tem "programiral" tudi za njihovo kasnejše družinsko življenje. Prav ta strah je tisti, ki pove, zakaj toliko ljudi še vedno vztraja v nezdravih partnerskih odnosih, so med drugim odkrili kanadski raziskovalci, ki smo jih omenili na začetku zgodbe. In prav lepo bi bilo, če bi lahko ostali pri tistem "strah je votel, noter ga pa nič ni" – v praksi je večinoma precej drugače.

Bern Jurečič