20. april 2015, ob 07:21 (posodobljeno: 20. april 2015, ob 07:21)

Pred nekaj leti je nekaterim precej dvignila pritisk izjava katoliškega dostojanstvenika približno v tem duhu, da je ateistični pokop nekako tak, kot da bi pokojnega zapakiral približno tako kakor smet in se ga tudi temu ustrezno znebil. Seveda je ta krščanski človek izrazil tudi upanje, da takega ateizma domnevno ni.

Vendar nam naraščajoče vedenje o preteklosti ponuja vse več empiričnih vzorcev, da bi morda v zakladnico znanosti dodali tudi pojav, ki bi mu lahko rekli ateistični pokop. Da ne bi iskali po tujini, ostanimo kar doma in navedimo nekaj možnih smeri iskanja. Navedli bi lahko primerov za celotno abecedo, za prvi poskus pa bodi tole dovolj.

1. Ko sem pred kakimi petintridesetimi leti začel raziskovati zvezo komunistične mladine, sem se pogovarjal s staro gospo, katere sin je bil aretiran v Ljubljani, obsojen in poslan v kaznilnico v Spoleto. Tam je po kapitulaciji Italije odšel v partizane in padel. Nesrečna mati se je po vojni prebila do njegovega groba, skrivaj skopala njegove kosti in ga pretihotapila v Jugoslavijo. Pa tudi tu se je bala, da bi ji sina vzeli, zato ga je imela nekaj let zakopanega v vrtu. Danes so znane mnoge zgodbe o tem, da so stalinisti sorodnikom preprečevali pokope najbližjih, tudi če so ti vedeli za grob ali celo že prekopali posmrtne ostanke – nekaterim so kosti vzeli in jih razmetali. Ali ni ta ne-pogreb nekoliko ateističen?
2. Nedavni izkop posmrtnih ostankov umorjenih zakoncev Hribar in članov družine Hudnik odkriva model sistematične volje morilcev, da bi trupla umorjenih zavrgli v odročnih krajih, po ljudskem izročilu bolj primernih za crknjene pse. In še tam se jih samo zagrebe, da so na voljo zverem. Ali bi bilo to lahko nekako ateistično?

preberite več....