Zamislite si, da tovorite težko torbo od železniške postaje proti domu. K vam pristopi neznanec, in ponudi pomoč. Skupaj nato torbo odneseta dobršen del poti, nato pa se neznanec opraviči in vas znova pusti same z težkim tovorom. Boste jezni nanj, ker vas je pustil same ali boste veseli, ker vam je olajšal del poti? Ali pa ste že itak ves čas nezadovoljni, ker bi to morala urediti država?

Nekaj podobnega si mislim ob nedavnem sporočilu podjetja Žurnal media, ki se je odločil uskladiti stroške s prihodki, ter zaradi tega zmanjšati število zaposlenih oz. bolje rečeno sodelavcev. Mediji so bili polni komentarjev o tem dogodku, izčrpno smo bili obveščeni o številu in stiski odpuščenih. Ali se pa je ob tem kdo spomnil, da so vsi te delavci morali biti nekoč zaposleni, da so bili sedaj lahko odpuščeni? Ali je takrat kakšen medij pozitivno poročal o tem istem podjetju, ki se je odločilo zaposliti toliko in toliko ljudi?

Seveda tistim, ki so izgubili službo ni lahko. Toliko bolj, če so prejšnjo zapustili, da so se zaposlili v Žurnalu. Ampak takrat, ko so se odločili za zaposlitev v Žurnalu so pač sprejeli to tveganje.

Gre pač za naravni krog. Če bi se ljudje le rojevali in ne tudi umirali, bi bil svet že davno prenatrpan. Podobno velja za podjetja. Za razliko od mnogih slovenskih podjetij se je Žurnal v bistvu izkazal. Seveda ne gre, da bi mu ob tem dogodku ploskali. Morda pa vseeno. Če bi slovenski paradni konji, za kar so se pogosto imeli, kot so SCT, Vegrad, Viato & Vektor, Mura,... zmogli toliko poslovnega razuma kot ga je Žurnal, bi morda, čeprav v omejenem obsegu, še vedno poslovali. Odpustili bi manj delavcev, in ne bi delavcev pustili z luknjami v pokojninski blagajni, ki se sicer delajo ob sodelovanju države.

PS_ Če kdo najde kakršnokoli povezavo med mano in podjetjem Žurnal media naj mi jo prosim sporoči. Jaz zanjo namreč ne vem.