Članek
Delati je treba drugače, ne spreminjati zakonodaje
Objavljeno May 06, 2014

Alenka Bratušek je odstopila. V teh mesecih sem jo pa vseeno imel toliko priliko spoznati, da mije bilo jasno, da o tem ni nobenega dvoma. In tudi toliko, da je jasno, da bo delovala maksimalno razumno in ne všečno, in ravno zato bo na koncu izpadlo, da je v bistvu odstopila zaradi pritiska medijev ali opozicije, ki pritiskajo, kot bi bil vsak dan zlata vreden. Kar je najmanj smešno, ker v najboljšem primeru bo trajalo kakšne 4 mesece, da se bo znova sestavila nova vlada.

Prvi del je povezan z ustavnimi določbami okoli iskanja novega mandatarja. Lahko ga predsednik države, lahko ga poslanske skupine, lahko ga skupina poslancev. Kot nam razlagajo pravniki, in v tem so si enotni, je to zapisano z namenom stabilizacije parlamenta in vlade. Očitno so pisci ustave ocenili, da vročekrvnemu narodu ni ravno za dati v roke orodja, s katerim lahko še vročekrven naredi, kar mu je ravno tisti trenutek padlo na glavo. Naj vsaj (parkrat) prespi, preden se odloči.

In v duhu tega, mi je iskanje nekih ad-hoc rešitev, da poslanci podpišemo, da ne bomo iskali mandatarja, precej mimo. Pa ne me narobe razumet. Sam ga trenutno ne vidim, in komot podpišem, da ga ne bom iskal. Ampak vseeno mi je ta zadeva pravno zelo sumljiva in bi res rad videl mnenje ustavnega sodišča o tem. Gre za ustavne pravice.In ustavnim pravicam se kar tako ne moreš odpovedati. Zato pa imamo ustavo. Da določa, kaj je neodtuljivo, pa čeprav si bi zakonodajalec ali vlada v nekem trenutku zaželel kakšno nacioanlizacijo ali omejevanje svobode gibanja ali govora.

Ker pa se strinjam, da potrebujemo tudi možnost za hitre rešitve, sploh takrat, ko to res podpira večina, se mi zdi tukaj predlog ustavnih sprememb precej bolj na mestu. V bistvu sem bil presenečen, da državni zbor sploh nima možnosti samorazpustitve. Ima jo le posredno preko neizvolitve vlade, kar pa traja in traja. In rešitev preko samorazpustitve se mi zdi precej boljša kot zbiranje nekih podpisov. Se pa moramo zavedati, da tudi ta rešitev potrebuje čas, in ne smemo biti naivni, ravno zaradi tega potrebnega časa, SDS to predlaga. V svoji klasični maniri predlagajo rešitve, ki skrajšujejo čas, da pridobijo na času. Enako kot so pri zakonu o dostopu do informacij javnega značaja ali zakonu o bančništvu, predlagali nesprejemljive amandmaje za razkritje VSEH bančnih podatkov, da so potem lahko glasovali proti proti razkritju VSEH POMEMBNIH podatkov. Seveda mora biti glasovanje o samorazpustitvi državnega zbora javno. To, da bi glasovali tajno, nato se pa gledali, kdo ni podprl samorazpustitve, hkrati pa nima nobene ideje kako naprej, je pač skregano z najosnovnejšo logiko in popolnoma nevredno položaja poslanca.

Ampak ne glede na to, bom predlog SDS o samorazpustitvi podprl, če bo do glasovanja prišlo. Večinskega sistema pač ne. O tem pa kdaj drugič.

Ok, in ko pridemo do razpustitve, potem prične teči 40 do 60 rok za volitve. Kjer se je zakompliciralo zaradi počitnic. Moram priznati, da tega ne razumem. Roke imamo jasno zapisane, počitnic pač ne. Moja razlaga zakonodaje je jasna. Tisto, kar je zapisano ima prednost. Ali treba tudi v tem primeru počitnice v ustavo zapisati? Najbolje, da kar zapišemo, da je julija in avgusta v Sloveniji ne dela. Pa da ne bodo hotelski in turistični delavci prikrajšani, naj to velja obvezno tudi za njih. Pa se vsi skupaj, cela država, za dva meseca lepo izselimo v tujino. Da crkneš. V času, ko bi morali razmišljati, kako zagotoviti čim več dela, ker edino ustvarjanje nam omogoča dostojno življenje in razvoj, se mi jajcamo okoli tega kaj se sme in kaj ne med počitnicami. Počitnice, ki jih imajo v glavnem šolarji, ostali državljani pa več ali manj zgolj posredno.

In ja, poznam nedavno odločbo ustavnega sodišča. In ja, strinjam se, da je znotraj roka za razpis, ki vključuje vsaj 2 ali 3 vikende pri izbiri upoštevati tudi vidik čim večje možnosti za udeležbo. Skratka, če je na voljo vikend, ko so “podaljašni prazniki” ima “nepodaljšani vikend” prednost. Ampak to je to. Ima prednost. Časovni roki so pa zapisani. In treba jih je spoštovati. Ali, če smo spet politikanti namesto politiki, spremeniti. In se počasi vprašati, zakaj sploh imamo ustavo in zakone, če jih spreminjamo vsakič, ampak rest čisto vsakič, ko nam kaj ni všeč.

No pa bomo prišli do volitev. In nato znova prosti tek. Najprej da se ugotovi uradni izid in zapije rezultat. Nato formiranje državnega zbora, ustanovna seja, …. in pogovori o vladi. Ovohavanje kdo bi, kdo ne bi, zakaj bi, zakaj ne, če res ne bi in če morda pa vseeno bi. In pisanje koalicijske pogodbe. Najmanj 3 tedne. Za veliko napisanega z malo vsebine. Za zapisat zadeve, ki bi jih vsi podprli, pa vseeno jih še vedno nismo. In za kopico lepih namenov, brez jasnih rešitev. In za kopico rešitev, brez realnih možnosti. Napisati je potrebno malo, ampak najbolj ključnega. In, ko za kakšen projekt prideš do točke “se bomo kasneje dogovorili”, greš nazaj in se dogovriš. Ker pri tem kasnejšega dogovora bo ne.

Spomnimo se na Borgen. In njihove volitve. Večina rezultatov je bila jasnih urco po koncu volitev. In tudi pri nas je tako! Nato malce slavljenja. In tudi pri nas je tako! Nato pa takoj pogovori, ovohavanjein že kar dogovor o par konkretnih projektih nove vlade. In zjutraj, so zadeve jasne. No, temu pa tako ni pri nas. V prvi vrsti zato, ker večina parlamentarnih strank ne ve, katere konkretne projekte sploh bi. In si je to potrebno še izmisliti. Pa, če si mislite, da tisti, ki mahajo naokoli z knjižico rešitev to vedo kaj bolje, se krepko motie. Poglejte potem realizacijo. Presenečeni boste. Pa so ves čas poudarjali da vedo in zmorejo. Le obljubljati!

In ravno na tem, zadnjem delu, času od volitev do formiranje nove vlade (ki nato znova rabi 100 dni, da se uteče) mi izgubljamoglavnino časa. In na tej točki, bi morali iskati glavne prihranke časa. Ampak za to ni potrebna sprememba ustave ali zakonov. Ne. Potrebno je v naprej opraviti delo, priti na volitve pripravljen, in takoj začeti delati. In takoj, pomeni takoj. In vedeti je potrebno kaj želiš. Ne le da ne maraš Janše, da ne maraš neoliberalcev (kdorkoli že to je), da bi rad modro nebo in rumeno sonce in da penzije ne smejo pasti. In ja, seveda, da bi rad mir na svetu in da bi bili vsi happy.