.: Objavljeno na blogu Bajstender :.

Čeprav sem nedolgo nazaj začela voditi dnevnik prebranih knjig, tudi brez tovrstnega evidentiranja vem, da se delež prebranih knjig pri meni krepko nagiba v prid poljudnoznanstvenim knjigam kot pa leposlovju. Obsedena sem namreč z doživljanjem ‘woah’ trenutkov, ki poskrbijo za tektonske mentalne premike. Saj verjetno poznate občutek: prebereš prvič, drugič, dobiš kurjo polt in ko pokapiraš poanto, sledi nekakšen miselni orgazem. (Bloger Mark Manson daje super primerjavo z Neom v Matrici, ko se ta nauči kung fuja z USB ključka, ki je nameščen v njegov vrat.)

Trenutno berem knjigo, ki nosi naslov The Tipping Point: How Little Things Can Make a Big Difference, napisal pa jo je res fantastični Malcolm Gladwell (če ga ne poznate, za prvi vtis priporočam njegov TED govor). V knjigi raziskuje, zakaj in kako lahko majhno število ljudi zaneti velike spremembe – na primer, zakaj že en človek lahko sproži epidemijo gripe in kako že skrb za čisto okolje in prisotnost policije lahko zmanjša kriminal.

Nekje v drugi polovici knjige pa se je skrival moj novi ‘woah’ trenutek. Gre nekako takole: kadar govorimo o spominu, ne govorimo samo o podatkih in vtisih, ki so shranjeni v naših možganih, temveč tudi izven nas. Vsaj za večino verjetno drži, da ne znamo zrecitirati telefonskih številk svojih prijateljev na pamet (morda le dve ali tri) in da ne vemo, recimo, katero je glavno mesto Paragvaja ali pa, kako se proizvaja kis. Vemo pa, kje lahko dobimo te informacije (telefonski imenik, atlas in predvsem, kot je rekel eden mojih profesorjev na faksu, in google veritas). To zanašanje na zunanje nosilce podatkov imenujemo transaktivni spomin, zanj pa nekateri menijo, da nam vzbuja lažni občutek inteligence, torej: občutek znanja, ko mislimo, da nekaj vemo, v resnici pa nimamo pojma. (In res – kolikokrat naletimo na pametnjakoviče na Facebooku, ki suvereno razpredajo o najkompleksnejših vprašanjih in svoja prepričanja vsiljujejo vsakemu, ki jih je pripravljen poslušati?) 

Hkrati se vsi verjetno strinjamo, da si neko stvar – naj bo knjiga, film, predstava – zapomnimo veliko bolje in dlje, če se o njej lahko z nekom pogovarjamo. Najbolj zanimivo pa je, da se za spomine in podatke obračamo tudi na našega partnerja in da z njimi tvorimo skupinski spomin. Gladwell tako omenja raziskavo, ki so jo pred leti izpeljali na univerzi v Virginiji pod vodstvom Daniela Wegnerja. Ta je vključevala preizkus pomnjenja pri 59 parih, ki so bili v vezi že vsaj tri mesece:

Half of the couples were allowed to stay together, and half were split up, and given a new partner whom they didn’t know. Wegner then asked all the pairs to read 64 statements, each with an underlined word, like ‘Midori is a Japanese melon liqueur’. Five minutes after looking at all the statements, the pairs were asked to write down as many as they could remember. Sure enough, the pairs who knew each other remembered substantially more items than those who didn’t know each other. Wegner argues that when people know each other well, they create an implicit joint memory system – a transactive memory system – which is based on an understanding about who is best suited to remember what kind of things.

Torej pri ljubezenskih razmerjih ne gre samo za postopno spoznavanje in sprejemanje partnerja, ampak da preko ustvarjanja skupnega, transaktivnega, spomina krepimo tudi intimo v razmerju. (Iz podobnega razloga naj bi bilo tudi tako težko, ko gredo pari narazen: nič več ne debatirajo s partnerjem in preko razgovora z njim ne izoblikujejo več svojih stališč, zato se zdi, da so izgubili delček lastnega spomina, identitete). 

Še več, transkativni spomin začnemo ustvarjati že znotraj družine in vsakemu članu je implicitno dodeljena vloga, ki jo izpolni v vsakodnevnem življenju: na mamo se obrnemo, ko nas zanima kaj iz otroštva ali iz družinske zgodovine; partner bo zagotovo vedel več o področju, s katerim se tudi poklicno ukvarja; otroci pa imajo tehnologijo tako ali tako v malem prstu in nam zato ni potrebno pridobivati novega znanja:

When new information arises, we know who should have responsibility for storing it. This is how, in a family, expertise emerges. The thirteen-year-old is the family expert on the computer not just because he has the greatest aptitude for electronic equipment or because he uses computers the most, but also because when new information arises, he is the one assigned, automatically, to remember it. Expertise leads to more expertise. Why bother remembering how to install software if your son, close at hand, can do it for you? Since mental energy is limited we concentrate on what we do best. Women tend to be the ‘experts’ in child care, even in modern, dual-career families, because their initial greater involvement in raising a baby leads them to be relied on more than the man in storing child-care information, and then that initial expertise leads them to be relied on even more for child-care matters, until – often unintentionally – the woman shoulders the bulk of the intellectual responsibility for the child.

Znanje se kopiči na znanju ali – če se pohecam – lenoba krepi lenobo. Vsi zagotovo vemo za ljudi, ki vztrajajo v zvezi iz navade, ne pa več iz ljubezni. Morda pa le ni nič narobe s tem, da ne želimo biti prepuščeni samim sebi. Pa naj mož skrbi za hišna popravila, žena pa naj bo družinski organizator, če si že bolje zapomni, kdaj ima kdo rojstni dan. Vsakemu svoje in od vsakega toliko, kolikor zmore.