Članek
Zelena bolezen duše
Objavljeno Aug 13, 2016

Zelena bolezen duše

 

»Ljubosumje se vedno rodi z ljubeznijo, a z njo vedno ne umre«, se je nekoč zapisalo Arthurju Shopenhauerju. Kjer je ljubezen, mora biti vsaj malo ljubosumja, radi rečemo.

Pa to res drži?

Skratka psihologija v ljubosumju še ni zaznala ničesar romantičnega. Uvršča ga namreč med paranoidno stanje, za katerim se skrivata pomanjkanje samospoštovanja in nezaupanje, najpogosteje do partnerja, pogosto do bližnjih ter celo do sodelavcev in širšega kroga ljudi.

Bolj, ko se počutimo ogroženi ali zavrženi, večji so dvomi. Podležemo afektu, v katerem smo pripravljeni storiti nemogoče in povsem nepremišljene stvari. Takšna nenadzorovana čustva so pomešana s strahom in jezo, ki ju spremlja občutek tesnobe, anksioznost, depresija …

Ljubosumje se pojavlja torej že v družini, med otrokoma, kadar na primer prvi meni, da je drugi deležen večje pozornosti.

Zelo veliko ljubosumja (v zadnjih dveh desetletjih je močno v porastu) je odkritega na delovnih mestih, odnose najeda celo v športu.

Najbolj pa psihologe zaposluje tako imenovano romantično ljubosumje, ki izvira in posega v intimne odnose in ruši družinsko idilo ter ravnovesja.

Povsem mirno lahko rečemo, da je podlaga za ljubosumje na delovnih mestih, v športu, med otroki, zavist, kar pa bi težko trdili, pa vendar ne povsem zavrgli celo v intimnem odnosu. Ljubosumje je strah, da izgubimo ljubljeno osebo, in s kančkom zavisti je popoprana, kadar se bojimo, da bo le-ta srečala lepšega, boljšega …

Skratka ljubosumje je neke vrste strah. Strah pred osamitvijo v družbi, strah pred ponižanjem, pred zapuščenostjo ter strah pred izgubo ljubezni.

Strah, ki ga v odnos pogosto vnašamo iz že prizadete preteklosti, želja po povračilu – maščevalnost, je od trenutne zveze povsem neodvisna zelena bolezen duše. Takšna oseba brez vsakršne osnove ljubosumja partnerja sumniči, da ji je nezvest.

V novejšem obdobju, ko so naše domove preplavili hišni ljubljenčki, psihologi odkrivajo izvor za ljubosumnost celo v njih. Seznam vzrokov tako ni omejen.

Ljubosumje že v najblažji obliki človeka v trenutku vrže s tira, kot radi rečemo. Prizadeti ga občuti kot pritisk v glavi, bolečina v trebuhu, močnejši srčni utrip, nezbranost …

Močne frustracije še posebej kolerično osebo takoj privedejo do nasilnega razmišljanja.

»Ji bom že pokazal,« in z zamahom roke pomete z mize, kar je na njej. Od tod so ulici, pa tudi psihologom in sodnikom poznani padci po stopnicah.

Osnovni vzrok za ljubosumje naj bi bila napačno uporabljena domišljija. Ko se partner ne more otresti črnih misli in s tem trpinči samega sebe, in kadar se takšno trpinčenje intenzivira, govorimo o bolezenskem stanju prisilnih misli.

Po dolgoletnem sledenju bolezenskih stanj zaradi ljubosumja je stroka ugotovila, da se le-to začne umirjati po 35. letu starosti. Takrat se človek duševno toliko umiri, da je sposoben svoje razmišljanje racionalizirati in jih usmeri drugam. Postane dovzeten za pogovore, lažje posluša in poveča spravljivost z okolico.

Psihologi tudi ugotavljajo, da zelena bolezen duše prizadene številčno enako, tako moške kot žensko. Razlika je le v tem, da je ženska veliko prej pripravljena ljubosumje priznati, kakor moški. Je pa stroka zapisala tudi, da imata ljubosumneža nekatere skupne karakterne značilnosti. Zelo veliko se ukvarjata s samopodobo, visoko cenita vidne dosežke, zlasti telesno privlačnost pa tudi slavo in seveda bogastvo.

Od prvinskih razlogov za ljubosumje je pri obeh spolih zunanja privlačnost potencialnih tekmecev ali tekmic. Medtem, ko moški skoraj vedno postane ljubosumen, kadar pri tekmecu začuti seksualno privlačnost, pa ženska zboli že zgolj zaradi čustvene izdaje.

Menda tudi ni zaznati med spoloma večje razlike v žalovanju ob izgubi ljubljene osebe, vendar v trajanju moški vseeno malce izstopa. Morda je vzrok zato iskati v materinstvu, ki ga ženska podoživlja povsem drugače kot moški. Žensko otroci čustveno hranijo, medtem ko moški na otroke glede z drugačne perspektive.

Z odkritim pogovorom, s postavitvijo zdravih meja, z gradnjo ponovnega zaupanja se je moč izogniti številnim nesoglasjem v prihodnosti.

Ustrezno se odzvati, tudi s kančkom ljubosumja, kadar nas partner z vedenjem izzove k temu, je sicer pravi korak za zaščito odnosa. A temu mora obvezno slediti ustrezen, odkrit pogovor.

Neprimerno sumničenje, brskanje po žepih, torbicah, sledenje telefonskim pogovorom in sporočilom je bolezensko stanje, ki počasi ubija obe strani.

Da bi partnerski odnos ponovno oživel, morata odgovornost prevzeti oba. Poskrbite, da bosta skupaj čim več časa. Dokler smo še sveže zaljubljeni, si želimo biti ves čas skupaj, kasneje pa to postavimo v kot in zadevo jemljemo samoumevno. Ljubezen pa je vendarle roža, ki pije veliko vode, zato se zanj potrudimo kot na začetku.

Začnite s partnerjem pogovor, morda na začetku o povsem drugačni temi, lahko celo o vremenu, in razvijte ga v sproščen pogovor, ki vaju bo privedel do točke, ki najeda vajin odnos. Skušajte ozavestiti pravi vzrok vajinih težav, odkrili boste zmotna prepričanja, ki ovirajo vašo srečo.

Številni partnerji svojo samozavest in podobo krepijo s pisanjem dnevnika in zakaj se ne bi tega lotil še kdo. Zatopite se vanj, umirite svoja čustva in našli boste balvan, ki v vašem odnosu zavira odkritost in veselje.

In potem. Uredite se in ponosno odpeljite svojo drago (dragega) na sprehod … kot pred leti …