Članek
Kaj bi mi Evropejci sploh radi?
Objavljeno Sep 25, 2015

Evropejci ne bi v svojo državo sprejeli beguncev. Vsaj ne za dalj časa. Ne takšnih, ne drugačnih. Naj jih sprejme sosednja država, še bolje, naj jih sprejme druga celina. Ker so ti prišleki drugačni. Ker imajo močno voljo in jasen cilj pred seboj. Ker vedo, kaj hočejo. Ker bodo s svojim mnenjem in s svojim življenjem pokazali na našo, ne na njihovo drugačnost.

Evropejci ne bi imeli tradicionalne družine z očetom in mamo različnih spolov in z otroki. Tradicionalno je zastarelo, moderno je dekadentno.

Redko kateri Evropejec bi v javnosti priznal, da ga preplavijo občutki neizmerne radosti ob pogledu na prostrane cvetoče travnike. Ker je to preveč pocukrano in ne spada v moderno občutje nihilizma.

Evropejci ne bi imeli (več) otrok. Otroci so strošek, obveza, odgovornost, vzamejo preveč časa, ne da se jih enostavno trenirati kot majhne kužke, ne da se jih nekam oddati, ko se jih naveličaš. Zato smo postali družba, ki ubija še nerojene otroke. Ker je udobje daleč pomembnejše kot življenje spočetega otroka.

Evropejci ne bi imeli razširjenih družin, takih, kjer si bivališče s starimi starši delijo otroci in vnuki. Stari starši včasih postanejo betežni in bolni. Zato Evropejci gradimo domove za ostarele in onemogle ljudi na podlagi človeške diagnoze o neozdravljivosti lahko tudi usmrtimo.

Evropejci ne verjamemo več v Boga, verjamemo pa v mater zemljo, drevesne driade in usodo, posebej, če je napovedana iz kavne usedline. Evropejci tudi ne verjamemo več v resnico, kajti resnic je lahko toliko, kot je tistih, ki jo podajajo. Verjamemo pa v tehniko, tudi tehniko govora, v retoriko in še bolj v spretnost prepričevanja z lažjo.

Evropejci v resnici ne verjamemo, da se dobro povrne z dobrim. Ne verjamemo, da so lahko ljudje nesebični in da denar ni najpomembnejša stvar pod soncem, saj si brez njega tudi zdravja ne moreš kupiti.

Evropejci smo preračunljivi in sebični, saj želimo pomagati pomoči potrebnim samo do tiste mere, ko mislimo, da smo še v varnem območju zagotavljanja svoje udobnosti. Dajemo samo tisto, kar imamo odveč, nismo pripravljeni svojega standarda znižati na račun zvišanja standarda drugega človeka.

Evropejci smo stari, razvajeni otroci, ki si predstavljamo, da smo »Boga za brado prijeli«. Prepričani smo, da se svet vrti okoli nas in da smo najpomembnejši prebivalci tega planeta. Prepričani smo v to, da je Evropa zibelka civilizacije in da je edina prava resnica na tem svetu naša, evropska resnica.

Evropejci smo se pomehkužili in v svoji zaverovanosti med ljudstvom ne iščemo več velikih voditeljev, ki bi družbo brezkompromisno in s poštenimi nameni vodili v bodočnost. Evropejci smo pozabili na preroke, njihove besede smo odložili na knjižne police, mimo katerih gre čedalje manj ljudi. A kljub temu ostajajo besede preroka Siraha zgovorne in trkajo na našo vest: »Bili so vladarji v svojih kraljestvih, slavni možje v svoji moči, svetovalci s svojo razumnostjo in vidci vseh reči s preroškim darom; voditelji narodov s svojimi sveti in knezi ljudstva s svojo bistroumnostjo, modri govorniki v svojih knjigah in predstojniki v svojih službah (Sir 44, 3-4).« Koliko velikih voditeljev ima danes Evropa?

Evropejci smo se v svoji ihti za doseganjem nedosegljivega oddaljili od samih sebe, od pravega odnosa do narave, predvsem pa od Boga. Evropa, za katero smo vedno trdili, da je krščanska Evropa, je danes pred bolečim spoznanjem dejstva, da je pridevnik krščanski pred samostalnikom ‘Evropa’ samo še besedna vrsta. Kristjani v Evropi smo mlačni in kompromisarski, zato nas ne sme čuditi, da nam te celine s takšnim načinom življenja ne bo uspelo ohraniti krščanske.

Evropejci vemo, od kod smo prišli, vemo, kakšno Evropo so želeli ustvariti naši predniki. A jasnega cilja, kaj želimo doseči, v kakšni družbi želimo živeti, nimamo. Smo kot neukoreninjena rastlina, ki jo premetavajo trenutni vetrovi in v paniki begamo od ene skrajnosti v drugo. Skrajni čas je že, da se odločimo, kakšni želimo biti.